Tartini je slovenskega porekla!

Bistvo, ki ga želim povedati se skriva od tretjega odstavka naprej. Besedilo pred tem pa je namenjeno informiranosti in splošni razgledanosti bralca.

Velikonočna nedelja je bila letos posebna. 8. aprila 1692 se je v Piranu rodil Tartini. Poleg mojega prijatelja Petarosa naj bi bil Tartini najbolj znan Pirančan. Da pa je njegova slava omejena je zaslužno to, da je bil Italijan in da so skrbniki njegovega »lika in dela« malo sposobni.

Zbrali smo se v njegovi rojstni hiši. Sedem nas je bilo, ki smo se oblekli v obleke iz 17.stoletja in si na obraz namazali kilogram pudra. V hišo, kjer je italijanska skupnost pripravila razstavo na temo Tartini in pripravila aperitiv koncert, smo vabili ljudi in jim dajali informacije. Hišo smo napolnili, do zadnjega kotička. Nekateri so koncert poslušali kar na stopnišču. Enkratno!

Prireditev se je nadaljevala v cerkci sv. Frančiška v Piranu. Pospravili smoTarinijevo hišo in odšli še v cerkev na koncert in razstavo fotografij. Na sebi sem imel obute izposojene čevlje. V tržaškem gledališču nimajo čevljev številka 40, velikost, ki jo ponavadi nosim. Na nogah sem imel plavutke številke 44. Zaradi bolečin sem se preoblekel v civilista in v supergah odšel še sam v cerkev. Po poti sem opazil, da me ljudje čudno gledajo in se ozirajo za mano. Ti ljudje, kot, da še nikoli niso videli v belo napudranega tipa s črno lepotno piko pod desnim očesom.

V cerkvi so mojstri predstavili opus mojstra in vse to mojsterstvo te odpelje, tako z doživljanjem, kot z mislimi. Prvi je nastopil mešani zbor italijanske skupnosti. Že velikokrat sem jih poslušal in se smejal njihovim napakam in njihovem uživanju v petju. Ampak tukaj v cerkvi je bilo vse drugače. Slavnostne obleke, slovnostne pesmi, slavnostno okolje in cerkev polna občinstva, ki se je zavedalo slavnostnega trenutka. Zdelo se mi je, kot, da je to neki drugi zbor. Čeprav se poznamo, je njihova cena v mojih očeh in ušesih zrastla. Od zdaj naprej so zame odličen zbor! Vem, da ni primeren kraj, da to povem. Ampak embalaža vedno prispeva k nakupu izdelka.

Zares sta me v mojih mislih odpeljala mojster violine Francesco Squarcia in mojster klavirja Bojan Glavina. Najprej me je njuno mojsterstvo posililo z mojo majhnostjo. Vprašal sem se, če sem sam mojster česa? Ali sam kaj obvladam tako, da bi lahko dobil naziv mojster? Da ego ne trpi, sem po dolgem razmišljanju našel tudi svoje mojsterstvo. V določenem trenutku sem bil tudi sam mojster na enem področju. Z lahkoto in veseljem sem sestavljal nove in nove vaje, igre in predtehnike za otroke v judu.

Ok ego sem potešil in glasba me je peljala naprej. Zvečer je bila nogometna tekma Real Madrid – Valecia. Real ima veliko mojstrov, veliko mojstrov ima tudi Barcelona. Seveda se takoj vprašaš, kdo je boljši. Ali je to Messi ali je to Ronaldo? V bistvu se mojstrov med seboj ne da primerjati. Amapk navijači Messija ne morejo priznati mojsterstva Ronaldu. Žal je vedno tako. Ljudje ne gledamo v barvah. Zmožni smo le črno belega pogleda na svet. Messi je najboljši, Ronaldo pa je dilentant. Naši politiki so dobri in pošteni, vaši pa kradejo. Ta svoj črnobeli svet smo pripravljeni zagovarjati do smrti oz. tako močno, da smo pripravljeni celo osebno žaliti sogovornika, kljub temu, da ne poznamo ne njega, ne »našega« ljubljenca! Kdo si lahko vzame pravico in reče, da jih je v Barbarinem rovu premalo ali pa da Ronaldo nima pojma?

Glasba me je pripeljala do spoznanja, da so že stari rimljani rekli, da se o okusih ne da diskutirati, da je mojster vedno mojster pa čeprav ni naš in da je lopov, lopov tudi takrat, ko je naš. In dokler se v Sloveniji ne bomo mogli dogovoriti, da sta oba in Ronaldo in Messi mojstra. Se ne bomo dogovorili ničesar drugega. Množica deluje na principu izkušenj in vrednot, ki se v njej nabirajo skozi stoletja. Zato je slovenska duša, duša ekstremista. Zato Slovenci vedno rabimo trdega gospodarja. Za vse to pa obstaja enostaven razlog. Tartini ni slaven, ker je Italijan, Ronaldo ni mojster, ker ne igra v Barceloni! Enostavno kanje?

Tartini izhaja iz tre tini = trije sodi. To nam pove, da je družina Tartini verjetno imela slovenske korenine 😉

Kako čudno so me šele gledali ljudje na poti domov. Ne nisem bolan, danes sem bil le Tartinijev brat…