Mnenje o prireditvi, ki naj bi bila največji praznik Pirana in piranstva, prireditvi, ki naj bi bila oda solinarstvu.

Radi rečemo, da je Piran zrastel na soli oz. s težkim delom pridnih solinarskih rok. Pa je res lahko ta prireditev v ponos solinarjem in soli?

Naj bo to moje kratko razmišljanje prispevek k evalvaciji Solinarskega praznika, ki se je zgodil v Piranu. Takoj na začetku naj povem, da sem zelo nevoščljiv izvajalcu projekta, ki je imel na razpolago 30 tisočakov za katere ga nihče ne bo vprašal kako smotrno jih je potrošil. Pač namenski javni denar.

Kaj mi je bilo všeč?

Všeč mi je bila ideja, da se dogajanje preseli na več lokacij po mestu in da se k organizaciji pritegne večino društev. Tako si lahko obiskovalec prireditve ogleda različne dogodke in predvsem mesto, saj ga mora prehoditi po dolgem in počez.

Ne bom izgubljal besed o tem, da so voli in Lipicanci hodili po mestu. Pa o županovem zajtrku v Kempinskem. Zmotilo me je tudi, da je v mestu polnem pripadnikov italijanske skupnosti, italjansko napovedovala oseba, ki z Italijani nima čisto nič.  Ampak pustimo to, to so malenkosti, ki se zgodijo, ko želiš narediti nekaj dobro. Naslednjič teh »napak« ne bo več, bodo pa zato druge. To je lepota organizacije.

Prazna prizorišča

Najbolj so mi padla v oči prazna prizorišča! Ali je res možno, da na največjem piranskem prazniku ni bilo več kot 300 gledalcev/obiskovalcev?

Dopoldan sem preživel pred Tartinijevo rojstno hišo. Zato sem si vzel čas in opazoval dogajanje na trgu pred seboj. V enem trenutku, ko sta na trg prišli

dve ali tri skupine turistov (ki bi tam bili tudi, če ne bi bilo praznika), je bilo polno. Drugače pa je bilo na trgu več nastopajočih kot obiskovalcev. Kako je možno, da je v najbolj turistični občini v Sloveniji, na prireditvah, ki jih organizira »občina«, razen na ognjemetu, tako malo obiskovalcev?

Sam imam odgovor a ga ne bom delil z vami, da mi ne bo kdo očital, da se delam pametnega. Lahko pa me kdo najame in …

Kaj je narobe s solinarskim praznikom?

Kot večina stvari je tudi Solinarski praznik kar nekaj. Je prireditev brez duše in brez rdeče niti.  Brez večjih težav bi se lahko imenoval Sejem olivnega olja in vina. Res je žalostno, da si prireditev, ki je  letos praznovala že deseto obletnico, si v vsem tem času ni oblikovala prepoznavnega STILA oz imidža. Po čemu je Solinarski praznik drugačen od drugih prireditev? Ok, po imenu.  In po čemu še? Kje je tukaj sol? Kje so proizvodi iz soli? Kje je solinarska ikonografija? Nekdo bo rekel, da v solinah. Ampak kaj ima od tega obiskovalec, ki je v Piranu? Če je to praznik soli in oda solinarstvu, ki je zgradilo Piran, potem bi bilo pametno soline prinesti na Tartinijev trg!

Ali se res v vseh teh letih ni nihče vprašal, kaj želi doseči s to prireditvijo in kako jo bo naredil drugačno? Ali se res ni nihče vprašal, kaj mora narediti, da bo v mesto pripeljal OGROMNO obiskovalcev? Žal izgleda, da ne. Žal izgleda, da je bilo v vseh teh letih bolj pomembno, da se prireditev izvede oz. odkljuka, da je bila izvedena in da se potroši budget, ki je zanjo namenjen.

Pomislite, da bi šli v Tržič na šuštarsko nedeljo in tam ne bi bilo čevljarjev ali pa da bi šli v Bohinj na kravji bal in bi tam bile ovce. Da zbanaliziram stvar do konca, pomislite, da bi šli na skoke v Planico in tam bi si ogledali le en skok. Zakaj le en skok? Ker je v Piranu bila le ena stojnica s pakirano soljo! Solinarski praznik brez soli je isto kot ribiški praznik brez rib.

Kot opažamo prireditev res ni težko organizirati. Težko pa je organizirati DOBRE prireditve! Prireditve, ki v kraj pripeljejo veliko število obiskovalcev, ki jih tako prevzamejo, da doma svojim prijateljem in sodelavcem z veseljem povedo kje so bili in jih povabijo, da jih naslednje leto skupaj obiščejo.

Res je, tudi sam delam slabe prireditve, ampak jih delam s svojim denarjem in me za to nihče ne plača. Je pa tudi res, da ne rabim 10 let, da ugotovim, da moram stvari spremeniti oz. jih popraviti.