Gustav Le Bon je že leta 1895 povedal, da je narod živ organizem, ki ga ustvarja zgodovina. Kot vsak organizem se lahko le počasi in postopno oblikuje in razvija. Vsak narod  si preko mitov, legend, dogodkov in ljudi poskuša narediti tradicijo in običaje, kajti brez tradicije ni naroda. Naloga vsakega naroda je, da ohranja tradicijo, ki jo počasi spreminja oz. prilagaja času.

Tradicija v Piranu se je gradila na soli, na pripadnosti Beneški kulturi, na vplivu Mediterana, na iznajdlivih, junaških trgovcih in pomorcih. Bogato mesto se je naslonilo na krščansko kulturo, saj je svojo ogromno stolnico pred muslimani zavarovalo z veličastnim obzidjem.

Kaj se je zgodilo?

Leta 1954 se je iz mesta izselil narod s tradicijo, običaji in kulturo, ki se je na tem delu ozemlja razvijala skozi stoletja. V prazen prostor so se naselili ljudje z vseh koncev, različnih tradicij, različnih običajev, različnih kultur in različnih jezikov. Edino, kar jim je bilo skupno, je bilo sovraštvo, do tistega, kar je bilo prej tam. Do Beneške kulture, ki je v teh krajih kraljevala več kot 500 let. Podoben šok za mesto se je zgodil v začetku 90 let prejšnjega stoletja. Piran se je napolnil z ljudmi, ki ne čutijo pripadnosti, ki ne poznajo tradicije in se borijo le za lastno preživetje.

Politika

Tudi ljudje na oblasti so v vsem tem času bili le ljudje, ki so se sem priselili, z drugo tradicijo in drugo kulturo.  Ljudje, ki niso poznali tradicije, običajev, ki niso poznali rdeče niti, ki niso imeli dolgoročne vizije. Pričeli so graditi nov sistem, ki je slonel na odklanjanju tistega, kar je bilo prej. Tako so se v Piranu običaji in tradicija pričeli pisati na novo. Ker so mesto upravljali ljudje brez tradicije in rdeče niti, so dovolili, da se je mesto razprodalo, da so stare mestne hiše spremenili v bloke, da so se vanje naselili ljudje, ki so do včeraj pasli ovce, danes pa bi morali biti ribiči. Namesto, da bi gledali interes mesta in tradicije, so gledali ozek interes posameznikov. In kjer ni kontrole sistem razpade.

Turizem

V bogatih letih jugoslovanskega turizma, ko ni bilo treba dosti narediti, da so turisti prihajali, ni bilo treba biti strokovnjak za dober zaslužek. A kar naenkrat se je vse spremenilo. Prišli so nova država, novi prebivalci, novi lastniki »naše« turistične infrastrukture. Ker ni bilo znanja, tradicije in običajev, ker ni bilo rdeče niti razvoja mesta, je sistem razpadel. Zgodilo se je, da je hotelir pričel diktirati turistično politiko mestu/kraju. Iz gozdarjev, pastirjev in zidarjev je hotel narediti poceni natakarje, ki bi stregli v hotele zaprtim turistom. Kot dober gospodar je hotelir poskušal delati dobro zase. Torej ne tistega, kar je dobro za mesto in meščane ampak tisto, kar je dobro za lastnike hotela. Seveda je brezpredmetno govoriti o tem, da je tudi hotelir le priseljenec, brez tukajšnje tradicije, kulture in brez običajev. Zaradi tega in zaradi slovenske zaplankanosti je hotelir v svoje programe vključeval svetovljanstvo, ne pa domačnosti. Nesmiselno je govoriti o temu, da si je več portoroških gostov ogleda Benetke, kot pa Piran ali pa o temu, da po enotedenskih počitnicah gost ne ve ali je dopustoval v Sloveniji ali na Hrvaškem.

Danes?

Danes pa so se vsi ti nosilci »razvoja mesta« zbudili in bi radi nekaj na hitro spremenili. Sprašujejo se, zakaj je Piran v takem stanju, zakaj prebivalci ne živijo s turizmom in od turizma… veliko je zakajev. Piran je trenutno brez tradicije in običajev, brez občutka pripadnosti ljudi kraju in brez prihodnosti. Ni pripadnost kraju to, da na sveže pobarvano fasado s sprejem napišeš »forza Piran« in ni prihodnosti v temu, da dnevno razdeliš 150 socialnih kosil.

Prav vsak med nami bi se moral zamisliti, kako je lahko v kraju s skoraj 1.500.000 nočitvami oz. 400.000 gosti na leto možno, da se v mestu z 2000 prebivalci razdeli 150 socialnih kosil na dan!!!

Rešitev!

Piran in Pirančani bi lahko dobro živeli od turizma, ne pa od socialne pomoči ali od tega, da delajo v Kopru za 500€. Odgovorni ljudje morajo le ponovno vzeti vajeti oblasti v svoje roke. Narediti si morajo sliko kakšen naj bo Piran čez 100 let. Potegniti morajo rdečo niti razvoja Pirana, pri tem upoštevati tradicijo na kateri je Piran zrastel in pomisliti na prihajajoče generacije, ne pa le na svojo minljivost. Potem naj k uresničevanju začrtane poti na delo spustijo sposobne »arhitekte«, ki jih pri njihovem delu ne bodo motili majhni »zidarčki«, ki bodo prihajali v mesto.