Novoletna okrasitev doma in v svetu
Napisal Mojmir
Božično novoletna okrasitev naj bi bila kot darilni papir, ognjemet kot velika in pompozna pentlja na darilu, ki ga posamezen kraj podari domačinom in turistom. V zadnjih letih kraji tekmujejo med seboj, kateri bo najlepše okrašen in v katerem se bo svetilo največ lučk. Še več, mesta prepuščajo okraševanje znanim umetnikom. Motivi s katerimi okrašujejo ulice so potegnjeni iz zgodovine in tradicije posameznega kraja.
Največja novoletna jelka na svetu
Z njo se ponašajo prebivalci italijanskega mesta Gubbio. Na 650m visokem hribu, ki se dviguje nad mestom, postavijo ogromno novoletno jelko, ki jo povezuje 8,5 km dolg električni kabel. Vsako leto lučke na jelki prižge pomembna osebnost. Leta 2011 je to storil celo sam papež, leto zatem predsednik države.
Največja novoletna jelka na svetu, Giubbio Italija.
Mesta in kraji, ki si ne morejo privoščiti največje novoletne jelke, poskušajo pritegniti pozornost medijev in turistov s čarobnostjo lučk in zgodb, ki jih le-te pripovedujejo.
Kdo ima najboljšo zgodbo za novoletno okrasitev?
Ljubljano je z lučkami okrasil slikar in kipar Zmago Modic, okrasitev je poimenoval »Spoštovanje življenja«. Nad glavami obiskovalcev, se je vrtelo vesolje in začenjalo se je novo življenje (spermiji in jajčeca). Mestna turistična organizacija je vložila veliko truda v promocijo »lučk«.
Za podoben korak so se odločili tudi v Škofji Loki. Za božično novoletno okrasitev, ki so jo poimenovali »Sončno kolo«, je avtorica Barbara Nardoni povedala sledeče: »‘’Novo leto predstavlja čas obračuna s preteklostjo in pogled naprej. Zasnova letošnje novoletne osvetlitve temelji prav na tem izhodišču, na nadgradnji starega in zgodovinskega v novo.
Novoletno okrasitev razumeva kot voščilo prebivalcem in obiskovalcem mesta. Voščila so izpisana v pisavi, ki sva jo izpeljali iz začetkov Škofje Loke, iz darilne listine Freisinškim škofom leta 973 in na nek način simbolizira bogastvo in intelektualno moč srednjeveškega mesta. Izbrana so iz koledniških pesmi in nadomeščajo nekdaj tradicionalne obhode po hišah. Prav tako je stara karolinška diplomatska pisava izhodišče za simbol okrasitve. S krožnim nizanjem izstopajoče črke S sva oblikovali simbol, ki predstavlja kolo in sonce hkrati.
Tako imenovano sončno kolo je tudi časovno kolo, ki presega preteklost in sega v prihodnost s svežo energijo, močjo, jasnostjo in zavedanjem. Sončno kolo je nedvoumno voščilo napredka. Simbol posebej oblikovan za naše mesto je obenem tudi simbol ponovnega rojstva sonca in svetlobe, kar sovpada s praznovanjem prehoda leta tako v krščanski kot v staroverski tradiciji, pa tudi v drugih kulturah…«. Fantastična zgodba, ki bo z leti pridobila na prepoznavnosti.
Katero zgodbo pripoveduje Piran?
Piran, radi ga opišemo kot sredozemski biser, ponuja nešteto zgodb, ki bi jih lahko osvetlili in poudarili z lučkami božično novoletne okrasitve. Samo na Tartinijevem trgu, se sramežljivo za zaveso skriva ljubezenska zgodba o beneškem trgovcu in piranski lepotici. Nad trgom bdi sveti Jurij, ki je v zgodovini celo dvakrat nagovoril Pirančane. Da Tartinija in hudiča, ki ga je tlačil v sanjah, sploh ne omenjam.
Mestni »okraševalec« se je tudi tokrat zelo potrudil. Nad trg je obesil glasbeni inštrument, ki naj bi bil violina. A prav lahko bi to bila kitara Jimmya Hendrixa ali čelo dvojca Two cellos ali celo kontrabas na čigar glasbo pleše medved.
Okrasitev Tartinijevega trga v Piranu.
Piran ponuja nešteto zgodb! Katero bomo izbrali in jo »razsvetlili« s čarobnostjo novoletnih lučk?
