Prosim, pospremite me na moji zadnji poti

Napisal Mojmir

Star samurajski pregovor pravi, »tudi najdaljša pot se prične s prvim korakom«. Žalostna resnica, o kateri najraje ne govorimo, je ta, da se vse konča z zadnjo potjo. Za nekatere je ta pot svečana, s krsto na kanonu, kateri je mimogrede poslal veliko ljudi na zadnjo pot. Za nekatere je ta pot kratka, ker jih samo zagrebejo v prvo luknjo. Danes vsi moderni filozofi uspeha pridigajo o tem, da sta uspeh in sreča v poti in ne v cilju.

Tri leta kolumn

V zadnjih treh letih sem prehodil fantastično pot, pot turizma v piranski občini. Brez kakršnega koli znanja o turizmu, ekonomiji, organizacijah ali o urbanizmu, sem v preko tridesetih kolumnah opisal veliko zgodb, ki sem jih s svojimi naivnimi očmi videl na tej poti. Predstavil sem kar nekaj resnic, ki so vmes že ponarodele. Pogovarjal sem se z akterji, ki so mi razložili, da vse te resnice poznajo, da te resnice odžirajo naš vsakdanji kruha, a da je pač tako in da se ne da nič narediti. Za skoraj vsako naslednjo kolumno sem prebral novo knjigo, spoznal novega strokovnjaka in z vsako naslednjo kolumno sem bolj spoznal človeško norost, ki jo bom poimenoval “cona udobja”. Da ne bo pomote, cona udobja je tudi meni že dolgo znana gospa. A na tej poti se mi je pokazala v vsem svojem sijaju. Na tej poti sem tudi spoznal, zakaj propadajo kraljestva, zakaj so izumrle civilizacije in zakaj kljub vsemu svojemu prepričanju o tem, kako smo pametni in kako obvladamo življenje, živimo razočarani sami nad seboj. Ker nekdo, ki pozna resnico in nič ne naredi, da bi prišel do nje, že ne more živeti srečno in ustvarjalno življenje.

V teh treh letih “turističnih kolumn” sem spoznal, da so tudi uradniki samo ljudje. Da so tudi najpomembnejši ljudje, samo ljudje, ki so polni svojih frustracij in strahov. Strahov pred tem, kaj bodo povedali, kako bodo povedali, kaj bodo naredili, kako bodo naredili … Strahov pred tem, kako bodo razumljeni, in strahov pred tem, kako jih bo razumel “gospodar”, ki se mu še sanja ne o stvareh, o katerih oni že dolgo vedo, da so zgrešene in obsojene na propad.

Okostnjaki iz omare

V šoli so me poskušali naučiti, da je vsak izgovor dober. Ampak sam vem, da je izgovor dober le takrat, ko ti drugi verjamejo! In še ta je dober le za druge, ker sam globoko v sebi veš, da lažeš. In prav to se nam dogaja, vsi le iščemo izgovore. Vsi iščemo opravičila in vsa opravičila so resnična. A kaj, ko samo opravičilo še ne reši problema. Problem ostane in v najbolj neprimernem trenutku izplava na površje kot okostnjak iz omare.
V zadnjih treh letih sem spoznal strah ljudi pred avtoriteto, ljudi, ki so pomembnejši člen od človeka, ki pooseblja avtoriteto. Ne zdi se mi pošteno, da bi govoril o nemoči, brezbrižnosti ali celo lenobi. Vsi ti ljudje so sposobni, pridni in imajo veliko znanja. Ni mi pa jasno, česa se bojijo. Nihče, ampak res nihče jih ne more vreči iz službe, še manj si jih nekdo želi vreči na cesto. Ali jih je nemara strahu pred porazom, da jih bo nekdo nahrulil, da jim bo kdo rekel, da govorijo neumnosti? Česa je lahko strah ljudi, ki so zaščiteni kot kočevski medvedi?

Še zadnjič bom povedal na glas

Piranska občina nujno potrebuje Urad za turizem! Potrebuje ekipo ljudi, ki bo promovirala občino, ki bo organizirala prireditve in ki bo koordinirala dogajanje v celi občini.

Read the rest of this entry »


26.09.2013 || Kategorija: turizem
No Comments »

Piran kot maxi market

Napisal Mojmir

Ali ste razmišljali kdaj, koliko trikov uporabljajo trgovci, da vas privabijo in prepričajo, da nekaj kupite? Ne? Čas bi bil, da že odprete oči! V kolumni bomo pogledali, kaj bi bilo, če bi kdo od turističnih delavcev kdaj razmišljal o prodaji Pirana in ne samo, katerega v mesecu bo plača.

 Uvod: 

Naj takoj na začetku povem, da nimam nobene formalne izobrazbe, da bi lahko take stvari počel. Imam pa kar nekaj izkušenj iz prodaje. Nekaj let sem bil najboljši prodajalec piščančjih čevapov  po trgovinah. Vse skupaj sem sestavil le iz gole zabave in iz dolgčasa. To informacijo podajam za vse moje kritike v komentarjih, ki jih zanima moja izobrazba. Ampak pomislite, do kakšnih strašnih zaključkov in fascinantnih idej bi šele prišel kateri od naših vrlih turističnih delavcev s strokovno izobrazbo. Seveda, samo če bi imel čas, da bi se posvetil prodaji Pirana.

Vsak še najbolj zanikrn market ima izdelano prodajno pot in neko logično zaporedje “nalog”, ki jih mora kupec opraviti, preden pride do blagajne. Prodajna pot  subliminalno vodi kupca k opravljanju nalog in v bistvu manipulira z njim ter mu nastavlja produkte, ki naj bi jih kupil. Trgovina mora kupca prevzeti z barvami, vonji, okusi, z nasmejanimi in s prijaznimi trgovci, z možnostjo dotikanja in preizkušanja blaga. Postavitev v trgovini te mora pripraviti do tega, da se sprehodiš po celi trgovini. Izbrana glasba te mora sprostiti, navdušiti in pripraviti do tega, da kupiš več kot le tisto, kar ti piše na listku.

Prava trgovina je cela znanost in zato temu segmentu pravi trgovci posvečajo veliko časa, znanja in energije.

Pravila, ki veljajo za trgovino, bom poskušal navezati na mesto, ki je prava potencialna trgovina oziroma, kot mu pravijo naši vrli turistični strokovnjaki, … butik.

Obstajajo specializirane trgovine, trgovine z mešanim blagom in druge. Za začetek bi se morali odločiti, kakšna trgovina naj bo Piran.

Read the rest of this entry »


26.09.2013 || Kategorija: turizem
No Comments »

bili smo na radiju

Napisal Mojmir

http://ava.rtvslo.si/#ava2.174234507;;


15.08.2013 || Kategorija: turizem
No Comments »

Kdo je brezveznik Steve Jobs ali mi?

