Včasih se mi zdi, da smo mi, ki živimo tukaj, kot ptički brez gnezd. V bistvu smo tudi mi kot 2. ali 3. generacija priseljencev iz Juge, ki živijo tukaj. So nek nov narod, ki ne more biti tisto, kar si želi. Žal smo tudi mi, prav tako kot oni, brez identitete in brez tradicije. Živimo v nekem krču “tujega nočemo, svojega ne damo”. Ne vprašamo pa se, kaj je naše, kajti sem nas je natresel veter iz vseh koncev in krajev.

Zakaj tak uvod?

26. 1. 1283 je Piran podpisal “pristopno izjavo” k Beneški republiki. Ta dogodek izpred 730 let je zelo vplival na razvoj mesta. Mogoče je prav, da na tem mestu povem, da je bil v tistem času Piran največje in najpomembnejše mesto v tem delu Istre. Koper je bil vas …

730 let takega sporazuma naj bi bila pomembna obletnica. In kako so ga počastili v piranski občini? Skoraj tako kot 720., 710., 700., … obletnico. Nihče se ni niti spomnil oz. prepričan sem, da večina veljakov sploh ne ve, da je Piran kdaj bil pod Benetkami. Pred 10 leti sem predlagal, da bi temu datumu posvetili večjo pozornost, se pobratili z Benetkami in vzpostavili bolj bogato sodelovanje na športnem in kulturnem področju. Trenutno sodelujemo samo na področju turizma. V Benetke vozimo naše turiste … Takrat sem dobil odgovor, ki me je posedel. Bil je nekaj takega, pa ja ne bomo slavili dneva, ko so nas okupirali.

Da nimamo pojma o zgodovini teh krajev (ne morem reči zgodovini naših prednikov, ker smo v glavnem vsi forešti) se vidi iz tega, da je v zadnjem letu mimo nas šlo en kup okroglih obletnic in razen kakšnega društva ni nihče niti trznil.

Naj jih naštejem le nekaj: 730 let podpisa sporazuma z Benetkami, 500 let prikazovanja Marije, 320 let od rojstva Tartinija, 110 let Parenzane, 100 let tramvaja, 100 let hotela Palace, 100 let Čapa, 65 let Pomorskega krsta … kmalu bo 900 let pomorske bitke, ki se je zgodila pred obalo Pirana.

Zakaj je pomembno, da slavimo pomembne datume?

Z omembami in “proslavljanjem” okroglih datumov pomembnih dogodkov iz zgodovine kraja, v katerem živimo, le-tem dajemo pomen, izobražujemo prebivalce, drugim pokažemo, kako imenitni smo, kraju vračamo identiteto in na koncu lahko še kaj zaslužimo. Tako pa ljudje, ki živijo v Piranu, nimajo pojma, kam so prišli. 1000-letne kamne, ki so ostanki obzidij ali gradu, mečejo v morje. Zaradi neznanja uničujejo kulturo, od katere bi lahko živeli. In ne počutijo se Pirančane. Tukaj živijo/živimo enako, kot če bi bili v katerem drugem mestu.

Zgodovina (ki je itak večkrat prikrojena in jo piše zmagovalec), tradicija, oblike hiš, folklora, oblačila, hrana, glasba … zaznamujejo identiteto kraja in pripadnost prebivalcev. Ko prebivalec pozna zgodbo kraja, v katerem živi, ta kraj tudi bolj spoštuje, ga ceni in skrbi zanj!

Svetovni prvaki v komemoracijah

Bolezni, predvsem kuga, so pomembno vplivale na število prebivalcev. Po vsaki kugi so naselili nove prebivalce. Ti novi prebivalci so dobili le omejene pravice odločanja in veliko pravil za spoštovati. A največja kuga sovraštva se je zgodila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so se naši kraji izpraznili. Praznino so zapolnili ljudje, ki so takoj dobili vse pravice. Tudi pravico odločanja in vodenja. Vse, kar je bilo starega, ni bilo več dobro. Vse je bilo treba ukiniti oz. zradirati. Pričeli so se uveljavljati novi prazniki. A kaj, ko smo “Slovenci” mračnjaški narod. Največji kulturni praznik obeležuje smrt (ne rojstvo) Prešerna, slavimo dan, ko so nacisti pobili celo vas ali pa cel bataljon. Za primer, Srbi slavijo zmago proti Turkom na Kosovem polju. Dobro vemo, da so po tej srbski “zmagi” Turki harali po Evropi še 500 let in jih je šele Martin Krpan dokončno pregazil. Srbi so narod zmagovalcev in svoje zmagovalce nosijo po rokah, ne kot Slovenci, ki … beri spodaj.

