Vsi pravijo, da letos ne bo suše! Je pa res, da nekateri navijajo za ledeno dobo, drugi pa pridigajo o globalnem segrevanju. Podobna, diametralno nasprotna “poročila” prihajajo iz turistične statistike. Hoteli so 102-odstotno polni, a ulice so prazne. Vsi so zadovoljni, nihče ne zasluži dobro. Na zadnji lestvici najbolj zaželenih turističnih krajev nas ni, smo pa omenjeni v revijah, kjer sami plačamo članek. Nismo v Hollywoodu, smo pa 30 sekund v Bollywoodu.

Pravljica o magičnih fižolčkih

Poznate pravljico o fižolčku, iz katerega je zrasla ogromna rastlina, po kateri si lahko plezal v oblake? Sam sem jo že večkrat prebral ali gledal v različnih oblikah. Nazadnje v kinu v filmu “Jack, morilec velikanov”. 114 minut sem bil prilepljen na stol, no ja, razen ko sem srfal zaradi dramatičnosti dogodkov.

Zgodba? Odlična! Vse že velikokrat videno. Polna stereotipov. Princesa, ki se zaljubi v kmetiča, dober kralj, zloben prestolonaslednik, zvesti bodigard, grdi in nagravžni velikani, ki pa niso ravno zlobni. Obema (princesi in kmetiču) je umrla mama, dobro zmaga nad slabim in živela sta dolgo z veliko otroki … Pač tako, kot mora biti!

Kaj mi je dalo misliti?

Ta ogromna fižolovka je s seboj v zrak odnesla med drugim tudi princeso. Ob  vznožju fižolovke sta stala kralj in njegov zvesti svetovalec (ki ga kasneje poje eden od velikanov) in modrovala, da po fižolovki lahko plezaš gor, lahko pa tudi marsikaj pripleza dol. In v tistem trenutku z zgornjega sveta trešči na zemljo simpatičen, a nesrečni velikan s človeškimi problemi in afro frizuro. Kralj v tistem sprejeme strašno in odgovorno odločitev; kljub temu, da je tam gor nekje bila princesa, njegova hči, in njegovi najboljši stražarji, zaradi varnosti kraljestva ukaže posekati fižolovko.

Med filmom sem si zabičal, da si moram zapomniti ta stavek, vsaj upam, da je bil ta, ker si drugih prav zares nisem. Po fižolovki lahko plezaš gor, ne veš pa, kaj bo po njej priplezalo dol. Ali ni naše življenje polno takih fižolovk, ki rastejo v vse smeri in zanje nikoli ne vemo, kaj bo priplezalo dol?

Fižolovka in turizem

Podobna je tudi situacija v piransko/portoroškem turizmu. Vsi skupaj sadimo fižolovke, ki rastejo v vse smeri. Že tu je prvi problem − v filmu je obstajala le ena, velika in mogočna. Veliko majhnih fižolovk, ki rastejo vsaka na svojem vrtu, ne dajo istega rezultata kot ena mogočna. Recimo, da je to prvi nauk. Drugi bi lahko bil, da po majhni fižolovki velikan ne more plezati. Tretji pa, da po fižolovki greš lahko tako gor kot tudi dol. Koliko ljudi/turistov, ki nas obišče, se ne vrne več? Koliko jih dobro govori o našem kraju? Koliko jih govori, da se v Portorožu ne dogaja nič?

Mogoče pa je najpomembnejši nauk filma, zaradi katerega se je splačalo kupiti karto, ta, da je dobra zgodba polna stereotipov, ki jih že vsi poznamo, so nam domači in se zato lahko v njih vživimo. Seveda je sporočilo filma, ne odkrivaj tople vode! Le med okusi čaja izberi v tistem trenutku sebi primernega.

O temu, da je kralj sprejel odločitev, ki je bila dobra za kraljestvo in strašna zanj, pa sploh ne bom izgubljal besed!

Kakšno zgodbo pripovedujeta Portorož in Piran?

Bom raje zastavil to vprašanje drugače. Ali imata sploh zgodbo, ki bi jo lahko pripovedovala? Ali imamo zgodbo, ki bi pritegnila poslušalca do take mere, da bi si želel postati del nje? Ali imamo vsaj zgodbo s srečnim koncem?

Žal imam občutek, da imamo ploden vrt, a nimamo pravega vrtnarja. Kajti te naše majhne in kilave fižolovke nam lahko včasih tudi škodujejo. Po njih k nam velikani ne morejo, lahko pa gredo od nas zlobni jeziki. Danes pa že vsi vemo, da se vse pravljice ne končajo s srečnim koncem. Bojim se, da bo kljub vsemu k nam prišel velikan, a žal najbrž tisti, ki nas bo pojedel.