Napisal Mojmir
Še vedno sem pod močnim vtisom knjige o Steve Jobsu in princeskinem spustu z zvonika, ki smo ga organizirali v Piranu. Princeskin spust me navdaja z vero, da se tudi z minimalnimi sredstvi, a z dobro zgodbo, lahko ustvari mega dogodek. Jobs pa me zasleduje s svojo neustavljivo voljo, s svojo željo spreminjanja sveta in direktnostjo. Rekel je, da tistega, kar je zanič ne smeš hvaliti, predvsem pa ni trpel izgovorov in opravičil.
 
Tokratna kolumna je sestavljena iz »citatov« iz knjige biografije Steva Jobsa in iz vzporednic  oz. misli o portoroškem turizmu, ki so se mi porodile ob prebiranju teh besed.
Če si ne želiš pokvariti dneva, takoj preskoči na zaključek…
Jobs pravi:
 
1.     »Nagrada je v samem potovanju – Takoj, ko začneš delati za denar, je izdelek brez duše. Motivacija je izdelek, ne pa denar. Ipod smo naredili zase, in ko počneš nekaj zase, za svojega najboljšega prijatelja ali za družino, ne boš tako hitro odnehal. Če nečesa ne ljubiš, ne boš šel preko svojih meja in delal nadur; zadovoljil se boš s trenutnim stanjem.«
Sam menim, da če bi se tega načela držali tisti, ki na naši Občini* skrbijo za turizem in bi stvari delali s srcem in ne po liniji najmanjšega napora bi kljub temu, da so prišli na svoja delovna mesta preko vez, lahko ustvarjali dobre stvari. Tako pa delajo vse po isti šabloni, brez duše, brez dodane vrednosti in brez samospoštovanja. Dogodke in druge stvari delajo, ker morajo, samo da je, da imajo kaj napisat v letno poročilo. NE delajo jih iz gušta in niti iz želje po ustvarjalnosti in posebnosti. Zato so vse prireditve enake, brez zgodbe, brez čustev, ne dodelane, z malo obiskovalci in Jobs bi rekel… ZANIČ!
2.     »Veliki umetniki kradejo – Picasso je rekel, da dobri umetniki kopirajo, veliki pa kradejo.«
Inovacije se predvsem delajo na že obstoječih idejah. Zelo težko ali skoraj nemogoče si je izmisliti nekaj povsem novega, nekaj, kar še ne obstaja. Zato bi morali naši vrli turistični delavci (Občina, TZP, Avditorij) enostavno pogledati kaj se dogaja naokoli( sprašujem se, kaj delajo, ko obiskujejo tuje turistične kraje) in iz tega narediti novo zgodbo. Poudarek je na NOVI ZGODBI, naši zgodbi, ne na kopiranem dogodku. Primeri so Princeska z zvonika, Tartinijev poljub in tek Povežimo soline. Zgodba ima akterje, dogajanje, čustva…vse tisto, kar ljudi prevzame.
3.     »Uspeš lahko le z inovacijo. Značilnost inovativnega podjetja ni le to, da prvo uresniči nove ideje, temveč je tudi to, da zna preskočiti konkurenco, ko se znajde v ozadju.«  
Apple je zelo zaostal za Microsoftom, a ga je po prenovi strategije in z novimi izdelki  preskočil. Na točki inovacij se pokaže kakšni vizionarji so bili nekoč v Portorožu in kako zanič so trenutni voditelji. Edina inovacija (novost) je adrenalinski park na plaži. Trenutna vodilna garnitura ni sposobna izvesti najmanjše inovacije, kaj šele, da bi sestavila in izvedla projekt, s katerim bi preskočila konkurenco. Trenutno se naši vodilni(turizem in OBČINA) skrivajo za sebi prirejeno statistiko in svojo nemoč opravičujejo s kupom nesmiselnih izgovorov. Kdo je kriv, da upada število italijanskih gostov, ki so tradicionalno vezani na Portorož? Halo, Italijani vedo za Portorož, ne vedo pa, v kateri državi stoji!!! Krivi, smo lahko le mi sami, ker nismo sposobni spremeniti ponudbe in jo prilagoditi njihovim potrebam. Lažje in bolj avanturistično se je podati na nove trge. Če bi k nam pripeljali le 1% ljudi, ki živi v radiju 500km od Portoroža smo zmagali. Ali se je kdo vprašal, če je ponudba našega kraja na nivoju? Sam mislim, da ljudje, ki prodajajo Piran in Portorož niso na nivoju in niso kos nalogi. So brez idej in predvsem brez želje zmagati. Pri Coca Coli pravijo, premikaj se hitro in delaj eksplozivne inovacije… Le z inovativnim pristopom in hitro odzivnostjo bomo Italijane pripeljali nazaj v Portorož.

08.08.2013 || Kategorija: turizem
4 Comments »

Žalostna resnica portoroškega turizma

Napisal Mojmir

Besedilo berite počasi in ne vsega naenkrat. Spodnja resnica vam bo najprej vzela sapo, potem pa si boste priznali, da ste to vedeli že veliko časa. Vsi vemo, da ljudje tekmujemo med seboj v tem, kdo je pametnejši, kdo več zna in kdo ima večjo moč nad drugimi. Tako tekmovanje je praviloma škodljivo, saj ne vodi k napredku, ampak k metanju polen pod noge. In na bolj vplivnih mestih kot so taki ljudje, bolj so posledice pogubne za družbo in za ljudi, ki so odvisni od njih.

Sam se sprašujem, ali je Portorož vzrok ali posledica takega delovanja.

Ljudje, ki vodijo turizem, se najverjetneje ne zavedajo, da so od njih odvisna resnična človeška življenja in prihodnost naših otrok. Z vso svojo prevzetnostjo in “poljem popačene stvarnosti”najverjetneje niso niti opazili, da se je Portorož v 20 letih postaral za 50 let in da njihovi uslužbenci delajo za mizerne plače.

Že takoj tukaj vas prosim, da to kolumno delite naprej. Pošljite jo prijateljem, naj tudi oni spoznajo resnico.

Dajmo začeti!

Ali ste kaj razmišljali o vprašanjih, ki sem vam jih postavil v zadnji kolumni? Vprašanji sta bili dve:

1. Ali bi hotel z imenom Palace enako uspešno posloval, če bi bil postavljen v Portorožu ali v Ankaranu?

2. Kdo vodi portoroški oziroma turizem v piranski občini? Ali je to Ljubo Bertok ali Jadran Furlanič ali Lada Tancer ali Marko Česnik ali župan g. Bossman ali kdo povsem tretji?

