Marcel Proust, lastnik zgornjega citata, je najverjetneje z drugimi besedami predstavil Einsteinov zakon relativnosti.

Izbirati moramo med našo preteklostjo in našo prihodnostjo. Izbirati moramo med gledanjem nazaj in gledanjem naprej. Ni nam treba graditi mostov v preteklost. Graditi moramo mostove v prihodnost.

 V današnjem, visoko tehnološkem in tekmovalnem svetu ni prostora za izgovore! V današnjem hiper produkcijskem svetu ni prostora za opravičila!

V današnjem času, ko si v trenutku na drugem koncu sveta preko neta in v dvanajstih urah z letalom, ni prostora ne za opravičila in ne za izgovore!

 Živimo v času, ko se lahko vsaka zakotna vas v trenutku postavi na trg in z retuširanimi fotografijami celemu svetu pokaže svoje lepote in prednosti. Živimo v času, ko se vsaka vas bori za svoj delež pod soncem. Živimo v času, ko ti nihče ničesar ne podari in se je potrebno za vsako malenkost hudičevo potrudit!

 Opravičila in izgovori so orodja nekompetentnih, ki gradijo mostove proti nikamor in spomenike ničevosti.

Ko stopiš v ring, se boj prične. Ne nasprotnika, ne gledalcev in ne sodnikov ne zanima, da je bil tvoj trening okleščen zaradi poškodb, slabih pogojev ali drugih razlogov. Nasprotnik te brez milosti zmikasti in se veseli zmage. Ni opravičil, ni izgovorov, so le polomljena rebra izpadli zobje in podplutbe. Boj je brez milosti!

 Bodimo pošteni do samih sebe. Tudi sami izbiramo tako. Za svoj težko prislužen denar, hočemo  dobiti  najboljše in čim več. Tudi sami izbiramo tako, kot izbirajo vsi ljudje po svetu – brez milosti

Živimo v svetu in času, ko nikogar ne zanimajo naše notranje zdrahe, naši problemi in/ali kdo je naš ali vaš. Živimo v času diskontov, ko je kraj na drugem koncu sveta oddaljen le nekaj ur.

 In ne, ni res, da živimo na napačnem mestu ali v napačnem času. Živimo le v kraju in času, v katerem ni prostora, da bi nas vodili neambiciozni kadri, ki svojo netekmovalnost opravičujejo z izgovori tipa: »saj je drugje še slabše« ali »njim je lahko, ker…« in se slepijo, da je »naš majhen hlevček« velika turistična atrakcija. Dokler bodo ti vodilni kadri iskali izgovore in opravičila, dokler ne bodo ti vodilni kadri sprejeli dejstva, da tam zunaj ni milosti ampak, »boj, kaj boj, mesarsko klanje« bomo mi kot Kraj, izgubljali točke. Te točke v turizmu pomenijo delovna mesta, sredstva za napredek, kruh za naše otroke in kvaliteta bivanja za domačine, ki so ujetniki turizma.

Vsak od nas, bi se moral vprašati, »kaj jaz lahko naredim, da bo boljše«? Ljudje smo ovce in nagonsko sledimo svojemu pastirju. Ampak v enem trenutku se moramo vprašat, ali je tisto kar vidim pred sabo, prepad?