Pomorski krst, žalostni odsev piranske turistične realnosti!
Napisal Mojmir
Kaj imajo skupnega »Pomorski krst«, turizem, neobstoječa občinska turistična strategija in Oddelek za prireditve in doživetja?
Naj bi manjkale table…
Če pregovor »Vse poti vodijo v Rim« drži, boste iz Pirana prej prišli v Rim, kot na Forma vivo! Podjetje Valicon iz Ljubljane, je anketiralo turiste v Piranu in Portorožu. Z raziskavo so dokazali, da so turistične atrakcije v piranski občini neprepoznavne. Še več, poti do njih niso označene! Z enostavnimi besedami bi to lahko povedali tako – turisti, ki se sprehajajo med Piranom in Portorožem so že slišali za soline, a ne vedo kje so. Za Fieso, Forma vivo ali strunjanski križ, večina ni nikoli slišala. TOP informacija pa je, da veliko tistih, ki so se sprehajali po Portorožu niso vedeli kje je Piran!!!
Ljubljančani pravijo, da bi morali občinarji postaviti vsaj usmerjevalne table, ker bi tako mogoče avan – turisti sami odkrivali naše znamenitosti.
Po eni strani je logično, da ni tabel. Če ne veš, katere so tvoje atrakcije, zelo težko do njih označiš pot.
Občinska garnitura pravi, da problem pozna in da se ga zaveda, ampak… saj so plačali raziskavo, samo tabel še niso postavili.
Že stari avtohtoni pregovor pravi (res je, tukaj so včasih živeli Italijani), Tra il dire e il fare, c’è di mezzo il mare.*
Kaj se mi je zgodilo na sprehodu do Pirana in nazaj?
Glavni piranski mit je, da je Piran zrastel na soli in da so bili Pirančani solinarji. Med sprehodom sem se vprašal, zakaj je »Pomorska šola« v Piranu in zakaj je Splošna plovba bila ustanovljena v Piranu? Zakaj recimo »Plovba« ni bila ustanovljena v Kopru, kot ekonomskem središču Istre? Zakaj ne v Izoli med ribiči? Odgovor je na dlani! Zato, ker je bil Piran najbolj pomorsko razvito mesto na tem koncu in zato, ker so Pirančani sloveli kot odlični mornarji.
Pozoren bralec se bo najverjetneje vprašal od kod (skozi zgodovino) bogatim Pirančanom denar. Ali od soli ali od trgovine (pomorstva) ali česa drugega? Mogoče se bo kdo poigral s piransko ekonomijo skozi čas.
Kakšna je povezava med pomorci in turizmom?
A vrnimo se k naši temi. Najstarejša prireditev v piranski občini je »Pomorski krst«. Letos bo izveden že sedemdesetič (70.).
Kaj naredijo nepozorni in neodgovorni starši za svoje otroke? Dajo jim nekaj drobiža in se s tem operejo krivde, ker ne skrbijo za njihovo vzgojo. Ne morem se znebiti občutka, da podobno počne Občina s »Pomorskim krstom«. Da jim nekaj denarja in si opere roke.
Naj bo »Pomorski krst« le kot primer zakaj potrebujemo Oddelek za prireditve in doživetja.
Krst organizirajo učitelji in dijaki. Resnično jim gre vsa pohvala in spoštovanje za 70 letni trud. Ampak učitelji niso profi organizatorji, niso turistični delavci, marketingarji, promotroji, logisti in kdo bi vedel kateri profil ljudi še potrebujemo, da organiziramo konkretno (zakaj ne) tridnevno prireditev, ki bi v kraj pripeljala na tisoče ljudi. Oni to (podobno kot društva) počnejo v svojem prostem času. Delajo z veliko ljubeznijo a z omejenim časom, sredstvi, znanjem in z drugačnimi (poudarek na drugačnimi!) cilji.
Če bi Občina imela Oddelek za prireditve in doživetja, bi lahko Oddelek poskrbel za dodano vrednost prireditve. Šola bi organizirala Krst, Oddelek pa prireditev. Z leti bi prireditev rastla in postajala vse bolj prepoznavna. Obiskovalo bi jo veliko ljudi, ki bi v Piranu in okolici pustili veliko, za obubožan občinski proračun, potrebnega denarja.
Takih prireditev, ki bi lahko z Oddelkom prosperirale, je še kar nekaj!
Kaj pravijo zagovorniki načina »delajmo po starem«?