Na prvo vprašanje je odgovor enostaven. Enak hotel v Ankaranu ne bi posloval enako dobro kot posluje v Portorožu. To dejstvo nam pove, da ni pomemben hotel, ampak kraj, Portorož, ali, če želite, destinacija. Počasi pa ta destinacija postaja problem, ker slika Portoroža bledi. Portorož je vse  bolj podoben zanemarjeni stari dami noči, ki potrebuje par močnih plastičnih operacij in veliko, veliko šminke.

Naj pomirim Ankarančane. Če bi si vodilni v hotelih izmenjali mesta, bi šli Portorožani v Ankaran in Ankarančani prišli v Portorož. Sam sem prepričanja, da bi se s to menjavo število nočitev v Portorožu dvignilo. Kajti v Ankaranu se morajo veliko bolj truditi, da privabijo goste saj destinacija zaenkrat ni tako atraktivna.

Serviserji turizma oziroma prodajalci uslug (v našem primeru so to hotelirji) so v Portorožu padli na izpitu iz vizionarstva. Želijo biti glavni igralci, a ne vidijo dlje od sobe s pogledom na morje. Želijo krojiti usodo kraja in ljudi, a ne vidijo dlje od ploščic v wc-ju hotelske sobe. Sprašujem vas, kaj ste v zadnjih 20 letih naredili za kraj? Ali ste vsaj poskušali birokrate na občini podučiti, da taka turistična politika vodi v pogubo? Najverjetneje niste, ker tudi sami ne vidite dlje od zidanja novih hotelov. Dokument “Strategija turizma v piranski občini” je polna vašega “vizionarstva”. Namesto, da bi dajala prednost vsebini ponudbe destinacije, daje prednost povečanju števila sob in prenočišč. Torej ne kvaliteti ampak kvantiteti. Dokler ne bo v destinaciji kvalitete, bodo vaši hoteli še vedno napol prazni. Zakaj bi torej gradili nove?

Read the rest of this entry »


08.08.2013 || Kategorija: turizem
No Comments »

V Piranu je več kot 1000 nezaposlenih in še več jih bo!

Napisal Mojmir

Če želimo ohraniti obstoječe stanje v našem turizmu, ne smemo ničesar spremeniti. Ljudi bo hranil Rdeči križ, banke pa bodo veselo sesale obresti od kreditov iz hotelov, kjer tisti, ki imajo še službo, delajo za minimalca.

Odgovorni “vedo”, da tak sistem ni najboljši, a kaj, ko nimajo ne volje ne želje po spremembah. Pač, hodijo v službo. A pozor, volitve se bližajo … in spet bomo poslušali obljube.

Piranska občina večinoma živi od turizma

Po tej logiki bi moral biti turizem “izdelan” v nulo. A kaj, ko se zalomi že pri kanti za smeti (en teden že gledam iste smeti, kako se valjajo na Fonja placu). No, pa pustimo sedaj smeti. Že nekaj let opozarjam, da s turistično politiko v naši občini nekaj ne štima. Ni vizije, ne ve se, kdo jo vodi, ne ve se, česa si želimo, nihče ni odgovoren (koliko in kaj dobimo za potrošen denar) in vse je podrejeno nepredvidljivosti neba. Če je slabo vreme, je pač manj gostov. Že pred leti je viden predstavnik iz turističnih vrst rekel (in ostal živ): “Karkoli narediš, je razlika (predvidevam, da v nočitvah ali v številu obiskovalcev) le v plus oziroma  minus 10 odstotkih.” In zaradi take logike životarimo!

Naj kot medklic samo omenim, da je bilo v vseh krajih, ki sem jih obiskal, veliko rož, skulptur iz rastlin in vode v obliki fontan, vodometov in drugačnih curkov. V Portorožu je edini vodomet, ki ga premoremo, v vrhuncu sezone že en mesec zagrajen in suh. Še prej pa je nekdo, zelo inteligentno, nanj zalepil grdi tabli z opozorilom, da voda ni pitna. O kakšnih posebnih “cvetnih skulpturah” pa itak ne smemo niti razmišljati. Po mojem skromnem mnenju je tako le zaradi popolne nerazgledanosti in nezainteresiranosti tistih, ki odločajo. Namreč, če se je našlo 200.000 evrov za nepotrebno krožišče, se z lahkoto najde tudi 20.000 evrov za vodomet sredi velikega cvetnega napisa Portorož. Vsak hotel ima prijeten in urejen vhod. Vhod v Portorož pa je grdo, zanemarjeno in podrto krožišče na Valeti. Ga ni opravičila za tako stanje, res ga ni!

Nekaterim ni jasno, ampak res nekaterim ni jasno, da se turisti fotografirajo pred zanimivostmi in te fotke pošiljajo prijateljem in jih lepijo na socialna omrežja … Ljudje, to je gratis reklama! Komu ni jasno, da v celem Portorožu nimamo niti ene znamenitosti, pred katero bi se bilo vredno fotografirati?

Žal je za nekatere največji uspeh v življenju služba za nedoločen čas v občinski firmi. Kaj res med vsemi, ki so prišli na položaje preko zvez, ne premoremo nobenega kreativca?

Read the rest of this entry »


08.08.2013 || Kategorija: turizem
No Comments »

Kaj pa če je vse res?

Napisal Mojmir

http://mojmirkovac.si/?p=881 Portorož,ujetnik ostarelih playboycev

http://mojmirkovac.si/?p=886 Občinski marketingar

http://mojmirkovac.si/?p=893  Gremo v Portl na kofi!

http://mojmirkovac.si/?p=984 Sklad za male prireditve

http://mojmirkovac.si/?p=993  Ali je v Portorožu kaj posebnega?

http://mojmirkovac.si/?p=999 Teh7 predlogov za dramatično povečanje kvalitete življenja!

http://mojmirkovac.si/?p=1009  Portorož mon amur!

http://mojmirkovac.si/?p=1016V 7potezah postani dober organizator prireditev

http://mojmirkovac.si/?p=1023 Ne moreš verjet! Za se zjokat…

http://mojmirkovac.si/?p=1203 Tartini je slovenskega porekla!

http://mojmirkovac.si/?p=1222 Solinarski prazik brez soli

http://mojmirkovac.si/?p=1228 Kdaj bo Piran turistično mesto?

http://mojmirkovac.si/?p=1264  Portoroški turizem je pred bankrotom

http://mojmirkovac.si/?p=1270  Portoroški turizem brez dodane vrednosti 

http://mojmirkovac.si/?p=1294   S Portoroškimi nočmi sta portoroški turizem in gostinstvo dosegla poden

http://mojmirkovac.si/?p=1304  Kdo greši, tisti, ki krade ali tisti, ki opozarja na krajo?

