Ti se lažeš?
Napisal Mojmir
Velikokrat slišim, da nekdo drugega obtožuje, da mu laže. Drugi se ponavadi izgovarja, da nikoli ne laže. In sledi odgovor, evo zdaj lažeš. Ljudje smo pač taki, da lažemo. Včasih laž boli manj kot resnica. Največkrat lažemo zaradi udobja, ker je tako potem vse lažje.
Če nekako še najdem opravičilo zato, ker lažeš drugim, pa zelo težko najdem opravičilo, ker lažeš samemu sebi.
Ljudje imamo zelo močen samogovor. Večino dneva preživimo v pogovoru s samim seboj. S pogovorom s samim seboj rešujemo probleme, načrtujemo, urejamo odnose, se hrabrimo, se tolažimo in si lažemo.
Read the rest of this entry »
Vztrajnost je lepa čednost
Napisal Mojmir
Nekoč je na kitajske živel mladenič, ki se je imenoval Čak. Ker je bil 10 otrok v družini, so ga poslali v samostan za meniha. V samostanu je moral zgodaj vstajati, dosti delati, veliko meditirati in pozno hoditi spat. Vmes pa je moral še veliko moliti.
Učenci so imeli dolg spisek stvari, ki so se jih morali naučiti. Od najstarejšega učitelja so vsakodnevno dobivali različne naloge. Ene so bile težje, ene lažje a vse so bile poučne in učenci so hitro napredovali. Naš mladenič Čak je od mojstra dobil nalogo, da mora vsak dan tri ure z dlanjo tolči po vodi. Čak je bil človek akcije in se je lotil dela. Z dlanjo po vodi je tolkel prvi dan, pa drugi in tretji dan. Tolkel je en teden, pa en mesec. Po prvem letu tolčenja je učitelja vprašal koliko časa mora to še početi. Učitelj ga je pohvalil in mu rekel naj kar še tolče in da bo že sam ugotovil, kdaj bo dovolj. In Čak je tolkel in tolkel. Po treh letih se je ojunačil in odšel v sobo k učitelju, da ga vpraša koliko časa mora še tolči. Pride do učitelja in ga vpraša: »Pa dobro stari, koliko časa moram jaz še tolči to vodo?« Svoje vprašanje je podkrepil z udarcem dlani po mizi. Od udarca se je miza kar sesedla. Čak je ostal na sredi stavka z odprtimi usti. Učitelj ga je le pogledal in rekel: »Vidiš vztrajnost je pomembna z njo rušimo gore!«
Read the rest of this entry »
Never giv up!
Napisal Mojmir
Nikoli ne obupaj! Nikoli se ne ustavi! Nikoli ne odnehaj! Nikoli ne pozabi na svoje sanje. Vedno se bori do konca in še dlje. Ko zaključna sirena že tuli, gre lahko zmagovalna žoga še vedno v koš!
poglej video
http://it.notizie.yahoo.com/46/20101105/video/vod-mai-cantare-vittoria-prima-del-tragu-7a27113.html
Žabica je čofotala po svoji mlaki. Vsa važna je plavala sem ter tja, se potapljala in razkazovala svoje nove kopalke. Od daleč je prihrumelo. Z velike višine in z visoko hitrostjo se je izpod neba nad mlako spustila štorklja. Namerila je v žabo. V nizkem preletu mlake je odprla kljun in zagrabila žabo.
Toliko časa sem si govoril, da sem premlad, da sem umrl od starosti!
Napisal Mojmir
Ena osebna. Svoj čas sem treniral judo, bil sem še kar uspešen. Že kot mladinec sem se večkrat uvrstil na člansko prvenstvo Jugoslavije.
Govoril sem si, da rezultat ni pomemben, ker sem itak mlajši kot drugi. Seveda sem izgubil in tudi naslednje leto je bilo isto.
Starši za svoje otoke pravijo, letos ne bodo šli v šolo, krožek angleščine… so še premladi. Bodo šli drugo leto.
Read the rest of this entry »
Zavrnitve (ko ti nekdo reče ne)
Napisal Mojmir
Zavrnitve so naši morilci! So morilci naše samopodobe in uspeha. Naredijo te majhnega in nebogljenega. Sprašujem se, zakaj jim še niso sodili na mednarodnem sodišču za zločine v Haagu?
Problem zavrnitve je v tem, da v človeku sprožijo strah pred tem, da bi nekoga spet poklical, ga obiskal, se poskušal pogovoriti.
Preden povem zgodbo o mojem prijatelju, ki ga tudi ti dobro poznaš, še pametna…
Zavedati se moraš, da te nihče ne more prizadeti ( razjeziti, užaliti, razočarati…) brez tvojega dovoljenja. To pomeni, da če nekemu dogodku ne daš pomena in s tem čustva se te ta dogodek ne dotakne. Kaj?
V potresu, jedrski nesreči in v cunamiju umre miljarda in pol ljudi in se ti sploh ne sekiraš, ko pa ti avto povozi mačko, je v hiši cela tragedija. Čustvo oz. pomen, ki ga daš nekemu dogodku, osebi ali predmetu, ima vpliv nate in te pritiska.
Recept je enostaven. Dogodkom (kritiki, obtoževanju, obrekovanju…) ne daš pomena in je stvar rešena.
Read the rest of this entry »
Le čevlje sodi naj kopitar!
Napisal Mojmir
Od dobrega prijatelja sem si sposodil ta citat. Danes je tako »normalno«, da smo vsi strokovnjaki za vse. Vse si upamo kritizirati, opravljati in vsakemu dajati nasvete. Edini, ki so izvzeti iz tega »sranja« so zdravniki in mehaniki. Njim se nihče ne upa dajati nasvetov.
Nekje najbolj na udaru so vzgojitelji in učitelji. Saj poznaš tisto, če ne znaš delati greš za učitelja. Včasih je bilo tako, da je bil učitelj tisti, ki je poznal črke in nekaj osnov matematike. Danes pa so to visoko izobraženi ljudje, ki morajo upoštevati navodila in standarde nadrejenih ljudi z ministrstva in strokovnjakov s fakultet.
Danes smo prišli do tega, da »čistilka ali trgovka«, kritizira strokovno delo učitelja. Tudi, če je to človek, ki je končal ekonomski faks, ni strokovno usposobljen kritizirati delo nekoga drugega oz. ga označiti za nesposobnega! Ta isti strokovnjak ekonomskih znanosti, ki si vzame pravico pizdit čez vse, bi bil ob
prisotnosti zdravnika kot polita mačka. Na primer; Mojmir bi si v
zdravstvenem domu oblekel belo haljo in bi temu istemu človeku delil neumne nasvete in recepte za zdravo življenje. Ta strokovnjak ekonomije, bi temu zelo verjel in kasneje še svojim prijateljem govoril o tem, kaj mu je zdravnik svetoval. Še bolj pa bi bil zadovoljen, če bi za »Mojmirjeve nasvete v beli
halji« moral tudi plačati. Več kot bi plačal, bolj bi bili nasveti in recepti dobri …
Read the rest of this entry »