Kdaj bo Piran turistično mesto?

Napisal Mojmir

 

Gustav Le Bon je že leta 1895 povedal, da je narod živ organizem, ki ga ustvarja zgodovina. Kot vsak organizem se lahko le počasi in postopno oblikuje in razvija. Vsak narod  si preko mitov, legend, dogodkov in ljudi poskuša narediti tradicijo in običaje, kajti brez tradicije ni naroda. Naloga vsakega naroda je, da ohranja tradicijo, ki jo počasi spreminja oz. prilagaja času.

 

Tradicija v Piranu se je gradila na soli, na pripadnosti Beneški kulturi, na vplivu Mediterana, na iznajdlivih, junaških trgovcih in pomorcih. Bogato mesto se je naslonilo na krščansko kulturo, saj je svojo ogromno stolnico pred muslimani zavarovalo z veličastnim obzidjem.

 

Kaj se je zgodilo?

Leta 1954 se je iz mesta izselil narod s tradicijo, običaji in kulturo, ki se je na tem delu ozemlja razvijala skozi stoletja. V prazen prostor so se naselili ljudje z vseh koncev, različnih tradicij, različnih običajev, različnih kultur in različnih jezikov. Edino, kar jim je bilo skupno, je bilo sovraštvo, do tistega, kar je bilo prej tam. Do Beneške kulture, ki je v teh krajih kraljevala več kot 500 let. Podoben šok za mesto se je zgodil v začetku 90 let prejšnjega stoletja. Piran se je napolnil z ljudmi, ki ne čutijo pripadnosti, ki ne poznajo tradicije in se borijo le za lastno preživetje.

 

Politika

Tudi ljudje na oblasti so v vsem tem času bili le ljudje, ki so se sem priselili, z drugo tradicijo in drugo kulturo.  Ljudje, ki niso poznali tradicije, običajev, ki niso poznali rdeče niti, ki niso imeli dolgoročne vizije. Pričeli so graditi nov sistem, ki je slonel na odklanjanju tistega, kar je bilo prej. Tako so se v Piranu običaji in tradicija pričeli pisati na novo. Ker so mesto upravljali ljudje brez tradicije in rdeče niti, so dovolili, da se je mesto razprodalo, da so stare mestne hiše spremenili v bloke, da so se vanje naselili ljudje, ki so do včeraj pasli ovce, danes pa bi morali biti ribiči. Namesto, da bi gledali interes mesta in tradicije, so gledali ozek interes posameznikov. In kjer ni kontrole sistem razpade.

 

Turizem

V bogatih letih jugoslovanskega turizma, ko ni bilo treba dosti narediti, da so turisti prihajali, ni bilo treba biti strokovnjak za dober zaslužek. A kar naenkrat se je vse spremenilo. Prišli so nova država, novi prebivalci, novi lastniki »naše« turistične infrastrukture. Ker ni bilo znanja, tradicije in običajev, ker ni bilo rdeče niti razvoja mesta, je sistem razpadel. Zgodilo se je, da je hotelir pričel diktirati turistično politiko mestu/kraju. Iz gozdarjev, pastirjev in zidarjev je hotel narediti poceni natakarje, ki bi stregli v hotele zaprtim turistom. Kot dober gospodar je hotelir poskušal delati dobro zase. Torej ne tistega, kar je dobro za mesto in meščane ampak tisto, kar je dobro za lastnike hotela. Seveda je brezpredmetno govoriti o tem, da je tudi hotelir le priseljenec, brez tukajšnje tradicije, kulture in brez običajev. Zaradi tega in zaradi slovenske zaplankanosti je hotelir v svoje programe vključeval svetovljanstvo, ne pa domačnosti. Nesmiselno je govoriti o temu, da si je več portoroških gostov ogleda Benetke, kot pa Piran ali pa o temu, da po enotedenskih počitnicah gost ne ve ali je dopustoval v Sloveniji ali na Hrvaškem. Read the rest of this entry »

Solinarski prazik brez soli

Napisal Mojmir

Mnenje o prireditvi, ki naj bi bila največji praznik Pirana in piranstva, prireditvi, ki naj bi bila oda solinarstvu.

Radi rečemo, da je Piran zrastel na soli oz. s težkim delom pridnih solinarskih rok. Pa je res lahko ta prireditev v ponos solinarjem in soli?

Naj bo to moje kratko razmišljanje prispevek k evalvaciji Solinarskega praznika, ki se je zgodil v Piranu. Takoj na začetku naj povem, da sem zelo nevoščljiv izvajalcu projekta, ki je imel na razpolago 30 tisočakov za katere ga nihče ne bo vprašal kako smotrno jih je potrošil. Pač namenski javni denar.

 

Kaj mi je bilo všeč?

Všeč mi je bila ideja, da se dogajanje preseli na več lokacij po mestu in da se k organizaciji pritegne večino društev. Tako si lahko obiskovalec prireditve ogleda različne dogodke in predvsem mesto, saj ga mora prehoditi po dolgem in počez.

Ne bom izgubljal besed o tem, da so voli in Lipicanci hodili po mestu. Pa o županovem zajtrku v Kempinskem. Zmotilo me je tudi, da je v mestu polnem pripadnikov italijanske skupnosti, italjansko napovedovala oseba, ki z Italijani nima čisto nič.  Ampak pustimo to, to so malenkosti, ki se zgodijo, ko želiš narediti nekaj dobro. Naslednjič teh »napak« ne bo več, bodo pa zato druge. To je lepota organizacije.

Prazna prizorišča

Najbolj so mi padla v oči prazna prizorišča! Ali je res možno, da na največjem piranskem prazniku ni bilo več kot 300 gledalcev/obiskovalcev? Read the rest of this entry »

1000 uporabnik fitnesa

Napisal Mojmir

David Wratny je zrisal prvo in najlepšo majico za Zunanji fitnes pod Sečo. Majico si boste lahko priborili v nedeljo, 13.5. ko bo ob fitnesu med drugim ( demonstracija izvajanja vaj na trenažerjih) tudi koncert Slavka Ivančiča. Po koncertu pa bo ob pričakovanju najlepšega sončnega zahoda, fotografiranje.
Zato dekleta uredite si frizure in oblečite najlepše trenirke!