http://mojmirkovac.si/?p=1318    No pa da vidimo, če je res, da se brez vez nikamor ne pride?

http://mojmirkovac.si/?p=1329  Naslednji film Jamsa Bonda bodo snemali v Portorožu!

http://mojmirkovac.si/?p=1338  Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal ali Istra moja, žalost moja…

http://mojmirkovac.si/?p=1351   Povzetek nesmislov, arogance, brezbrižnosti in le prisotnosti v službi

http://mojmirkovac.si/?p=1366  Najdaljša rolada, največji koktelj in druge svetovne atrakcije

http://mojmirkovac.si/?p=1370   Ali nas je sram lastne zgodovine?

http://mojmirkovac.si/?p=1383   Pravljica o dveh krajih in o kipu.

http://mojmirkovac.si/?p=1389  Kaj imata skupnega fižolovka, velikan in Portorož?

http://mojmirkovac.si/?p=1393   Sprehod po zanemarjenih parkih Portoroža

http://mojmirkovac.si/?p=1396   Kako to, da v piranski občini ni dobrih prireditev?

http://mojmirkovac.si/?p=1399  Država nam bo pobrala tudi gate.


15.06.2013 || Kategorija: turizem
No Comments »

Država nam bo pobrala tudi gate

Napisal Mojmir

Ljudje smo taki, da se učimo na napakah in ne na dobrih praksah. Torej se ni treba ozirati okoli nas, kaj drugi počnejo dobro, poglejmo vase in ugotovimo, kaj mi delamo slabo ali narobe in začnimo to popravljati. Ampak pozor! Ekonomski strokovnjak pravi, da ne pozna nobenega uspešnega svetovnega podjetja, ki je napredovalo počasi. Vsa so v nekem trenutku odskočila in premagala konkurenco. Zato predlaga: Premikajte se hitro in delajte eksplozivne inovacije!”

Malo statistike
Pravijo, da je Piran najbolj turistično razvita občina oz. da se v naši občini ustvari največ nočitev v Sloveniji. Poglejmo nekaj podatkov, ki jih je zapisal statistični urad RS za leto 2012. Skupno je bilo v Sloveniji 9.511.000 nočitev od tega skoraj 1.372.806 (1.069.045 v hotelih) v piranski občini.

Največ nočitev vseh turistov je bilo v letu 2012 zabeleženih v zdraviliških občinah, na drugem mestu po številu nočitev so bile gorske občine, na tretjem mestu pa obmorske občine. Tu je bilo zabeleženih za tri odstotke manj nočitev vseh turistov kot v letu 2011.

Največ turističnih nočitev je bilo v občini Piran, sledile so občine Ljubljana, Brežice, Bled, Moravske Toplice, Kranjska Gora, Koper, Bohinj in Podčetrtek.

Mogoče pa ni vse zlato, kar se sveti!

Ker se hvalimo, da smo najboljši, poglejmo, kako veliki so naši antagonisti.

Moravske Toplice: 6500 prebivalcev, Kranjska Gora 5500, Zreče 6500, Podčetrtek 3500, Bled 8100, Bohinj 5300, Brežice 25.000 … Piranska občina pa ima 14.685 turističnih postelj (SURS 2013). Imamo skoraj dvakrat več postelj kot občine, s katerimi se primerjamo.

Nočem izpasti nesramen, ampak s tako konkurenco sploh ni težko biti najboljši! Kako so lahko gorske občine pred nami, ko imamo tako visoko razvit turizem? Mogoče pa si mi samo domišljamo, da smo kaj posebnega. Ustvarimo le manj kot 15 odstotkov vseh nočitev v državi.

Zakaj sem sploh šel v to raziskavo? Da se prepričam, da je tisto, kar že nekaj let govorim, resnica. Občina je prepustila turistično politiko hotelirjem in sedaj imamo to, kar imamo. Zato v občini nimamo nobene zgodbe o nobenem predmetu, o nobeni stvari, o nobenem človeku. No ja, največja zgodba je to, da ima hotel s petimi zvezdicami wc s tekočo vodo. Vse te wellnesse in ostalo navlako imajo danes že vsi, tudi vsak malo boljši družinski hotel. Imamo pa v občini več kot 1000 nezaposlenih.

Ukradena ideja!
In ker je Občina prepustila turizem hotelirjem, del turizma, ki ni hotel, propada. Ustanovili so TZP, ki ni ne tič ne miš. Promovira občino, a ker v občini ni nič drugega kot hoteli, promovira hotele. In potem pridemo do nerodnih situacij, ko na istem sejmu sodelujejo hoteli Bernardin, LifeClass in TZP. Tako ali tako mi tu sedaj lahko čisto vsak oporeka, kako je pomembno to in ono. Meni kot človeku, ki nima pojma, je to metanje denarja stran. Ker je kriza, kajne?

Ker se v naši občini ureja turizem na tak način, smo pozabili, da obstajajo tudi drugi turisti, ne le tisti, ki pridejo po najnižji možni ceni v hotel. Pozabili smo sestaviti zgodbe, ki bi pripovedovale o naših posebnostih in v občino vabile tudi drugačne turiste. Pozabili smo, da Piran propada, ker ni dovolj velikega obiska oziroma ker turisti, ki pridejo v mesto, malo trošijo.

Recimo: pred Piranom imamo rampo, avtobus s turisti se zapelje noter, spusti turiste, ki bolj ali manj zdivjajo skozi Piran in gredo svojo pot naprej. Kaj imamo mi od takih turistov? Predlog, ki ga povzemam po Benetkah: avtobus pri vstopu v mesto plača ekološko takso. Če je v kraju eno uro, plača 300 evrov, če je dve uri, 200 evrov, če pa je 3 ali več ur, plača le 100 evrov. Kaj smo pridobili? Nekaj malega se zasluži od ekološke takse in ko bodo turisti več časa v mestu, bodo tudi več zapravili. Ne pozabimo, da je v naši občini več kot 1000 nezaposlenih!

Premikajte se hitro in delajte eksplozivne inovacije!

Občinski marketingaši!

Ker smo pozabili na turizem, imamo tudi na občini Urad za gospodarstvo in turizem, ki v opisu svojih nalog turizma sploh ne omenja. No ja, pobirajo turistično takso.

Predlog: obvezno bi bilo treba ustanoviti Urad za turizem, ki bi moral razmišljati le o tem, kako prodajati občino. Dvigniti turistično takso na 2 evra (taksa 1,01 evra + 0,99 evra posebnega davka) in ta denar v celoti porabiti za promocijo občine in organizacijo prireditev. Znotraj tega Urada za turizem bi morala delovati tudi skupina za organizacijo prireditev. Ljudi je na občini dovolj, samo prerazporediti jih je treba. S tako reorganizacijo bi najverjetneje TZP odpadel, ker ga občina ne bi več potrebovala in ga tudi hotelirji sami ne bi več financirali. TZP-jevci bi se preselili na občino. Znanja in izkušenj imajo dovolj. Seveda je najpomembnejše to, da se jim naredita načrt dela in protokol odgovornosti.

