Sprehod po zanemarjenih parkih Portoroža
Posted by Mojmir on Jun 13, 2013
Ime proizvoda, naslov besedila, slogan in privlačna zgodba so stebri dobrega marketinga. Podjetja so pripravljena plačati ogromne denarje za potencialne zmagovalne besede!
Zgodba o najpomembnejšemu imenu.
Nekoč je v prekomorski deželi živel kralj, ki je imel tri hčere. Vse so bile krasotice, zato snubcev ni manjkalo. Najstarejšo in najmlajšo je kralj za dobro doto oddal. Srednja hčerka pa je ostala doma. Bila je najlepša in najpametnejša med sestrami, a je bila, žal, slepa. Princi iz sosednjih dežel niso bili nič kaj navdušeni nad slepo ženo. Kljub kraljevemu velikemu trudu in bogati doti, princeske nihče ni želel za ženo. Kralj je obupoval. Oglasil se je sivolasi modrec z dolgo rumeno brado in kralju svetoval, naj pripravi javni razpis in snubcem ponudi, da sami povedo, kaj si želijo za doto. Kljub velikemu pompu in glasnim govoricam se je na razpis prijavil le ubogi kmetič. Ves preplašen je stopil pred kralja in s tresočim glasom povedal svojo željo. Kralj se je strinjal. Kmetiču in hčeri je dal čoln. Naslednji dan so z najmogočnejšo bojno ladjo v kraljestvu čoln odvlekli na sredo zaliva. Z ladje je kraljica v morje vrgla vrtnico in odisejada se je pričela. Dogovor med kraljem in kmetičem je bil, da obalo na kateri vrtnica pristane, kralj podari hčerki kot doto za nov začetek.
Čoln je za vrtnico plul sedem dolgih dni in devet noči. Osmi dan je zaplula v zaliv in pristala na peščeni obali. Kmetič je od navdušenja skočil na kopno, pokleknil, poljubil zemljo in rekel, naj se ta kraj upanja in novega začetka imenuje Port of roses (bil je namreč iz angleško govorečega področja). Kmetič in kraljična sta imela veliko otrok. Vsi so bili lepi, pametni in pridni, a žal so bili po mami, slepi. In še danes rod kmetiča in princeske iz daljne prekomorske dežele uspeva v kraju, ki nosi ime Portorož.
Ime kraja, v katerem živimo je zmagovalna kombinacija. Lepo gre v uho in v vseh jezikih sveta pomeni isto. Rože so lepe, dišeče in simbolizirajo ljubezen, mir, svobodo in ptičke in čebelice. In pristanišče rož oz. vrtnic je lahko nekaj najlepšega.
V Mozirskem gaju se hvalijo, da imajo 1.000.000 tulipanov, v Volčjem potoku so poleg tulipanov postavili še nizozemsko vas. Parki in vrtovi pokajo po šivih od različnih barv cvetja, vonjav in obiskovalcev. Ob tej informaciji človek pomisli: “Kaj vse se šele dogaja v Portorožu, v pristanišču vrtnic?” Fantazija mi že deluje − pomoli in barke, polni cvetja, vrtovi in parki v najrazličnejših barvnih odtenkih, ljudje, ki sedijo na travi v senci mogočnih dreves. V “gazebotih” sredi parka igra romantična glasba, ptički žvrgolijo in skozi kraj se razlega veselo vreščanje otrok, ki se podijo za vevericami. Vodometi in kipi poudarjajo okus domačinov in s svojo mogočnostjo in lepoto vabijo turiste.
In kako je zares v Portorožu, pristanišču vrtnic?
Nič, v Portorožu se ne dogaja nič! Kako je možno, da se v kraju s tako cvetočim in marketinško dodelanim imenom ne dogaja nič? Kako je mogoče, da parki niso polni cvetja? Zakaj cvetje ni tržna niša? Zakaj ljudje ne posedajo v travi?