No in v duhu komemoracij so se nekoč tudi takratni piranski veljaki odločili, da bomo praznovali s komemoracijami. Ena komemoracija spomladi, ena jeseni, pa še 1. november in trilogija je popolna. Če se pošalim, lahko bi naredili še komemoracijo na dan propada zadnje Jugoslavije … No ja, ta bi najverjetneje bila najbolj obiskana.

Kako je bilo včasih?

Včasih so vsako priložnost izrabili za proslavo. Po okoliških istrskih vaseh je bilo veliko šager in plesov. Ljudje so se zabavali, ker je bilo življenje že samo po sebi dovolj težko in res niso potrebovali še komemoracij.

Kot pravi moj prijatelj Sime, smo mi “kao” mediteranski tip ljudi. Pa smo res? Mediteranci se veselijo in pojejo, mi pa hodimo po komemoracijah. Najbrž smo vseeno že bolj Slovenci …

Kako narediš en dogodek pomemben?

Zelo enostavno je! Greš v arhiv in Alberta vprašaš, kateri dogodki so bili pomembni za Piran. Izbereš štiri dogodke. Za vsak letni čas enega in pričneš s praznovanji. Skupaj še z obletnicami rojstev pomembnih Pirančanov in komemoracijami dobimo sklop dogodkov, prireditev in praznovanj, ki bodo gradili na identiteti kraja, v ljudeh vzbujali pripadnost kraju in zabavali turiste.

Če pa v tisočletni zgodovini Pirana ni nobenega takega dogodka, si ga enostavno izmisliš in iz njega narediš turistično atrakcijo.

Ker, kaj pa so drugega komemoracije v Strunjanu in v Portorožu kot iz zgodovine iztrgani dogodki, ki se jim je v nekem trenutku dalo pomen?

Slovenci smo res čudni, slavimo dan, ko so nas pobijali. Ko pa nekdo pohvali Urško Žolnir, ker je zmagala na olimpijadi, se takoj najdejo tisti, ki pripomnejo, da je imela le srečo. Ali pa ko gledaš epski boj Petre Majdič, kako se z zlomljenimi rebri opoteka proti cilju, se najdejo, le v Sloveniji, ljudje, ki rečejo, da to počne le zaradi samopromocije … In čeprav se sam ne počutim tako odmeven/slaven/znan kot zgoraj omenjeni športnici, sem imel to čast, da sem bil javno kritiziran s strani pomembnega časopisa, ki s svojim mnenjem kroji resnico v vesoljni Sloveniji. Ste vedeli, da je šanpier riba, ki se ji po slovensko reče kovač? Jaz ne, dokler tega nisem prebral v Delu, prav tako nisem vedel, da delujem v triu z eno Fato in Janezom, ampak človek se vse življenje uči in jaz sem hvaležen vsakemu, ki me pohvali za moje uspehe in dobra dela, ki sem jih naredil. Ker pa je “pohvala” prišla izpod istega peresa, kot pred par leti tista krilatica, da je minister čakal v koloni, si lahko mislim le, da je to že spet naročen propagandni oglas, oz. po domače opozorilo nekoga, da se moram lepše obnašati.

Slovenski narod potrebuje komemoracije, ampak Piran pa potrebuje prireditve, na katerih bomo obeleževali pomembne dogodke in pomembne ljudi iz preteklosti, da bodo njegovi novi prebivalci vedeli, kdo je ustvarjal mesto, v katerem živijo.

In kot zgoraj naštete obletnice je tudi 730. obletnico podpisa “pristopa k Venezii”, obleležilo le neko društvo (Škid jaz sem najboljši). Obeležili smo jo z vodenim pohodom po starem delu Pirana. In ker je bilo navdušenje prisotnih zelo veliko, saj so ugotovili, da ne glede na to, da živijo na tem koncu, ne poznajo tako pomembnih stvari, bo taisto društvo pohod organiziralo še enkrat.