Treba je narediti spisek atrakcij, krajem, stvarem in dogodkom je treba sestaviti zgodbe in le-tem izdelati primerne prireditve. Skupaj s hotelirji je treba izdelati koledar prireditev za eno leto vnaprej, da bodo lahko hotelirji svoje sobe prodajali vezano na te dogodke. Vsi se strinjamo, da je treba nekatere velike dogodke umestiti v čas, ko imajo hotelirji težave napolniti svoje sobe.

Postati moramo posebni, edinstveni in drugačni! Ko se bodo k nam začeli vračati enodnevni gosti in gosti s posebnimi željami, se bodo napolnile tudi ulice, vasi in restavracije. Mislim, da je logično in razumljivo, da gre promocija podeželja z roko v roki s promocijo “mestnega turizma”.

Forma viva, Fiesa, portoroška vrtnica in parki, zaledje, piransko obzidje in še kaj so popolnoma medijsko zanemarjeni. Promocija teh “biserov” je v domeni Občine in ne hotelov. Ne pozabimo, da je v naši občini več kot 1000 nezaposlenih.

Premikajte se hitro in delajte eksplozivne inovacije!

Dajmo društvom več veljave
Če pa se ne gre v strukturno reorganizacijo Urada in TZP-ja, je treba dati večji pomen društvom. Zakaj dokazano uspešna društva v občini ne dobijo enakih možnosti kot “občinski zavodi”? Zakaj se za društva organizira razpis, na katerem je razpisan nižji znesek, kot ga porabijo občinski zavodi za eno samo prireditev?

Zakaj je Avditorij boljši kot na primer Anbot (primer le zato, ker se obe imeni začneta s črko A)? Društvo se mora za neko prireditev prijaviti na razpis, prireditev izvesti, podati finančno in “opisno” poročilo. Na podlagi teh poročil in nekega klipinga o prireditvi, se poda neka ocena in na njeni podlagi se naslednje leto ovrednoti prireditev s podeljenimi sredstvi iz novega razpisa. Seveda je višina sredstev, ki jih Občina na tak način da društvu, le majhen delež v proračunu določene prireditve. O tem, da je tega denarja vsako leto manj, niti ne bom govoril.

Javnim zavodom pa se brez vsakega kriterija dodeli 100-odstotni znesek za izvedbo neke prireditve, tudi če je bila ta leto pred tem “slabo” organizirana.

Če se gremo tako, dajte ves denar za prireditve na kup, razpišite pogoje, da lahko vsak kandidira in to je to! Mogoče pa bo lahko kdaj Avditorij volontiral na prireditvi, ki jo bo organiziral Anbot. Ker obratno se že dogaja.

Premikajte se hitro in delajte eksplozivne inovacije!

Kriza je priložnost za napredek
Ko je kriza, je manj denarja v obtoku. Zato ga je treba vlagati tja, od koder se bo hitro vrnil in po možnosti oplemenitil.

Prireditve in promocija sta dve taki stvari, kjer se denar lahko hitro obrne. Torej ravno sedaj je pravi čas, ko je treba izvajati močno promocijo za občino in organizirati prireditve. Seveda se ne moremo držati starega marketinškega reka, da je polovico denarja za promocijo, vrženega stran, žal pa ne vemo, katera polovica je to. Danes lahko zelo precizno “streljamo” po ciljni publiki in zadetke tudi izmerimo. Prireditve pa je treba organizirati tako, da pokrijejo vsaj same sebe, če že ne pridelajo dobička. Ker imam tudi sam težavo z organizacijo dobičkonosnih prireditev, bom milosten. Treba je organizirati vsaj nekaj takih prireditev, ki prinašajo dobiček. To pa so masovke, veliko ljudi na kupu, ki trošijo denar in prijateljem govorijo o tem, kje so bili. Tako kot se trenutno organizirajo prireditve na občinski ravni, pa niso ne promocijsko in ne dobičkonosno naravnane. Žal je tako!

Če se radi z drugimi primerjamo po številu nočitev, pa se dajmo primerjati tudi po kvaliteti in uspešnosti prireditev. Športniki poznamo model šampiona. Šampion ima določene parametre na vsakem področju. Če želiš postati tudi sam šampion, se moraš tem parametrom čim bolj približati oziroma jih prehiteti. Ne le en parameter, ampak seštevek parametrov naredi šampiona.

Premikajte se hitro in delajte eksplozivne inovacije!


13.06.2013 || Kategorija: turizem
No Comments »

Kako to, da v piranski občini ni dobrih prireditev?

Napisal Mojmir

Ali ste opazili, da so portoroške ulice in trgi prazni? Ali ste opazili, da so čisto vse prireditve, tudi koncerti v Avditoriju, slabo obiskani? Ste se mogoče vprašali, zakaj ni ljudi?

Že kar nekaj let Portorož in Piran umirata. Koper nas je že prehitel in Izola nas že dohaja. Žalostno je, da odgovorni tega še niso zaznali, če pa so, je še bolj žalostno, da kljub temu nič ne ukrenejo. Občutek imam, da se obnašajo kot na Titaniku. Ladja se potaplja, orkester pa še kar igra.

Tokrat bom poskušal analizirati žalost “Občinskih” prireditev v občini Piran. Na tem področju vlada resnična žalost. V občini je veliko različnih prireditev in veliko je različnih organizatorjev. Sam se bom omejil le na kopico “Občinskih” (ki jih organizirajo občinske službe). Posvetil se bom temu, kako so te prireditve zastavljene, kdo in kako jih organizira, koliko je obiskovalcev in podobno. Seveda me bo najbolj zanimal izplen oz. rezultat teh prireditev.

Kot po prejšnji kolumni, Sprehod po zanemarjenih parkih Portoroža, bodo tisti, ki so najbolj odgovorni za situacijo, kregali pisca in “vrtnarje”. Ampak saj ni pomembno, kolumna se bo brala sedem  dni in prah se bo polegel. Namen te kolumne je opozoriti na stvari, ki se lahko delajo veliko bolje. Saj poznate tisto, nikoli ni tako dobro, da ne bi bilo lahko še boljše.

Pa poglejmo, ali sploh vemo, kaj je dobra prireditev? Ali sploh vemo, kaj vse je potrebno za dobro prireditev? Kdo je sploh tisti, ki bi moral organizirati dobre prireditve?