Ne smem biti krivičen. Kraj ima veliko zelenih površin, veliko parkov in tudi sredina štiripasovnice je lepo urejena. Za vse to zelenje skrbi ekipa marljivih vrtnarjev. A žal so parki zanemarjeni! Skoznje sem se sprehodil na praznični prvi maj. Vidi se, da nekdo skrbi zanje, a vidi se tudi, da žal za to nima veliko časa. Vsi so bili strojno pokošeni. Kljub temu pa trava in plevel silita v gredice s cvetjem; palme in druga drevesa nimajo urejenih krošenj, v grmičevju je veliko smeti… Park Rastelli pa je prava sramota. Park, v katerem se nahaja najdebelejši vednozeleni hrast v Sloveniji, je POPOLNOMA zanemarjen. Trava prerašča vse s peskom utrjene potke, smeti in suhih vej je na pretek, vhod v park je neugleden − kar po shojeni potki ali preko razbitih stopnic. V parku je tudi star bazen/ribnik, katerega stene so prekrite z grafiti in njegova notranjost je polna smeti. Mogoče to ni samo grdo videti, mogoče je tudi nevarno. A dokler nihče ne toži občine … Ne vem, čigav je park, je pa jasno, da je »naš« in je pokazatelj stanja Portoroža – zanemarjenega kraja.
Zakaj v Portorožu ni 1.000.000 vrtnic?
Kraj, ki nosi tako pomenljivo ime, bi moral imeti presežke cvetja! V resnici pa je zanemarjen in brez idej. Sam menim, da je milijon tulipanov oz. vrtnic veliko bolj poceni in privlačnejših kot prenovljen mandrač in lahko v kraj pripelje veliko več turistov. Je pa tudi res, da se da z betonom zaslužiti veliko več kot s sadikami vrtnic. Vendar pa rože na fotografijah in razglednicah izgledajo veliko lepše kot beton. Z rožami se lahko tudi marsikaj počne, na primer: lahko se jo podari prav vsaki turistki, ko pride v Portorož oz. ko gre iz Portoroža. Dekleta obožujejo cvetje in se rade bahajo s tem, da so dobile rožico v dar.
Predlog za akcijo
Sam dnevno srečujem ekipo vrtnarjev. Predvidevam, da jih je premalo in da razpolagajo s premalo sredstvi. Zato predlagam, da Portorožani “zasedemo” vsaj en park in ga “oblikujemo” po lastnih željah. Najprej ga očistimo smeti, populimo plevel iz gredic, porežemo suhe veje s palm in drugih dreves ter zasadimo veliko rož. Mogoče bi lahko vsaka ulica prispevala za eno gredico rož ali pa le idejo za kakšen napis iz rož ali pa zakaj ne, za vodomet. Tako bo “naš park” prijeten kraj za druženje, za krajevne veselice in druge družabne dogodke, kot so obletnice, rojstni dnevi ali pa le za dopoldansko kramljanje upokojencev v senci dreves ob dišečem grmu cvetic. A ne bi bilo lepo nedeljskega dopoldneva preživeti v parku s prijatelji? V parku, v katerem bo prijetno domačinom, bo najverjetneje prijetno tudi turistom. Portorož si moramo spet prisvojiti! Saj se v bistvu med seboj slabo poznamo in bolj ali manj v njem le spimo. Kraj ustvarjajo ljudje, domačini, ne pa hoteli s turisti.
Zaključek
Žal že kar nekaj let ugotavljam, da je Portorož zanemarjen oz. dotrajan in da ga vodijo ljudje brez idej in brez volje in želje, da bi kaj spremenili na bolje. Zakaj pa bi sploh kaj spreminjali, saj je bil Portorož za praznike poln, z ali brez urejenih parkov.
Medvedi se spomladi zbudijo iz zimskega spanja, kdaj se bodo zbudili gospodarji Portoroža?