Portorož, ti zanemarjena ofucana dama noči…
Na ulici Portoroža, so se najbrž že peto ali šesto leto zapored bohotile iste novoletne lučke, ki vsaj meni ne pripovedujejo prav nobene zgodbe. Portorož rešuje Palace hotel, ki s svojo imponentnostjo skrije tudi temo, praznino in žalost, ki se nahajajo na osrednjem portoroškem trgu, ki mu domačini enostavno rečemo Ploščad.
Verjamem, da prihaja čas, ko bosta tudi Piran in Portorož, pripovedovala svoje zgodbe z lučkami novoletne okrasitve.
Sramežljiv poskus nečesa drugačnega
Med prednovoletnim spustom lampijonov v Portorožu smo udeležencem spusta pripravili presenečenje. Z novoletnimi jelkami smo poskušali okrasiti portoroški zaliv. Akcija ni popolnoma uspela, saj sta v zadnjem trenutku odpovedali dve barki. A v zalivček na portoroško plažo je kljub vsemu čolnič pripeljal jelke okrašene z lučkami. Sramežljiv začetek, ki ima velik potencial. Z novoletnimi jelkami okrašenega zaliva nima še nihče.
Leta 2011 smo prvi slavnostno prižgali lučke v Portorožu. Leta 2016 smo prvi okrasili portoroški zaliv.
Z malo dobre volje, bi lahko imeli jelko od Šentjan do Lucana ali morsko verzijo od marine do Pirana. Jelko bi lahko s helikopterjem povlekli iz morja ali z droni pripeljali od križa v Strunjanu.
Novoletna okrasitev Portoroškega zaliva 2016
Vsi skupaj potrebujemo le malo več fantazije in navdiha, da spišemo najlepšo, v lučke okrašeno, zgodbo našega kraja.
Malo za hec… Božiček je prižgal novoletno luč v Portorožu.
Resnična pot odkritij ni iskanje novih dežel, ampak videnje z novimi očmi!
Napisal Mojmir
Marcel Proust, lastnik zgornjega citata, je najverjetneje z drugimi besedami predstavil Einsteinov zakon relativnosti.
Izbirati moramo med našo preteklostjo in našo prihodnostjo. Izbirati moramo med gledanjem nazaj in gledanjem naprej. Ni nam treba graditi mostov v preteklost. Graditi moramo mostove v prihodnost.
V današnjem, visoko tehnološkem in tekmovalnem svetu ni prostora za izgovore! V današnjem hiper produkcijskem svetu ni prostora za opravičila!
V današnjem času, ko si v trenutku na drugem koncu sveta preko neta in v dvanajstih urah z letalom, ni prostora ne za opravičila in ne za izgovore!
Živimo v času, ko se lahko vsaka zakotna vas v trenutku postavi na trg in z retuširanimi fotografijami celemu svetu pokaže svoje lepote in prednosti. Živimo v času, ko se vsaka vas bori za svoj delež pod soncem. Živimo v času, ko ti nihče ničesar ne podari in se je potrebno za vsako malenkost hudičevo potrudit!
Opravičila in izgovori so orodja nekompetentnih, ki gradijo mostove proti nikamor in spomenike ničevosti.
Ko stopiš v ring, se boj prične. Ne nasprotnika, ne gledalcev in ne sodnikov ne zanima, da je bil tvoj trening okleščen zaradi poškodb, slabih pogojev ali drugih razlogov. Nasprotnik te brez milosti zmikasti in se veseli zmage. Ni opravičil, ni izgovorov, so le polomljena rebra izpadli zobje in podplutbe. Boj je brez milosti!
Bodimo pošteni do samih sebe. Tudi sami izbiramo tako. Za svoj težko prislužen denar, hočemo dobiti najboljše in čim več. Tudi sami izbiramo tako, kot izbirajo vsi ljudje po svetu – brez milosti
Živimo v svetu in času, ko nikogar ne zanimajo naše notranje zdrahe, naši problemi in/ali kdo je naš ali vaš. Živimo v času diskontov, ko je kraj na drugem koncu sveta oddaljen le nekaj ur.
In ne, ni res, da živimo na napačnem mestu ali v napačnem času. Živimo le v kraju in času, v katerem ni prostora, da bi nas vodili neambiciozni kadri, ki svojo netekmovalnost opravičujejo z izgovori tipa: »saj je drugje še slabše« ali »njim je lahko, ker…« in se slepijo, da je »naš majhen hlevček« velika turistična atrakcija. Dokler bodo ti vodilni kadri iskali izgovore in opravičila, dokler ne bodo ti vodilni kadri sprejeli dejstva, da tam zunaj ni milosti ampak, »boj, kaj boj, mesarsko klanje« bomo mi kot Kraj, izgubljali točke. Te točke v turizmu pomenijo delovna mesta, sredstva za napredek, kruh za naše otroke in kvaliteta bivanja za domačine, ki so ujetniki turizma.