1.     Kriteriji uspešne prireditve

Ker želim biti objektiven, bom najprej postavil kriterije, po katerih bom ocenjeval uspešnost posamezne prireditve. Odločil sem se za štiri osnovne kriterije.

Neka prireditev je dobra, ko pritegne 10.000 obiskovalcev, druga pa, ko privabi 100 obiskovalcev. Torej je eden izmed kriterijev lahko število obiskovalcev.  Drugi bi lahko bil “kvaliteta” oz. prepoznavnost nastopajočih. Tretji kriterij bi lahko bil, koliko je prireditev prispevala k promociji kraja. Četrti kriterij bi lahko bilo razmerje vložek/učinek.

To je neko univerzalno merilo, ki nam pove, ali je boljši Solinarski praznik v Piranu ali Barcolana v Trstu.

Verjamem, da bo sedaj večina vpletenih rekla, da se v naši občini načrtno ne organizira masovnih prireditev. Ali res? Zakaj pa se potem dvakrat na leto izvede ognjemet? Vedno, ko slišim ta stavek o masovnih prireditvah, se vprašam, česa torej ne razumejo v Benetkah, ko organizirajo velike prireditve, ki se jih udeležuje tudi do 100.000 ljudi, kljub temu, da je v Benetkah dnevno toliko turistov, da hodijo en čez drugega.

2.   Cilji – kdo jih postavlja oz. ali si jih organizatorji sploh postavijo?

Pri organizaciji prireditve nam je veliko laže, če vemo, kaj želimo s prireditvijo doseči oz. katere cilje zasledujemo. Če je prireditev koncert v cerkvi, bi lahko bil cilj obisk kvalitetnih glasbenikov, ki 100 obiskovalcev napolnijo z emocijami. Če so to Portoroške noči, pa nam je najverjetneje cilj kraj napolniti z dodatnimi obiskovalci (ne s tistimi, ki so že v kraju), ki bodo točno tisti dan v kraju potrošili veliko denarja. No ja, sam mislim, da bi to moral biti cilj Portoroških noči, a glede na zmedo, ki se dogaja okoli njih, menim, da o ciljih nihče ne razmišlja.

Obvezen cilj vsake prireditve je tudi PROMOCIJA kraja!

Torej: če vemo, kaj želimo s prireditvijo doseči (cilji), cilju primerno sestavimo program in izvedemo promocijo. Enostavno kajne?

3.     Organizatorji

Poznate rek, da veliko kuharjev pokvari mineštro? Poznate! V velikih in resnih turističnih krajih je navadno en organizator, ki bdi nad za kraj najpomembnejšimi dogodki. Kako pa je v piranski občini?

Omejil se bom le na “Občinske” prireditve, ki se organizirajo z našim, davkoplačevalskim denarjem. Torej: imamo par komemoracij in nekaj dogodkov, ki se MORAJO organizirati le zato, da se v koledarju odkljukajo in da se lahko v poročilo kaj napiše. Te prireditve so: Solinarski praznik, Bledež in olje, Festival vrtnic, Česen in vino, Portoroške noči, občinski praznik, novoletni ognjemet …

V naši občini je organizatorjev več. Prvi je Avditorij, potem je tu TZP, močno vlogo ima Urad za družbene dejavnosti in gospod, ki je na Občini zaposlen kot vodja projektov. Ne vem, mogoče je še kdo kje. Zmeda je popolna. Da je problem v naši občini pereč, je razvidno iz tega, da se že veliko let pogovarjamo o tem, kdo naj bi sestavil koledar prireditev. Letos je to storil Urad za družbene dejavnosti. Sprašujem se, kaj ima  Urad s prireditvami, še manj pa mi je jasno, zakaj naj bi oni sestavili koledar.

Seveda se tu zgodba ne konča. Prireditve se delajo tudi po okusih vplivnih posameznikov. Komanda pade, potrebno je izvesti prireditev. Kakšna pa bo, tako ali tako nikogar ne zanima. Ker nihče ni odgovoren, a ker tudi ni nikogar, komur bi lahko ta nekdo, ki ni odgovoren, odgovarjal.

4.     Veliki stroški za majhen učinek

Če uspešnost prireditve sodimo po udeležbi, izvajalcih, vložku/učinku in promociji kraja, potem “Občinske” prireditve še zdaleč ne sodijo med uspešne! Vsem je enotno, da so pozno in slabo promovirane, da je na njih malo obiskovalcev, da nastopajoči niso vrhunski izvajalci.

Po tej logiki je najuspešnejša Občinska prireditev novoletni ognjemet, ki se ga udeleži kar nekaj tisoč obiskovalcev in stane malo. A žal si ga večina ogleda iz avtomobila, saj nima kje parkirati in tudi v kraju se, ne pred in ne po ognjemetu, ne dogaja čisto nič, kjer bi lahko obiskovalci porabili kakšen evro.

Z eno besedo bi lahko rekli, da predstavljajo te prireditve velik strošek za majhen učinek. In ne mi sedaj govorit, da je letošnji Solinarski praznik, ki je bil po mojem mnenju boljši kot lanski, stal samo npr. 20.000 evrov*, ker to ni res! Stal je veliko več. Zakaj? K vsem materialnim stroškom, plačilom izvajalcem in podobnemu je potrebno prišteti še PLAČE organizatorjev. Na to se kar pozablja! Če neko prireditev organizira npr. Avditorij, zanjo dela 20 ljudi, ki so na plači. V društvih to delajo prostovoljci gratis!

*Po “evalvaciji” vem, da je Solinarski praznik stal več kot 20.000€ in da na njem ni bilo 1000 obiskovalcev.

In zdaj fiktiven izračun stroškov na posameznega obiskovalca. Če je praznik stal 20.000 evrov in se ga je udeležilo 1000 obiskovalcev, je vsak obiskovalec stal organizatorja 20 evrov. Rekli boste, da to ni veliko in seveda ni, če bi vsak od teh 1000 obiskovalcev v kraju pustil vsaj 21 evrov. Račun pa je porazen takrat, ko je obiskovalcev veliko, veliko manj kot 1000. Recimo takrat, ko je nastopajočih več kot obiskovalcev. Recimo, ko jih je 8 na otvoritvi vaškega praznika.

Naj razložim. Hotel, ki od gosta za letovanje dobi 500 evrov, si lahko privošči 20 evrov vložka, da ga privabi v hotel. Ne vem pa, če si lahko Občina dovoli porabiti 20 evrov na obiskovalca za promocijo svojega kraja za ljudi, ki so nekako že povezani s krajem, so v tem kraju bolj ali manj stalni gosti in na prireditvah ne trošijo denarja.

