Star samurajski pregovor pravi, »tudi najdaljša pot se prične s prvim korakom«. Žalostna resnica, o kateri najraje ne govorimo, je ta, da se vse konča z zadnjo potjo. Za nekatere je ta pot svečana, s krsto na kanonu, kateri je mimogrede poslal veliko ljudi na zadnjo pot. Za nekatere je ta pot kratka, ker jih samo zagrebejo v prvo luknjo. Danes vsi moderni filozofi uspeha pridigajo o tem, da sta uspeh in sreča v poti in ne v cilju.

Tri leta kolumn

V zadnjih treh letih sem prehodil fantastično pot, pot turizma v piranski občini. Brez kakršnega koli znanja o turizmu, ekonomiji, organizacijah ali o urbanizmu, sem v preko tridesetih kolumnah opisal veliko zgodb, ki sem jih s svojimi naivnimi očmi videl na tej poti. Predstavil sem kar nekaj resnic, ki so vmes že ponarodele. Pogovarjal sem se z akterji, ki so mi razložili, da vse te resnice poznajo, da te resnice odžirajo naš vsakdanji kruha, a da je pač tako in da se ne da nič narediti. Za skoraj vsako naslednjo kolumno sem prebral novo knjigo, spoznal novega strokovnjaka in z vsako naslednjo kolumno sem bolj spoznal človeško norost, ki jo bom poimenoval “cona udobja”. Da ne bo pomote, cona udobja je tudi meni že dolgo znana gospa. A na tej poti se mi je pokazala v vsem svojem sijaju. Na tej poti sem tudi spoznal, zakaj propadajo kraljestva, zakaj so izumrle civilizacije in zakaj kljub vsemu svojemu prepričanju o tem, kako smo pametni in kako obvladamo življenje, živimo razočarani sami nad seboj. Ker nekdo, ki pozna resnico in nič ne naredi, da bi prišel do nje, že ne more živeti srečno in ustvarjalno življenje.

V teh treh letih “turističnih kolumn” sem spoznal, da so tudi uradniki samo ljudje. Da so tudi najpomembnejši ljudje, samo ljudje, ki so polni svojih frustracij in strahov. Strahov pred tem, kaj bodo povedali, kako bodo povedali, kaj bodo naredili, kako bodo naredili … Strahov pred tem, kako bodo razumljeni, in strahov pred tem, kako jih bo razumel “gospodar”, ki se mu še sanja ne o stvareh, o katerih oni že dolgo vedo, da so zgrešene in obsojene na propad.

Okostnjaki iz omare

V šoli so me poskušali naučiti, da je vsak izgovor dober. Ampak sam vem, da je izgovor dober le takrat, ko ti drugi verjamejo! In še ta je dober le za druge, ker sam globoko v sebi veš, da lažeš. In prav to se nam dogaja, vsi le iščemo izgovore. Vsi iščemo opravičila in vsa opravičila so resnična. A kaj, ko samo opravičilo še ne reši problema. Problem ostane in v najbolj neprimernem trenutku izplava na površje kot okostnjak iz omare.
V zadnjih treh letih sem spoznal strah ljudi pred avtoriteto, ljudi, ki so pomembnejši člen od človeka, ki pooseblja avtoriteto. Ne zdi se mi pošteno, da bi govoril o nemoči, brezbrižnosti ali celo lenobi. Vsi ti ljudje so sposobni, pridni in imajo veliko znanja. Ni mi pa jasno, česa se bojijo. Nihče, ampak res nihče jih ne more vreči iz službe, še manj si jih nekdo želi vreči na cesto. Ali jih je nemara strahu pred porazom, da jih bo nekdo nahrulil, da jim bo kdo rekel, da govorijo neumnosti? Česa je lahko strah ljudi, ki so zaščiteni kot kočevski medvedi?

Še zadnjič bom povedal na glas

Piranska občina nujno potrebuje Urad za turizem! Potrebuje ekipo ljudi, ki bo promovirala občino, ki bo organizirala prireditve in ki bo koordinirala dogajanje v celi občini.

To lahko enostavno predlaga g. Bertok in se mu ne bo nič zgodilo. To lahko predlaga ga. Tancer in se ji ne bo nič zgodilo. To lahko predlaga g. Brvar, g. Furlanič, g. Česnik ali kdorkoli drug, ki je tako ali drugače povezan s turizmom. To bi lahko predlagal g. Antolovič ali kateri koli drugi gospod, ki živi od prepoznavnosti kraja. Tak predlog bi lahko dal čisto vsak od 23 občinskih svetnikov, lahko bi ga podala katerakoli izmed strank, ki so v predvolilnem obdobju polne same sebe in se bahajo, kaj vse bodo naredile. Tak predlog bi lahko dal kdorkoli in čisto nič se mu ne bi zgodilo.

