Prosim, pospremite me na moji zadnji poti

Napisal Mojmir

Star samurajski pregovor pravi, »tudi najdaljša pot se prične s prvim korakom«. Žalostna resnica, o kateri najraje ne govorimo, je ta, da se vse konča z zadnjo potjo. Za nekatere je ta pot svečana, s krsto na kanonu, kateri je mimogrede poslal veliko ljudi na zadnjo pot. Za nekatere je ta pot kratka, ker jih samo zagrebejo v prvo luknjo. Danes vsi moderni filozofi uspeha pridigajo o tem, da sta uspeh in sreča v poti in ne v cilju.

Tri leta kolumn

V zadnjih treh letih sem prehodil fantastično pot, pot turizma v piranski občini. Brez kakršnega koli znanja o turizmu, ekonomiji, organizacijah ali o urbanizmu, sem v preko tridesetih kolumnah opisal veliko zgodb, ki sem jih s svojimi naivnimi očmi videl na tej poti. Predstavil sem kar nekaj resnic, ki so vmes že ponarodele. Pogovarjal sem se z akterji, ki so mi razložili, da vse te resnice poznajo, da te resnice odžirajo naš vsakdanji kruha, a da je pač tako in da se ne da nič narediti. Za skoraj vsako naslednjo kolumno sem prebral novo knjigo, spoznal novega strokovnjaka in z vsako naslednjo kolumno sem bolj spoznal človeško norost, ki jo bom poimenoval “cona udobja”. Da ne bo pomote, cona udobja je tudi meni že dolgo znana gospa. A na tej poti se mi je pokazala v vsem svojem sijaju. Na tej poti sem tudi spoznal, zakaj propadajo kraljestva, zakaj so izumrle civilizacije in zakaj kljub vsemu svojemu prepričanju o tem, kako smo pametni in kako obvladamo življenje, živimo razočarani sami nad seboj. Ker nekdo, ki pozna resnico in nič ne naredi, da bi prišel do nje, že ne more živeti srečno in ustvarjalno življenje.

V teh treh letih “turističnih kolumn” sem spoznal, da so tudi uradniki samo ljudje. Da so tudi najpomembnejši ljudje, samo ljudje, ki so polni svojih frustracij in strahov. Strahov pred tem, kaj bodo povedali, kako bodo povedali, kaj bodo naredili, kako bodo naredili … Strahov pred tem, kako bodo razumljeni, in strahov pred tem, kako jih bo razumel “gospodar”, ki se mu še sanja ne o stvareh, o katerih oni že dolgo vedo, da so zgrešene in obsojene na propad.

Okostnjaki iz omare

V šoli so me poskušali naučiti, da je vsak izgovor dober. Ampak sam vem, da je izgovor dober le takrat, ko ti drugi verjamejo! In še ta je dober le za druge, ker sam globoko v sebi veš, da lažeš. In prav to se nam dogaja, vsi le iščemo izgovore. Vsi iščemo opravičila in vsa opravičila so resnična. A kaj, ko samo opravičilo še ne reši problema. Problem ostane in v najbolj neprimernem trenutku izplava na površje kot okostnjak iz omare.
V zadnjih treh letih sem spoznal strah ljudi pred avtoriteto, ljudi, ki so pomembnejši člen od človeka, ki pooseblja avtoriteto. Ne zdi se mi pošteno, da bi govoril o nemoči, brezbrižnosti ali celo lenobi. Vsi ti ljudje so sposobni, pridni in imajo veliko znanja. Ni mi pa jasno, česa se bojijo. Nihče, ampak res nihče jih ne more vreči iz službe, še manj si jih nekdo želi vreči na cesto. Ali jih je nemara strahu pred porazom, da jih bo nekdo nahrulil, da jim bo kdo rekel, da govorijo neumnosti? Česa je lahko strah ljudi, ki so zaščiteni kot kočevski medvedi?

Še zadnjič bom povedal na glas

Piranska občina nujno potrebuje Urad za turizem! Potrebuje ekipo ljudi, ki bo promovirala občino, ki bo organizirala prireditve in ki bo koordinirala dogajanje v celi občini.

Read the rest of this entry »

Piran kot maxi market

Napisal Mojmir

Ali ste razmišljali kdaj, koliko trikov uporabljajo trgovci, da vas privabijo in prepričajo, da nekaj kupite? Ne? Čas bi bil, da že odprete oči! V kolumni bomo pogledali, kaj bi bilo, če bi kdo od turističnih delavcev kdaj razmišljal o prodaji Pirana in ne samo, katerega v mesecu bo plača.