Prebrisani organizatorji k obisku prireditve prištejejo tudi “naključne” turiste, ki bi na ta dan tako ali tako prišli v kraj. Po tej logiki grem jaz lahko pet na koncert Stonesov in se hvalim, da sem imel 100.000 poslušalcev.

Skratka: v naši občini se občinski organizatorji držijo pravila “kaj me briga, kako bomo porabili javni denar”. Ne samo, da ni pomembno, kako ga bodo porabili, niti ni pomembno, kaj bodo dobili zanj. Živ dokaz tega so otvoritve dogodkov v petek dopoldan, vedno ista ponudba, slaba promocija in še vse ostalo, o čemer bom pisal kasneje.

5.     Zakaj se organizirajo prireditve v piranski občini?

V krajih, kjer gospodar ve, kaj si želi, se prireditve organizirajo zato, da se naenkrat pripelje veliko ljudi v kraj. Razlogi so: promocija kraja, da se naenkrat obrne veliko denarja in da se animira goste, ki so že v kraju.

V piranski občini pa se prireditve organizirajo predvsem zato, da se jih odkljuka na koledarju in da se napiše v letno poročilo, da so bile izvedene. Žalostno, ampak to je res glavni motiv. Čisto vse prireditve v kraju (Solinarski praznik, Bledež, Vrtnice, Česen, Portoroške noči, občinski praznik, novoletni ognjemet …) so zelo slabo dodelane, brez ciljev, brez koncepta, brez energije, brez želje, da bi se naredilo nekaj ekstra, poleg tega pa imajo nizek proračun. Pregovorno je že dejstvo, da so pozno in zelo slabo promovirane!

To, da ni denarja in da je kriza, sta seveda le priročna izgovora za slabo delo. Denarja je veliko! Samo od turistične takse se na letni ravni v občinsko blagajno nateče skoraj 1.500.000 evrov! Z dobro dodelanimi prireditvami, ki imajo koncept in atrakcije, bi se dalo tudi kaj zaslužiti ali pa vsaj povrniti stroške organizacije, predvsem pa v kraj pripeljati veliko obiskovalcev!

Če ni nobena prireditev posebna, če se na nobeni prireditvi ne zgodi nič posebnega in so na vseh isti stojničarji, postane stvar malo dolgočasna.

6.     Velika podobnost med prireditvami

Sploh se ne spomnim več, kako so izgledale prireditve, preden so se na njih pojavile stojnice z vinom in oljem. Ali so sploh obstajale? Zadnjih par let so na vsaki prireditvi stojnice in na vseh prireditvah so isti stojničarji. Da ne bo kdo sedaj tega razumel, da je treba zamenjati stojničarje. Sploh ne! Ampak, če je na vsaki občinski in še na vseh ostalih prireditvah ista ponudba, je to dejstvo dokaj žalostno.

Če ne prebereš plakata, ki vabi na prireditev (ki ga, mimogrede, postavijo par dni pred prireditvijo in še to le na plakatnih mestih v občini), sploh ne veš, na kateri prireditvi si.

7.      Zakaj v piranski občini ne bo nikoli prireditve, kot je Barcolana?

Take prireditve v naši občini ne bo iz več razlogov. Prvi je ta, da žal ni nobene vizije, ne med občinarji ne med turističnimi delavci, pa tudi ne želje, da bi organizirali kaj večjega. Drugič, ker se ti isti izgovarjajo, da ni denarja. Ker bi se ti isti med seboj požrli, kdo je za kaj odgovoren in kdo bo kaj naredil. Ker na žalost nimamo sposobnih organizatorjev za tako velike prireditve. Ker bi se birokratom zrolalo, ko bi morali urejati papirje, zapirati ceste … Res je tudi, da ne občinarji ne turistični delavci nimajo časa, da bi si izmislili kaj pametnega. Kaj šele, da bi dobili idejo in iz zgodovine potegnili nek praznik ter iz njega naredili mega dogodek. Edina tradicija, ki jo imamo, so čevapi na gasilski veselici. Samo pomislite, kaj vse delajo v Benetkah, Sieni, Ferrari … In najpomembnejše: taka velika prireditev se ne more organizirati v 14 dnevih, kolikor je povprečni čas organizacije posamezne prireditve v naši občini.

Barcolana je bila navadna jadralska regata, s katero so pričeli postavljati svetovne rekorde v množičnosti. Dogodek sedaj traja cel teden, ogleda si ga 500.000 ljudi, imajo neposreden prenos po TV … Zato, dragi moji, so potrebna jajca in komanda!

8. Namesto zaključka

Že večkrat so me opozorili, da sam sebi pljuvam v skledo in da se vse stvari lahko povedo tudi drugače. Seveda, lahko si tiho, lahko si politično korekten, lahko si sluzavec in lahko obrekuješ za šankom. Če bi kdo od vodilnih bral moje kolumne, bi že zdavnaj organiziral sestanek in kaj ukrenil. Ali naredil rošado ali pa Mojmirju povedal, naj ne govori neumnosti. Tako pa vsi čakamo, da se poleže prah, ki ga kolumna dvigne in “gremo dalje za iste pare”.

In kaj zdaj? Do podobnih ugotovitev, kot sem jih zapisal jaz, so prišli tudi študenti Turistice in njihov profesor. Torej, kakšen bo naslednji korak?

Žal moram ponoviti že znano ugotovitev: za tako žalost so krive prav vse dosedanje občinske uprave. Žalostno je, da nihče tega ne vidi in ne poskuša stvari spremeniti na bolje. Že z majhnimi popravki bi lahko naredili velike stvari. Dobre prakse je v bližini veliko.

A kaj, ko je laže graditi golf igrišče …


13.06.2013 || Kategorija: turizem
No Comments »

Sprehod po zanemarjenih parkih Portoroža

Napisal Mojmir

Ime proizvoda, naslov besedila, slogan in privlačna zgodba so stebri dobrega marketinga. Podjetja so pripravljena plačati ogromne denarje za  potencialne zmagovalne besede!

Zgodba o najpomembnejšemu imenu.

Nekoč je v prekomorski deželi živel kralj, ki je imel tri hčere. Vse so bile krasotice, zato snubcev ni manjkalo. Najstarejšo in najmlajšo je kralj za dobro doto oddal. Srednja hčerka pa je ostala doma. Bila je najlepša in najpametnejša med sestrami, a je bila, žal, slepa. Princi iz sosednjih dežel niso bili nič kaj navdušeni nad slepo ženo. Kljub kraljevemu velikemu trudu in bogati doti, princeske nihče ni želel za ženo. Kralj je obupoval. Oglasil se je sivolasi modrec z dolgo rumeno brado in kralju svetoval, naj pripravi javni razpis in snubcem ponudi, da sami povedo, kaj si želijo za doto. Kljub velikemu pompu in glasnim govoricam se je na razpis prijavil le ubogi kmetič. Ves preplašen je stopil pred kralja in s tresočim glasom povedal svojo željo. Kralj se je strinjal. Kmetiču in hčeri je dal čoln. Naslednji dan so z najmogočnejšo bojno ladjo v kraljestvu čoln odvlekli na sredo zaliva. Z ladje je kraljica v morje vrgla vrtnico in odisejada se je pričela. Dogovor med kraljem in kmetičem je bil, da obalo na kateri vrtnica pristane, kralj podari hčerki kot doto za nov začetek.

