Kdo greši, tisti, ki krade ali tisti, ki opozori na krajo?
Napisal Mojmir
Nimam odgovorov, opozarjam le na probleme, kar pa odpira le še več vprašanj. Lahko pa postavljam vprašanja, kar bo bralca spodbujalo k razmišljanju.
Kaj mislite, ali je čas za civilno iniciativo »Hočemo nov/star Portorož«? Več o tem v zadnjem odstavku…
Kdo greši, tisti, ki krade ali tisti, ki opozori na krajo?
Batagelj, »lastnik« Postojnske jame, uporablja slogan Uresničujemo sanje. Portoroški turistični veljaki in Občinarji (itak so brez slogana in brez vizije) pa govorijo o butičnem turizmu, medtem ko Portorož vidno propada! Vsi ti gospodje vidijo v krizi opravičilo za slabše rezultate svojega dela, ne pa priložnosti, da bi končno začeli razmišljati o spremembah…NA BOLJE!
Zadnja kolumna je doživela ogromno branost. Prebralo jo je skoraj 10.000 ljudi! Veliko bralcev se je z njeno vsebino strinjalo in me trepljalo po ramenih. Bilo pa je tudi veliko črnogledih komentarjev. Ljudje pravijo, da se na tem področju ne bo nič spremenilo, ker ni človeka, ki bi lahko vpeljal spremembe. Zanimivo je to, da je nekaj ljudi zagovarjalo gostince. To so iste osebe, ki so kritizirale moj način pisanja. Če sem jih prav razumel, so mi hoteli povedati, da so gostinci reveži in da sem jaz preveč kritičen. Slovenska preračunljivost je na delu. Ne greši tisti, ki krade ampak tisti, ki na krajo opozori. Zato pa smo tam kjer smo, kajne?
Ker je v pravljicah resnica, naj tokrat začnem s pravljico.
Moški je prišel v deželo dolgih žlic. Ustavil se je na križišču. Na tabli je pisalo: črna hiša desno, bela hiša levo. Obrnil se je na desno in šel proti črni hiši. Že na ulici proti črni hiši je slišal stokanje in grozeče krike. Prišel je do vrat hiše, jih odprl in zagledal strašen prizor. Ljudje so sedeli za bogato obloženimi mizami. Na rokah so imeli privezane dolge žlice. Z žlicami so zajemali hrano a ker so bile le-te predolge, si hrane niso mogli nesti v usta. Kljub vsemu obilju sov mukah umirali od lakote. Mož se je ustrašil in zbežal. Napotil se je k beli hiši. Na poti proti njej je slišal vesel klepet. Odprl je vrata in presenečeno obstal. V hiši so bili prav tako ljudje z dolgimi žlicami zavezanimi na rokah in mize so bile prav tako bogato obložene. A tukaj ni bilo pritoževanja in stokanja. Tu so se ljudje smejali in pogovarjali. Nihče ni umiral od lakote, kajti hranili so drug drugega.
*pravljica je izposojena iz knjige Jorge Bucay-a
Ne bodimo prebivalci črne hiše!!!
Po portoroških nočeh so se domačini zgražali, hotelirji pritoževali in turisti bežali! Iz najprestižnejšega portoroškega hotela je zbežalo kar nekaj boljših gostov. To ni izposojena pravljica, je žalostna resnica. V hotelu se tolažijo, da je bila sezona dobra in da teh nekaj prehitrih odhodov ni pomembnih. A kako bo to vplivalo na image Portoroža bo pokazal čas.
Tisti čas, ki Portorožu že neusmiljeno kaže zobe. Kraj je zanemarjen. Na ulici je vsako leto manj gostov. Lokali so prazni. Hotelirji se hvalijo z rezultati in se primerjajo z leti, ko je bilo še slabše. Odgovorni se izgovarjajo na svetovno krizo. Izgovarjajo se, ker morajo opravičiti svoj obstoj in vložena sredstva. Karavana pa gre dalje…
Povprečen gost ostane v Portorožu le 2,8 dneva. Zakaj? Zaradi hrupa? Ali ker tu nima kaj početi? Vprašanje vredno milijonov!