Nekoč sta bila dva čisto enaka kraja. No ja, nista bila čisto enaka. Prvi kraj je imel en sam kip, drugi kraj pa je imel tako dosti kipov, da je bil cel hrib premajhen zanje. Imeli so jih toliko, da so razmišljali, da bi jih postavili celo v morje.

V kraj z veliko kipi je prihajala velika množica turistov. Vsi so se čudili, kako veliko kipov je na tem hribu. Turisti so se ob kipih fotografirali in nato kmalo odšli.

V kraju z enim kipom je župan sklical svoje ljudi. Dal jim je nalogo, da tudi njihov kraj napolnijo s turisti. A uradniki so se pritoževali: “Mi imamo samo en kip, že tako imamo dosti dela, veliko turistov bo prineslo kup nevšečnosti, nimamo denarja za promocijo …“. Razočaranje župana se je še povečalo. V njihovem kraju je bilo veliko ljudi nezaposlenih in turizem bi lahko bil njihov kruh.

Nekega dne pa na županova vrata potrka neznanec, odpre vrata, vstopi in nagovori župana: “Župan ali veste, da je vaš kip čisto poseben kip, sestavljen je iz posebnega kamna, ki oddaja pozitivno energijo in vsak, ki se ga dotakne, postane srečnejši.” Župan ga je le pisano pogledal in ga vprašal, kakšne neumnosti govori.

Neznanec pa je vztrajal: “Turistov ne zanima veliko število kipov, zanima jih prav ta kip. Ta kip je poseben in edinstven. Ta kip je lahko svetovna atrakcija, vendar je treba njegovo zgodbo sporočiti v svet! Zgodba mora pri ljudeh vzbuditi čustva. Zato je potrebno ob kipu organizirati še različna doživetja, kip povezati s športom, kulturo, kulinariko in tradicijo kraja.”

Župan je z zanimanjem poslušal tujca. Takoj zatem je sklical tiskovno konferenco ter v svet poslal novico o čudežnem kipu. Svoje uradnike je navdušil za novost, a kljub vsemu je v ekipo uvrstil tudi nove moči, ki so goreli za projekt.

Ljudje potrebujemo srečo in v zelo kratkem času so se v njihov kraj pričele zgrinjati množice turistov. S turisti je pritekal svež kapital in nova delovna mesta. Župan je denar od turizma pametno vračal nazaj v turizem. Z denarjem so organizirali različne prireditve in promovirali kraj. Organizirali so nove, drugačne in inovativne dogodke in prireditve.

Še dolgo bi lahko lepo živeli, če jih ne bi prizadela zgodba sosednjega kraja z veliko kipi. Tam je bilo turistov iz dneva v dan manj. V tem kraju so župan, uradniki in turistični veljaki, še vedno iskali izgovore, zakaj je manj turistov in krivdo metali drug na drugega. Niso mogli razumeti, da se turisti kljub temu, da imajo veliko kipov, dobre hotele in veliko znanja, raje odločajo za kraj z enim kipom.

Župan iz kraja z enim kipom je sosedom poslal delegacijo strokovnjakov, da jim bo razložila, kaj in kako so oni naredili, da so pritegnili turiste. A kaj, ko so v kraju  z veliko kipi vse predloge zavrnili, češ, saj mi vse vemo. Vztrajali so s ponudbo veliko brezosebnih kipov.

In kako je danes? V kraju z enim kipom so na točno določeni mesti postavili še dva kipa. O vsakem so sestavili še neverjetno zgodbo. Turistov je iz leta v leto več. Turistični delavci točno vedo, kdaj in kakšno prireditev morajo narediti, da napolnijo hotele.

V kraju z veliko kipi pa se ljudje radi spominjajo časov, ko so bile ulice polne turistov. Njihovi turistični delavci vedo, da je žal sedaj njihov turistični obisk in zaslužek odvisen le od števila sončnih dni v letu.

Če bi bilo število turistov odvisno od števila kipov, bi bil Portorož svetovni prvak v obisku turistov. A žal ni tako! Morska deklica iz Kopenhagna ali deček, ki lula v Bruslju, pripeljeta v kraj OGROMNO večje število turistov, kot vsi “piranski kipi” skupaj.

To pomeni, da je treba spremeniti strategijo iz predstavljanja mase (veliko kipov) v predstavljanje posameznika (en kip), ki ima identiteto, edinstvenost in je predvsem medijsko dovolj atraktiven. To so zelo enostavne stvari. V nogometnih ekipah, ki igrajo počasi, vedno dodajo hitre posameznike, da zbudijo zaspano moštvo!