Lahko bi bilo tudi obratno. Na torkovem kolegiju bi župan g. Bossman enostavno ukazal g. Bertoku, naj mu v sedmih dneh pripravi načrt za nov urad. Enostavno kot pasulj! A nič od tega se ne zgodi.

Gospe in gospodje, ali veste, zakaj potrebujemo tak urad? Zato, da ne bomo več poslušali izgovorov, zakaj je nekaj umazano, zato da ne bomo več poslušali izgovorov, da so Italijani spremenili navade in da ne bomo več poslušali, kako težko je organizirati karkoli, in z lopato metali denar v različne neobdelane prireditve.

Sam imam vse odgovore

Umazano je zato, ker je poleti v Portorožu veliko ljudi in ker se smetarska služba ne potrudi dovolj. Je pa res, da je na svetu še kak kraj, ki je bolj umazan kot Portorož. So tudi čistejši, ampak teh vrli uradniki nikoli ne uporabijo kot izgovor oz. primerjavo.

Vem tudi, da Italijanov ni, ker je Portorož najbolj dolgočasen kraj na svetu. In tudi vem, da je lažje z istimi katalogi potovati v druge kraje kot pa narediti samoevalvacijo in popraviti lastno ponudbo ter polepšati kraj. Lažje se je slepiti s prirejeno statistiko in se izgovarjati na krizo.

Vem tudi, da je lažje organizirati štiri koncerte in ognjemet. Za ognjemet je potreben en telefonski pogovor, za koncert mogoče dva in vse ostalo naredijo najeti delavci. Za organizacijo konkretne prireditve pa je potrebno večmesečno usklajevanje med velikim številom ljudi in veliko telefonskih pogovorov. Predvsem pa potrebuješ ideje in ustvarjalnost, za katere te nihče ne plača.

“>

Šuligoj in Antolovič

Ko sem v častniku Delo prebral kolumno novinarja Borisa Šuligoja, kjer pove, da je najdonosnejša dejavnost v kraju pobiranje parkirnine; tam je bila tudi izjava g. Antoloviča, da v našem turizmu ni nič novega (najverjetneje je mislil na svoje hotele in na Občino) in da je največji dosežek letošnje turistične sezone reprogramiranje bančnih kreditov “našim” hotelom, sem se zavedal, da smo na zadnji poti. Šuligoj pravi, da medtem ko se svet hvali s presežki v turizmu, mi stopicamo na mestu.

Ko to prebereš, ko se zaveš, da take izjave daje najpomembnejši mož portoroškega turizma … ko to zapiše najpomembnejši novinar v občini in ko poskušaš razumeti spodnji stavek (označen z *), se zaveš, da stojiš na robu prepada, kjer bo brez revolucionarnega “naredite mi to mesto spet turistično” vse šlo počasi rakom žvižgat. G. Antolovič se bo upokojil, župan in uradniki bodo odšli, ostali bomo le mi z grenkim okusom v ustih in občutkom množičnega posilstva. Kdo potrebuje vsa ta zavajanja, zakaj nam govorijo, da smo oh in sploh, če pa se resnica kaže vsak dan na ulici, ki je neosvetljena in polna lukenj v betonu?

Kaj bo, ko bo zmanjkalo Rusov?

* Ko neko podjetje ni več videno aktualno, prične izgubljati kupce. Tudi če mu uspe narediti uporabne produkte, je v očeh klientov kot zastarelo in kot da je obtičalo v preteklosti. Prej ali slej jih bodo klienti zapustili in šli h konkurenci, ki ima vsaj malo bolj moderen izgled.

* Podjetja morajo neprekinjeno ustvarjati inovacije, ustvarjati morajo nove modele z enakimi karakteristikami že obstoječih produktov. Če tega ne delajo, produkti izgubijo vrednost v očeh uporabnikov. To pripelje do slabih doživetij, ki razočarajo uporabnike. Inovacija zboljšuje življenje končnega uporabnika, saj prinašajo nove rešitve in nova doživetja.

* Inovacija ne zadeva le produktov, ampak tudi marketing.

Najverjetnje ste narobe razumeli prebrano. Ta kolumna ni zadnja pot portoroškega turizma, je pa skoraj zagotovo to moja zadnja kolumna o portoroškem turizmu.

P. S. Če ti je kolumna všeč, jo, prosim, deli med prijatelje. Hvala!