Vsak od nas, bi se moral vprašati, »kaj jaz lahko naredim, da bo boljše«? Ljudje smo ovce in nagonsko sledimo svojemu pastirju. Ampak v enem trenutku se moramo vprašat, ali je tisto kar vidim pred sabo, prepad?
Ferrara
Napisal Mojmir
3.12.2013 ali bo to zgodovinski dan?
Mediteranski vrt medgeneracijskega sodelovanja
Napisal Mojmir
ob mednarodnem dnevu prostovoljcev smo vsadili 5 fig, ki so začetnice Mediteranskega vrta medgeneracijskega
sodelovanja, ki smo ga postavili ob Zunanjem fitnesu na Seči
v Dobro jutro na RTV SLO 1
Napisal Mojmir
Skupaj bomo zmagali!
Napisal Mojmir
Šele, ko se posamezniki združijo in povežejo v skupnost, pričnejo ustvarjati neprekosljive rezultate, ki pomembno vplivajo na življenja vseh v skupnosti.
Vsi vemo, da v našem kraju deluje veliko uspešnih in pozitivnih posameznikov. Vse te ljudi poznamo saj nas s svojim delom opozarjajo nase in na svoje aktivnosti. Ti ljudje delujejo v različnih društvih, nekateri so dobri podjetniki, nekateri pa so aktivni, ker jim je enostavno všeč pomagati drugim.
Težave pa nastopijo, ker ima vsak posameznik lastne interese. Vsako društvo, cehovsko združenje ali pa kar krajani imajo različne probleme in različne interese. Največkrat se ti interesi med različnimi skupinami križajo. Naj navedem en enostaven primer: krajane moti preglasna glasba iz lokalov, gostinci pa pravijo, da jim prav ta glasba pomeni zaslužek in plače za njihove zaposlene. Še bolj pridejo do izraza ti problemi pri društvih, kjer se društva med seboj »prerekajo« za drobtinice iz občinske blagajne. In kakšna je rešitev?
Sam vidim enostavno rešitev. Nikoli ne bomo izumili univerzalne rešitve, ki bo zadovoljila vse. Potrebno je le dogovoriti nekaj skupnih točk, ki so pomembne vsem, najprej znotraj društev, znotraj cehovskih organizaciji in med krajani samimi. Šele takrat se bodo lahko predstavniki posamezne skupine usedli za skupno mizo in dokončno dogovorili »skupne interese in prioritete« oz. rdečo nit sobivanja.
Naj ponovim, šele, ko se posamezniki združijo v skupnost pričnejo ustvarjati vrhunske rezultate ali si le olajšajo življenje! Potrebno se je le dogovoriti, kaj je dobro za vse!
Občina Piran je ustanovila Komisijo za razvoj nevladnih organizacij (društev). Zdaj je na društvih, da združijo lastne interese v 5 točk, ki jih bodo »zahtevali« od Občine. Lastniki lokalov v Portorožu so ustanovili svoje društvo »Sončna riviera«. Preko njega se bodo lahko lažje pogajali. Krajani imamo veliko oporo v Krajevni skupnosti. Sedaj je prišel čas, da ubesedimo svoje želje in zahteve!
V sodelovanju in v prilagajanju lastnih interesov v skupnosti vodi pot navzgor.
Naj izkoristim priložnost in vas povabim, 5.12.2013 bomo ob dnevu prostovoljstva zasadili 5 fig v mediteranskem vrtu medgeneracijskega sodelovanja, ki bo ob Zunanjem fitnesu pod Sečo. Študenti, učenci in gostinci bodo v decembru spekli najdaljši jabolčni štrudelj v Portorožu. Potrebujemo veliko rok za lupljenje jabolk. Želite sodelovati? Pridite, veseli bomo vaše pomoči. Pokliči te me na 041 72 42 62
Kriza je priložnost!