Seveda bodo zagovorniki načina »delajmo po starem« takoj imeli veliko ugovorov. Kot na primer, Krst je od šole in naj ga šola organizira. Res je. Krst je od šole, dogajanje na ulici, posredno polnjenje hotelov, lokalov in promocija občine pa je Občinska zadeva, kajne? Če bi Krstu dodali še gusarski vikend, stojnice, ples, različne majhne dogodke še kaj – z eno besedo »čevape in pivo« – bi se v Piranu trlo ljudi!
Kdo največ izgubi, ker je Pomorski krst obrobna prireditev? OBČINA!!! Kdo bi moral to ugotoviti? Občinski uradniki zadolženi za »pobiranje denarja«!
Če poenostavim:
- Oddelek za prireditve in doživetja bi moral organizirati od 5 do 7 za občino pomembnih prireditev.
- Iz potencialnih prireditev društev bi moral ta isti oddelek ustvariti turistični produkt.
- Moral bi tudi sestaviti doživetja na turističnih atrakcijah ter turiste s smerokazi pripeljati do njih (do doživetij in atrakcij).
Vprašanje za milijon dolarjev
Resnična pot odkritij ni iskanje novih dežel, ampak videnje z novimi očmi!
Napisal Mojmir
Marcel Proust, lastnik zgornjega citata, je najverjetneje z drugimi besedami predstavil Einsteinov zakon relativnosti.
Izbirati moramo med našo preteklostjo in našo prihodnostjo. Izbirati moramo med gledanjem nazaj in gledanjem naprej. Ni nam treba graditi mostov v preteklost. Graditi moramo mostove v prihodnost.
V današnjem, visoko tehnološkem in tekmovalnem svetu ni prostora za izgovore! V današnjem hiper produkcijskem svetu ni prostora za opravičila!
V današnjem času, ko si v trenutku na drugem koncu sveta preko neta in v dvanajstih urah z letalom, ni prostora ne za opravičila in ne za izgovore!
Živimo v času, ko se lahko vsaka zakotna vas v trenutku postavi na trg in z retuširanimi fotografijami celemu svetu pokaže svoje lepote in prednosti. Živimo v času, ko se vsaka vas bori za svoj delež pod soncem. Živimo v času, ko ti nihče ničesar ne podari in se je potrebno za vsako malenkost hudičevo potrudit!
Opravičila in izgovori so orodja nekompetentnih, ki gradijo mostove proti nikamor in spomenike ničevosti.
Ko stopiš v ring, se boj prične. Ne nasprotnika, ne gledalcev in ne sodnikov ne zanima, da je bil tvoj trening okleščen zaradi poškodb, slabih pogojev ali drugih razlogov. Nasprotnik te brez milosti zmikasti in se veseli zmage. Ni opravičil, ni izgovorov, so le polomljena rebra izpadli zobje in podplutbe. Boj je brez milosti!
Bodimo pošteni do samih sebe. Tudi sami izbiramo tako. Za svoj težko prislužen denar, hočemo dobiti najboljše in čim več. Tudi sami izbiramo tako, kot izbirajo vsi ljudje po svetu – brez milosti
Živimo v svetu in času, ko nikogar ne zanimajo naše notranje zdrahe, naši problemi in/ali kdo je naš ali vaš. Živimo v času diskontov, ko je kraj na drugem koncu sveta oddaljen le nekaj ur.
In ne, ni res, da živimo na napačnem mestu ali v napačnem času. Živimo le v kraju in času, v katerem ni prostora, da bi nas vodili neambiciozni kadri, ki svojo netekmovalnost opravičujejo z izgovori tipa: »saj je drugje še slabše« ali »njim je lahko, ker…« in se slepijo, da je »naš majhen hlevček« velika turistična atrakcija. Dokler bodo ti vodilni kadri iskali izgovore in opravičila, dokler ne bodo ti vodilni kadri sprejeli dejstva, da tam zunaj ni milosti ampak, »boj, kaj boj, mesarsko klanje« bomo mi kot Kraj, izgubljali točke. Te točke v turizmu pomenijo delovna mesta, sredstva za napredek, kruh za naše otroke in kvaliteta bivanja za domačine, ki so ujetniki turizma.
Vsak od nas, bi se moral vprašati, »kaj jaz lahko naredim, da bo boljše«? Ljudje smo ovce in nagonsko sledimo svojemu pastirju. Ampak v enem trenutku se moramo vprašat, ali je tisto kar vidim pred sabo, prepad?