Pravljica o čisto navadnem Jožetu
Napisal Mojmir
To je pravljica, ki bi se lahko zgodila čisto vsakemu med nami. Mogoče pa se je tebi, ki to bereš, nekaj podobnega že zgodilo?
Za sedmimi gorami in za sedmimi vodami je nekoč živel čisto navaden Jože. Nekega dne se je po službi in žuru s prijatelji, pozno ponoči vrnil domov. Bil je malo okajen in slabe volje zaradi tistega, kar se je zgodilo. Vstopil je v hišo. Tam nekje sta otroka in žena, ki že spi. Že dolgo se ne pogovarjata več. Pa saj si nimata kaj povedati. Ona ga sploh ne razume.
Odpravi se naravnost v kopalnico. Olajša se kar v umivalnik. Z mrzlo vodo si osveži svoj obraz in ščetinasto brado. Zastrmi se v podobo v ogledalu. A podoba se oddalji. Na ogledalo se rišejo pretekli dogodki. Gleda jih kot film. Vidi sebe in svojo podobo, tisto v daljni prihodnosti. Obraz je otekel, debel in poln gub. Na njem kraljujejo podočnjaki. Vidi se, kako jemlje zdravila za holesterol in visok krvni pritisk. Vidi se, kako se stara. Jože si je mislil, da to je njegov grozeči jaz! Slika se zamenja. Na ogledalo prihaja dogodek, ki se je zgodil pred kratkim. Vidi se, kako popiva s prijatelji, ki ga zasmehujejo in žalijo. Podcenjujejo ga, ker vedo, da je neodločen. Vidi sebe, kako se želi postaviti pred prijatelji in kako se širokousti, kaj vse on lahko naredi. Prijatelji so ga izzvali in v gostilni je padla stava. Jože je stavil, da bo v treh mesecih pretekel 10 km, ne da bi se ustavil. Videl je, kako so se mu vsi smejali. Kako so ga zbadali, saj je že večkrat poskušal s tekom. Tako sam, s pomočjo knjig in revij, kot v skupini. A je vedno odnehal. Vedno je prelomil obljube.
Posmeh in zaničevanje prijateljev sta bila kot sol na rano!
Povežimo soline 2013
Napisal Mojmir
Ali nas je sram lastne zgodovine?
Napisal Mojmir
Včasih se mi zdi, da smo mi, ki živimo tukaj, kot ptički brez gnezd. V bistvu smo tudi mi kot 2. ali 3. generacija priseljencev iz Juge, ki živijo tukaj. So nek nov narod, ki ne more biti tisto, kar si želi. Žal smo tudi mi, prav tako kot oni, brez identitete in brez tradicije. Živimo v nekem krču “tujega nočemo, svojega ne damo”. Ne vprašamo pa se, kaj je naše, kajti sem nas je natresel veter iz vseh koncev in krajev.
Zakaj tak uvod?
26. 1. 1283 je Piran podpisal “pristopno izjavo” k Beneški republiki. Ta dogodek izpred 730 let je zelo vplival na razvoj mesta. Mogoče je prav, da na tem mestu povem, da je bil v tistem času Piran največje in najpomembnejše mesto v tem delu Istre. Koper je bil vas …
Najdaljša rolada, največji koktejl in druge svetovne atrakcije
Napisal Mojmir
Hej, a ni to fantastično?! Moji prijatelji in znanci se spomnijo rolade, ki so jo jedli pred 30 leti in koktejla, ki so ga pili takrat. Je pa morala biti dobra ta rolada, jaz se ne spomnim niti, kaj sem jedel včeraj!
Ma Mojmir, ni bila tako dobra, ampak zeeeelo dooolga! Na, zdaj sem pa res bil presenečen! Vas mogoče zanima, o čem govorim? Vam bom povedal.
Med prijatelji in znanci sem naredil mini anketo. To anketo sem opravil potem, ko mi je v roke prišel zbornik “Avditorijevih 25 let”. Vprašal sem jih, katerih prireditev oz. česa se najbolj spominjajo iz zgodovine Portoroža. In odgovori, ki sem jih dobil, so me presenetili. Večina jih je bila podobnih. Kaštel, rolada, koktejl, masa ljudi na ulici (to so mi povedali tudi tisti, ki takrat, ko se je to dogajalo, še niso bili rojeni). Kakšne barve je bil koktejl in kje so rezali rolado, se ljudje niso več spominjali, vedeli so le, da se je to dogajalo in da je bilo strašno zabavno in fajn.