Napisal Mojmir
»V situaciji močne krize, ki med drugim zmanjšuje kupno moč ljudi, vidimo v turizmu velik potencial in vlečnega konja tudi za druga področja. Kljub temu, da je situacija v turizmu dobra, vidimo še veliko rezerv, ki bi jih lahko izkoristili. Velik poudarek je potrebno dati na net, tako glede promocije, kot prodaje naših produktov. Saj 85% evropskih turistov uporablja internet in druga socialna omrežja kot pomoč pri načrtovanju svojih počitnic. Naši primarni cilji so, da zadovoljimo turiste, turistične operaterje, da tako generiramo rezervacije, obiske našega kraja in prenočitve. Da zavzamemo net in socialna omrežja ter tako postanemo še bolj kompetitivni.« … pravijo v Trstu.
Več si lahko prebereš na spodnji povezavi.
http://www.girofvg.com/43185/valorizzazione-turistica-di-trieste-presentato-il-progetto.html
Perfektna zgodba brez konca ali pa ga kljub vsemu ima?
Napisal Mojmir
Neverjetno je ampak resnično se je zgodilo in ima vse sestavine zgodbe, ki lahko postane svetovni HIT!
Preden vam povem zgodbo naj na hitro obnovimo sestavine dobre zgodbe: junak se odpravi na pot izzivov. Nanj delujejo negativne in pozitivne sile, ki ga krepijo in izstrelijo kot zmagovalca. Na kratko, zgodba je sestavljena iz: poti, izziva, boja in zmage.
Naj vam sedaj povem resnično zgodbo iz Solzne doline…
Nekoč je za devetimi gorami in osmimi dolinami tam ob morju bil kraj v katerem so se ljudje gledali po strani. V kraju so živeli »stari modreci«, ki so skrbeli zato, da so stvari ostajale »po starem«…da so se ljudje gledali po strani.
A nekega dne, ko stari modreci niso bili pazljivi je v kraj prišel deček s čudežno lučko. Lučka je imela posebno moč. Vsak, ki je pogledal vanjo, je brez razmišljanja razumel, da v slogi je moč in da bo sam boljši le, če bo sodeloval in pomagal sosedu. Ljudje so se začeli zbirati okoli dečka s čudežno lučko. Pričeli so sestavljati načrte za svetlečo prihodnost in vrnil se jim je nasmeh na usta.
Starim modrecem tak scenarij ni bil všeč. Stisnili so svoje modre glave in skovali načrt kako bodo dogajanje spet prevzeli v svoje roke.
In nekega dne, ko je deček s čudežno svetilko ljudem kazal svetlo prihodnost so prišli trije modreci preoblečeni v ovčke odločeni, da bodo oni tisti, ki bodo svetili tudi v prihodnosti. Maske so hitro padle. Dečku so povedali, da on ni njihov, da on ne pozna njihovega načina življenja, da on ne ve, kaj vse so oni do sedaj že naredili za Solzno dolino in nasploh v svojem dolgem življenju. Dečka so prepričali, da so oni tisti ta pravi in da oni znajo in imajo sposobnosti, da prižgejo luč upanja na koncu tunela.
Deček s čudežno lučko je razumel sporočilo, odmaknil se je starim modrecem in je odšel iz kraja. Stari modreci so takoj pričeli z delom. Najprej so strokovno ugotovili, da je sistem zanič in da se nič ne da narediti. Takoj zatem so ugasnili luč upanja in se poslužili starih dobrih receptov, ki so se v zgodovini že večkrat pokazali za neuspešne. Kot modro so sprejeli odločitev, da se bodo povezali še z drugimi starimi modreci, ki že veliko let v kraj poskušajo prinesti luč upanja.
Deček je odšel iz kraja, usedel se je na deveti hrib, gledal v kraj in razmišljal. Prva misel, ki mu je šinila je bila, zakaj se stari modreci že prej niso potrudili in poskušali združevati ljudi? Druga misel pa je bila, kako to, da starim modrecem do sedaj še ni uspelo prižgati luči upanja, ko pa so modri in izkušeni? Deček s čudežno svetilko se je med razmišljanjem nasmejal. Saj je spoznal, da starim modrecem ni problem tema v kateri živijo ampak to, da nekdo drugi prinese svetlobo v kraj.
Deček je vstal, pobral svojo čudežno svetilko in se odpravil do obcestnega kažipota, na katerem je pisalo: levo Solzna dolina, desno Pot v svet. Pred kažipotom se je ustavil in pomislil v katero smer naj se odpravi. Tako je razmišljal: »Nobene dobre zgodbe ni brez boja, nobene dobre zgodbe ni brez zmage in nobena zmaga ni sladka, saj stari modreci že kujejo nove zarote. Je pa tudi res, da je Pot v svet tlakovana s tisočerimi Solznimi dolinami!« deček s čudežno svetilko se je odločil. Obrnil se je, napravil je prvi korak in se podal novim zmagam naproti…
Ali bomo kdaj izvedeli v katero smer se je obrnil deček s čudežno svetilko?
