Spodaj bom na kratko povzel, tokrat z bolj sočnimi besedami, kar sem do sedaj napisal, predvsem pa kar si mislim in nisem še napisal. Seveda bo govor izključno o temu, kako sam vidim turizem v piranski občini.

 

Pomembno: Portorož si ne izbira svojih gostov ampak gosti izbirajo Portorož! Zato pa imamo kar imamo. V Sant Moritz in Cortino d’Ampezzo ne more vsak, kajne? Ta dva kraja si sama izbirata goste.

 

Preden začnemo naj še enkrat ponovim. Sam nimam pojma ne o turizmu, ne o ekonomiji, ne o gostinstvu, ne o gospodarstvu in ne o organizaciji dela v uradih. Sem le opazovalec! Problemi pa morajo biti resnično veliki, če jih opazi en tako nekompetenten človek, kot sem sam in če se jih ne zavedajo ljudje, ki so plačani za to, da jih rešujejo.

 

Hoteli

Kljub temu, da se imajo vodilni hotelirji za zelo pomembne in premetene gospode, jim skupaj s svojimi ekipami in lastniki ni uspelo narediti ničesar pametnega. Največ kar jim je uspelo so »popravljeni wcji« in copypaste ponudba (še danes mi v ušesih odzvanjajo besede »jaz sem prvi pripeljal welness v Portorož«, ki so bile izrečene s strani »pomembnega« direktorja pred mnogimi leti v Tartinijevem gledališču). Držijo se načela: vsi enaki, vsi enakopravni. Če bi sam imel toliko hotelov, kot recimo Lifeclass ali Bernardin, bi bil vsak drugačen. Npr. en bi bil luksuzen za oba vip gosta, drugi bi bil v solinarskem stilu, tretji v venecijanskem stilu, spet drugi v morskem stilu in tako naprej. V teh stilih bi opremil hotel, oblekel personal in tako naravnal ponudbo, animacijo, promocijo… tako bi vsak hotel postal edinstven, razpoznaven in bi lahko držal ceno na nivoju.

Tako pa se morajo razprodajati na velikem svetovnem trgu »McDonald’s množičnega turizma«, ki ponuja morje in sonce! Ker če prav berem statistike, naši hoteli živijo od poletja in ne od zimskega welnessa.

 

Poleg vseh napak, ki so jih hotelirji (hotelirji = 3 ali 4 najvišji direktorji) naredili zaradi svoje arogance, menim, da so si z ustanovitvijo TZP zabili nož v hrbet. Ker ne poznam resničnega poteka dogodkov si ustanovitev TZPja predstavljam tako.

Hotelirji morajo občini dati 1€ turistične takse. Torej po njihovi logiki na letni osnovi »zgubijo« 1.500.000€. Zato so ustanovili bypass podjetje, ki naj bi skrbelo za njihovo promocijo. Tako so nekaj denarja od taks kanalizirali nazaj za svoje potrebe. In kaj se je zgodilo? Nič! Naredili so podjetje, ki ni ne tič ne miš. Zato je zmanjkalo denarja za promocijo občine in organizacijo prireditev. Občina ni zaposlovala »pravega« kadra. Počasi je Portorož z okolico postal zanemarjen in zaspan kraj. To pa se posledično občuti tudi v hotelih, ne samo na prazni ulici.

 

Vmes so hoteli finančno propadli, prodali so svoje lokale in tako postali še bolj brezbrižni do dogajanja zunaj svojih sob.

 

Moj predlog: turistična taksa se dvigne na 2€ in se te 3.000.000 vloži v organizacijo prireditev in v promocijo OBČINE. V treh letih smo glavni! Seveda če se bo zaposlovalo ljudi po njihovih sposobnostih, ne pa po priimkih in strankarskih pripadnostih. Te 2€ ne plača hotel, ampak gost, če pa se hoteli bojijo, da bodo zaradi 6€ (povprečno 3 nočitve na gosta) propadli, naj se zamislijo nad svojo ponudbo!

 

Občina

Ker nikoli ni bilo treba kaj veliko narediti, da bi turisti prišli v kraj in ker so za to skrbeli »vizionarski« turistični delavci, ki so bili tudi ljubitelji svojega domačega kraja, je vse teklo, kot podmazano. Potem pa so se pričele nesreče. Odcepitev od Juge, ustanovitev TZPja in turistična nerazgledanost Občinarjev… Na občini (že veliko let) vlada popolna tema glede tega, kaj si želimo od turizma. Ni vizije, ni znanja, ni idej in predvsem NI želje, da bi karkoli spremenili. Najverjetneje je logika ta: Avditorij organizira prireditve in TZP jih promovira. Kar seveda ne drži vode. Ker če bi bilo tako, ne bi bil na Občini človek za prireditve in ne bi bila tam sredstva za neke dogodke. Temu se po domače reče nimam pojma, kaj bi sam s seboj! Je pa to dokaz, da je vsaj eden na Občini prebral statut TZPja, kar za strategijo turizma ne morem trditi. Še posebej zato, ker se povsod dela projektno. Naj karikiram, nekdo pride in ti dobro »naloži« in greš v njegov projekt. Tak način dela je mogoč le v organizacijah, ki nimajo pojma kam želijo, še manj pa, kako tja priti!

