…in princeska je vzletela proti sončnemu zahodu!
Napisal Mojmir
Uuuuuuuuuuuuauuuuuuuu, koliko prahu je dvignil članek o Spustu princeske! Nekoliko izkrivljene»Občinske resnice« so sprožile val telefonskih klicev in pouličnih razlag. Ljudje so me spraševali, zakaj in kako se je to zgodilo.
Na kratko sem jim povedal, da je v osnovi to enak primer kot pri Pomorskem krstu, ki sem ga opisal v eni od prejšnjih kolumn. A je le še malo bolj reprezentativen.
Enostavno, bi to prigodo lahko razložil tako; Oseba ki preko razpisa deli denar, med drugim organizira tudi konkurenčno prireditev (na istem kraju in ob istem času). Zato ukaže spremembo datuma izvedbe »Princeske« in piscu te kolumne zagotovi, da bo društvo za »Princesko« na razpisu dobilo 5.000€. Kar se ni zgodilo.
Leta 2013 je župan iz svojega sklada »enodnevni Princeski« namenil 3100€. Po velikem medijskem uspehu in napolnjenem trgu razpisna komisija (kljub drugačnim obljubam), »tridnevni Princeski« nameni 3000€.
To se je zgodilo kljub temu, da je »Princeska« ustvarila preko 150 medijskih objav in je leto pred tem do zadnjega kotička napolnila Tartinijev trg. Kaj takega ni uspelo niti slavnim Mambo Kingsom na Silvestrovo!
Bralec naj sam presodi v kakšni meri je Občina prepoznala Princesko kot dober projekt.
Pustimo Princesko in pomislimo, zakaj se take stvari dogajajo v Piranu.
Kdo je na piranski občini odgovoren za prireditve? Kdo naredi scenarij posamezne prireditve? Kdo je tisti, ki odloči katera prireditev je v občinskem interesu in na podlagi česa? Kdo je tisti, ki je sestavil nabor prireditev, ki najbolj poudarjajo specifičnost piranske občine? Kdo je tisti, ki skozi prireditve raziskuje in ohranja kulturno dediščino?
Verjemite mi, takega človeka na občini Piran ni! Še več, tam o teh stvareh tudi nihče ne razmišlja.
Sodobni trend v turizmu je, da vsaka vas obiskovalce seznani s svojimi posebnostmi, s svojimi običaji, miti, kulinariko…s svojimi edinstvenostmi. Kaj počnemo v Piranu? Organiziramo mediteranski etno festival, na Solinarskem prazniku igra ljubljanski žur bend in podobno. S takim delovanjem zamudimo izjemno priložnost, da domačine poučimo o zgodovini naših krajev. Po drugi strani pa gostom ne pokažemo, zakaj in po čem smo mi drugačni in boljši.
Piranski McDonald’s
Piran je kraj brez identitete in brez duše, najbrž so jo v pedesetih letih prejšnjega stoletja »esuli« odnesli s seboj. Sedaj imamo dve možnosti. Lahko se obrnemo proti Balkanu ali proti svetu in postanemo neprepoznavni oz. eni izmed. Druga možnost pa je, da se obrnemo v zgodovino tega kraja in tam poskušamo izbrskati stvari, ki nas bodo povezale in nas predstavile svetu, kot nekaj edinstvenega.
Če se Zavod za kulturno dediščino bori zato, da vsak kamen ostane prav tak in na svojem mestu, bi bilo prav, da se nekdo potrudi ter pove zgodbe o teh kamnih. Še bolj kot kamni, so pomembne zgodbe o ljudeh, ki so živeli in delali tukaj.
Ko bodo domačini bolje spoznali zgodovino kraja v katerem živijo, bodo bolj spoštovali kamne in zgodbe, ki sestavljajo dušo kraja.
Občina se mačehovsko obnaša do 70 letne tradicije »Pomorskega krsta« in s tem zavrača zgodovinsko povezanost Pirančanov in pomorstva. Pomorski krst odpravi z drobižem. Na drugi strani pa bogato nagradi Ljubljančane, ki prepevajo na Solinarskem prazniku, na katerem je več kranjskih klobas kot soli.
In to se dogaja zato, ker Občina ne premore Oddelka za prireditve in doživetja. Prireditve, ki so pomemben del promocije kraja in turizma, so prepuščene trenutnemu navdihu dežurnega Občinskega uradnika in prodajnim sposobnostim organizatorja posamezne prireditve.
Dokler si bodo na Občini zatiskali oči in se sprenevedali, da je drugje še slabše, resnično ne moremo pričakovati sprememb na bolje. Šele ko bo župan prevzel krmilo v svoje roke in bo z enim stavkom dal nalogo: »v 14 dnevih mi naredite Oddelek za prireditve in doživetja«, se bodo stvari začele premikati. A kaj, ko smo že v maju, in je najbrž tudi leto gospodovo 2016 izgubljeno.
Uradna otvoritev poletne turistične sezone
Na tistem famoznem sestanku pri županu oktobra 2013, sem predlagal, da bi bilo koristno, če bi »organizirali« Uradno otvoritev poletne turistične sezone.
Na oder se postavi velik zvon, župan udari po njem in odpre poletno turistično sezono. Prične se žurka. To bi bila še ena priložnost več, da se z dobro promocijo napolni Portorož in dobro zasluži.
Decembra 2011 smo skupaj z božičkom »Otvorili novoletno okrasitev Portoroža«, čez par let je to naredila tudi formalna oblast. Ali bo v tem primeru enako?
Kako lahko Sv. Jurij pomaga piranskemu županu?
Napisal Mojmir
Legenda pravi, in stari ljudje ji pritrjujejo, da je v noči z 20. na 21. julij leta 1343 Piranu grozila strašna nevihta. Nebo je izgledalo kot na sodni dan! Pirančani so se v strahu pred strašno točo, orkanskim vetrom in poplavami poskrili. Še prej so pred nevihto pospravili ves pridelek. A k sreči do nevihte ni prišlo. Mestu je v bran stopil sam Sv. Jurij in mesto rešil pred strašno nevihto. V zahvalo so mu na hribčku nad mestom postavili mogočno cerkev z zvonikom. Zvonik je kopija beneškega, a kljub temu starejša od njega.
Sv. Jurij je v Piranu pomemben akter. Je zaščitnik mesta in njegov god simbolizira dan, ko so se solinarji odpravili na delo v soline. In ker naj bi Piran zrastel na soli, je ta svetnik za mesto še toliko bolj pomemben.
Piranski župan je oslepel!
Nekaj stoletij kasneje, se je na obali ob morju igral piranski deček. Med igro je zaslišal glas, ki mu je nekaj zašepetal. Okamenel je, ko se je zavedel, da mu govori sam božji glas. Glas vsemogočnega mu je ukazal, naj sporoči podestu (županu), da je piranska cerkev Sv. Jurija potrebna popravila. Če župan ne bo takoj stopil v akcijo, bo oslepel in Piranu se bo zgodila strašna nesreča! Deček je prestrašen takoj stekel v občinsko palačo. Županu je predal obvestilo in ga posvaril o strašni kazni, ki bo doletela njega in Piran. Župan se je dečku le nasmejal, ga odslovil in v trenutku oslepel.