Čoln je za vrtnico plul sedem dolgih dni in devet noči. Osmi dan je zaplula v zaliv in pristala na peščeni obali. Kmetič je od navdušenja skočil na kopno, pokleknil, poljubil zemljo in rekel, naj se ta kraj upanja in novega začetka imenuje Port of roses (bil je namreč iz angleško govorečega področja). Kmetič in kraljična sta imela veliko otrok. Vsi so bili lepi, pametni in pridni, a žal so bili po mami, slepi. In še danes rod kmetiča in princeske iz daljne prekomorske dežele uspeva v kraju, ki nosi ime Portorož.

Ime kraja, v katerem živimo je zmagovalna kombinacija. Lepo gre v uho in v vseh jezikih sveta pomeni isto. Rože so lepe, dišeče in simbolizirajo ljubezen, mir, svobodo in ptičke in čebelice. In pristanišče rož oz. vrtnic je lahko nekaj najlepšega.

V Mozirskem gaju se hvalijo, da imajo 1.000.000 tulipanov, v Volčjem potoku so poleg tulipanov postavili še nizozemsko vas. Parki in vrtovi pokajo po šivih od različnih barv cvetja, vonjav in obiskovalcev. Ob tej informaciji človek pomisli: “Kaj vse se šele dogaja v Portorožu, v pristanišču vrtnic?” Fantazija mi že deluje − pomoli in barke, polni cvetja, vrtovi in parki v najrazličnejših barvnih odtenkih, ljudje, ki sedijo na travi v senci mogočnih dreves. V “gazebotih” sredi parka igra romantična glasba, ptički žvrgolijo in skozi kraj se razlega veselo vreščanje otrok, ki se podijo za vevericami. Vodometi in kipi poudarjajo okus domačinov in s svojo mogočnostjo in lepoto vabijo turiste.

In kako je zares v Portorožu,  pristanišču vrtnic?

Nič, v Portorožu se ne dogaja nič! Kako je možno, da se v kraju s tako cvetočim in marketinško dodelanim imenom ne dogaja nič? Kako je mogoče, da parki niso polni cvetja? Zakaj cvetje ni tržna niša? Zakaj ljudje ne posedajo v travi?

Ne smem biti krivičen. Kraj ima veliko zelenih površin, veliko parkov in tudi sredina štiripasovnice je lepo urejena. Za vse to zelenje skrbi ekipa marljivih vrtnarjev. A žal so parki zanemarjeni! Skoznje sem se sprehodil na praznični prvi maj. Vidi se, da nekdo skrbi zanje, a vidi se tudi, da žal za to nima veliko časa. Vsi so bili strojno pokošeni. Kljub temu pa trava in plevel silita v gredice s cvetjem; palme in druga drevesa nimajo urejenih krošenj, v grmičevju je veliko smeti… Park Rastelli pa je prava sramota. Park, v katerem se nahaja najdebelejši vednozeleni hrast v Sloveniji, je POPOLNOMA zanemarjen. Trava prerašča vse s peskom utrjene potke, smeti in suhih vej je na pretek, vhod v park je neugleden − kar po shojeni potki ali preko razbitih stopnic. V parku je tudi star bazen/ribnik, katerega stene so prekrite z grafiti in njegova notranjost je polna smeti. Mogoče to ni samo grdo videti, mogoče je tudi nevarno. A dokler nihče ne toži občine … Ne vem, čigav je park, je pa jasno, da je »naš« in je pokazatelj stanja Portoroža – zanemarjenega kraja.

Zakaj v Portorožu ni 1.000.000 vrtnic?

Kraj, ki nosi tako pomenljivo ime, bi moral imeti presežke cvetja! V resnici pa je zanemarjen in brez idej. Sam menim, da je milijon tulipanov oz. vrtnic veliko bolj poceni in privlačnejših kot prenovljen mandrač in lahko v kraj pripelje veliko več turistov. Je pa tudi res, da se da z betonom zaslužiti veliko več kot s sadikami vrtnic. Vendar pa rože na fotografijah in razglednicah izgledajo veliko lepše kot beton. Z rožami se lahko tudi marsikaj počne, na primer: lahko se jo podari prav vsaki turistki, ko pride v Portorož oz. ko gre iz Portoroža. Dekleta obožujejo cvetje in se rade bahajo s tem, da so dobile rožico v dar.

Predlog za akcijo

Sam dnevno srečujem ekipo vrtnarjev. Predvidevam, da jih je premalo in da razpolagajo s premalo sredstvi. Zato predlagam, da Portorožani “zasedemo” vsaj en park in ga “oblikujemo” po lastnih željah. Najprej ga očistimo smeti, populimo plevel iz gredic, porežemo suhe veje s palm in drugih dreves ter zasadimo veliko rož. Mogoče bi lahko vsaka ulica prispevala za eno gredico rož ali pa le idejo za kakšen napis iz rož ali pa zakaj ne, za vodomet. Tako bo “naš park” prijeten kraj za druženje, za krajevne veselice in druge družabne dogodke, kot so obletnice, rojstni dnevi ali pa le za dopoldansko kramljanje upokojencev v senci dreves ob dišečem grmu cvetic. A ne bi bilo lepo nedeljskega dopoldneva preživeti v parku s prijatelji? V parku, v katerem bo prijetno domačinom, bo najverjetneje prijetno tudi turistom. Portorož si moramo spet prisvojiti! Saj se v bistvu med seboj slabo poznamo in bolj ali manj v njem le spimo. Kraj ustvarjajo ljudje, domačini, ne pa hoteli s turisti.

Zaključek

Žal že kar nekaj let ugotavljam, da je Portorož zanemarjen oz. dotrajan in da ga vodijo ljudje brez idej in brez volje in želje, da bi kaj spremenili na bolje. Zakaj pa bi sploh kaj spreminjali, saj je bil Portorož za praznike poln, z ali brez urejenih parkov.

Medvedi se spomladi zbudijo iz zimskega spanja, kdaj se bodo zbudili gospodarji Portoroža?


13.06.2013 || Kategorija: turizem
No Comments »