 

V občini ni enega dogodka, ki bi zares v kraj pripeljal množico turistov. Naj mi Strunjančani oprostijo, ampak če je Praznik kakijev največja prireditev v najbolj turistični občini v Sloveniji se je res treba RESNO zamislit. A kot smo že velikokrat ugotovili, se na piranski občini nima kdo nad tem zamisliti. Res ne razumem, kako vam ne potegne. S prireditvami za 2.000€ in s plakati po občini RES ne moreš privabiti množice turistov v kraj. Saj poznate tisto »pochi soldi, poca musica!« Za prazen Portorož (Piran in zaledje) je po mojem mnenju največji krivec Občina! Občina ni stavba, ampak so ljudje, ki delajo v njej. HALO!!! O čem razmišljate? Koga čakate?

 

Moj predlog: naredi se ekipa za dogodke in prireditve, sestavi se seznam prireditev po pomembnosti, naredi se seznam krajev primernih za prireditve, dodeli se sredstva za izvedbo in se prične z delom. Seveda so zame prireditve tisti dogodki, ki v kraj pripeljejo goste in lahko same sebe finančno pokrijejo. Zame prireditev ni nekaj, kar mastno plačaš in kjer so edini gledalci nastopajoči…

 

Gostinci

Žal so tudi gostinci na razvojni stopnji hotelirjev. Brez idej in kot taki nezanimivi in podobni hipermarketu. Vsi s katerimi sem se pogovarjal se strinjajo, da v VEČINI imajo vse restavracije enako ponudbo in da so si tudi po izgledu podobne. Vse ponujajo tartufe, ribe, čevape, pizze in take in drugačne natakarje. Če bi sam imel več restavracij, bi vsaka bila na svojo temo. Npr. ena bi ponujala kalamare na starorimski način, druga bi ponujala kalamare na istrski način, spet tretja bi ponujala kalamare na vesoljski način. Se razume, da vedno prodajaš iste japonske kalamare v različnih embalažah, je pa učinek neprimerno drugačen!

Oprema lokala, obleka personala in dogodki znotraj lokali bi pričarali edinstvenost in vsak lokal bi si lahko naredil svoj profil gosta. V tak lokal bi hodili ljudje zaradi doživetja in ne zaradi kalamarov.

 

Mogoče le še to, zakaj sam vidim prazne restavracije. To da ni dnevnih gostov, je en razlog. Drugi pa je ta, da… naj povem s primerom. V najbolj odročni Istrski vasici je gostilna, ki čez vikende poka po šivih. Zakaj?

 

Ni vse le v izgledu lokala, veliko je v ponudbi, postrežbi… nimam pojma še v čemu, saj nisem gostinec. A če bi imel lokal, bi močno razmišljal in delal spremembe. Predvsem pa bi veliko potoval in si ogledoval uspešne restavracije. Seveda le v primeru, da bi tudi sam rad bil uspešen.

 

Moj predlog: ustanovi se združenje gostincev in trgovcev, s pomočjo katerega se bodo močneje slišale zahteve in prošnje tistih, ki so najbolj na udaru te turistične nepolitike in ker je v slogi moč. Upam, da boste kmalu razumeli, da je boljše, če je v kraju 5 dobrih restavracij in 30 odličnih trgovin kot pa le ena. Ali ste se kdaj vprašali zakaj uspevajo trgovski centri? Zato ker so na kupu lepe in dobre trgovine, gostilne in drugi lokali. Večja in boljša kot je ponudba, več je ljudi.

 

Naj vam ne bo kriza izgovor za neaktivnost in samopomilovanje. Naj nam bo kriza vsem nam skupaj izziv za nov boljši začetek. Tisti, ki sedaj ne bo nič ukrenil, bo za vedno živel v krizi.

 

Velikokrat se nam je že zgodilo, da smo bili le statisti v tem turističnem filmu. To ni slabo, dokler zvezde igrajo. Hudo postane, ko zvezde in ekipa odidejo, statist pa ne zna odigrati igre, ki bi mu rešila življenje. In tu smo sedaj. Ni turistov, ni denarja, ni znanja in ni želje.

Predlagam, da vsi skupaj pišemo božičku. Sam ga bom prosil za sedemko na lotu.

 

Saj poznate tisti vic. Ištrijan je ujel zlato ribico, ki mu obljubi, da mu izpolni željo, če jo izpusti. Ištrijan pomisli in pravi naj združi Evropo in Ameriko, ker on ne zna plavat, a si tako želi iti v Ameriko. Ribica mu pove, da to ni tako enostavno… in naj poskusi z eno drugo željo. Hm, pravi Ištrijan ok, naj bo. Pomisli in pove novo željo. Naj piranski župan združi vse hotelirje in turistične delavce in druge ter naj se dogovorijo o skupnih ciljih.

Ribica zardi in pravi: »Kje si rekel, da si želiš prestopit iz Evrope v Ameriko?«