Napisal Mojmir
Moč sodelovanja = uspešen in prijeten Portorož
Napisal Mojmir
V slogi je moč. Ena roka obrača,100 jih obrne. Skupaj smo močnejši. Sloga jači, nesloga tlači. V teh pregovorih je zbrana ljudska modrost, ki poveličuje sodelovanje. V ameriških knjigah piše, da se je potrebno mrežiti oz. vzpostavljati lastno socialno mrežo, kar nam bo v veliko pomoč pri poslu.
Ni pa samo ljudska modrost tista, ki nas opozarja, da je sodelovanje koristno za vse. Npr. zelo star izrek je »Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal«. Prav tak, a moderniziran, pravi: »Ne partija, ne država ti ne moreta dati sreče«. Ta, pomagaj si sam, namiguje na to, da mora biti posameznik sam AKTIVEN in, da mora k aktivnostim povabiti tudi druge ljudi.
Dajmo za primer vzeti italijanska mesta ali pa raje avstrijske vasice, ki se nahajajo v skritih dolinicah med visokimi gorami. Sprašujem se, kako je tem ljudem tam sploh uspelo preživeti. Tega, da imajo tam močnejši turizem, kot je v Portorožu, pa sploh ne morem razumeti. Najverjetneje so se nekega dne prebivalci teh vasi sestali in zedinili, da ne želijo le preživeti, ampak da želijo DOBRO živeti. Zato so se odločili, da bodo najprej naredili svoj kraj prijazen in lep zase in ga bodo v drugem koraku ponudili tujcem.
Res je, Portorož in Piran nimata veliko staroselcev. Velika večina nas je priseljencev in prav zaradi tega najverjetneje na sosede gledamo kot na tujce. A koliko let mora preteči, koliko generacij se mora zamenjati, da bomo ugotovili, da moramo s sosedom sodelovati tudi v poslu in ne samo v izmenjavi soli in moke.
Veliko ljudi se dnevno huduje, da Občina ni naredila tega ali onega. Kaj pa mi sami? Ali smo mi kaj naredili za občino? Ali smo sploh kaj naredili (razen sami zase), da bomo v kraju vsi mi bolje živeli? Strinjam se, da so po raznih službah in uradih plačani ljudje, ki bi morali stvari početi. A vedno ne gre, občina je velika in dela je veliko. Zato se moramo krajani združiti in sami »popraviti« malenkosti in to samo zato, da bomo mi sami bolje živeli.
V Portorožu so 4 stebri: hotelirji, gostinci/trgovci, društva in domačini. Če bi se vsaj vsak v svojem »cehu« povezal in se poskušal vsaj za praznike sodelovali z drugimi, bi bilo že veliko. Tako pa na žalost vsak vleče na svojo stran in se čudi, da stvari ne gredo naprej.
Kriza je dobra, ker prisili ljudi, da začnejo razmišljati in SODELOVATI! V zadnjem letu smo že poskušali in tudi tudi uspeli združiti društva (imeli smo 3 skupne sestanke in izvolili predstavnike društev v občinsko komisijo), z domačini (čistili smo park Rastelli in začeli pogovore o ekipi “Portorožani za Portorož” in o “Društvu ljubiteljev vrtnice Portorož”), z gostinci in trgovci bomo organizirali »Veseli december«. Seveda so tu tudi drugi povezovalci, ki delajo dobro. A pomembno je to, da se tudi povezovalci povežemo in naredimo nekaj velikega zase, za naše otroke in za naš kraj.
Zavedati se moramo, da naš kraj živi predvsem od delovnih mest v »turizmu«. Turisti pa radi zahajajo v lepe in prijetne kraje v katerih živijo srečni in veseli ljudje. Mi sami moramo poskrbeti, da bodo naši otroci imeli delo, mi pa pokojnine.
Ena kapljica ne obarva površine, veliko kapljic pa naredi mogočen slap!
Zato stopimo skupaj in naredimo naš kraj še bolj prijazen. Veliko je priložnosti, da dokažemo da zmoremo in prav kmalu nas čaka prvi izziv. Praznični december bo v Portorožu tudi praznik sodelovanja. Gostinci, trgovci in društva že sestavljamo dogajanje. Lahko se nam pridružite, veseli vas bomo!