Zunanji fitnes pod Sečo

Napisal Mojmir

Včasih so rekli, da je Piran zrasel na soli. Danes lahko rečemo, da svet stoji na pufih oz na dolgovih.

Za kaj gre?
Pred veliko leti sem pod Rožnikom v Ljubljani videl nekaj fitnes naprav, ki so bile kar tam, na odprtem. Nanje so se usedali ljudje vseh spolov in vseh starosti ter telovadili. Videno sem shranil v svoj spomin kot dobro idejo. V vseh teh letih je zunanji fitnes v mojem spominu večkrat priplaval na površje in skupaj s trim stezo sem ga hranil za kakšnega županskega kandidata.

Novica, ki me je spreobrnila!
Nekega dne pa me je ob prebiranju dnevnih novic v lokalnem časopisu zamrazilo. Skoraj so mi oči skočile iz jamic. »Kaj, upokojenci iz Sežane so si postavili zunanji fitnes?« In nadaljeval: »In mi, kako to, da najbolj turistična občina pa nič?« Takoj sem poklical novinarja, ki je napisal novico. Pridobil sem si telefonsko številko šefa upokojencev iz Sežane, ki mi je dal par informacij o ceni, o postavitvi in o tem, kje so oni dobili denar.

Upokojenci so me razjezili.
Pih, njim ni bilo težko zbrati denarja. Seveda ne, če pa so upokojenci. Včasih so bili direktorji, računovodje, borci in še svoje društvo imajo. Kako pa bom jaz zbral teh 10.000€ za postavitev zunanjega fitnesa? Najbolj enostaven izračun je bil:1000 ljudi, ki donira po 10€… in akcija se je začela.

1.april je dan D za Zunanji fitnes pod Sečo
Naredil sem strateški načrt. Najprej je bilo treba odgovoriti na vprašanje, kam ga bomo postavili. Potem, kdaj ga bomo otvorili in kako bomo prišli do denarja. Določili smo datum otvoritve, ki naj bo 1.4. in ne 1. April, ker bi tako vsi mislili, da se hecam. Določili smo kraj in sicer ob klopci s spominsko ploščico Jureta Robiča. Natisnili smo letake in plakate ter pričeli z akcijami zbiranja denarja. 25.12.2011 smo na Fonja placu v centru Portoroža »otvorili« prvi trenažer. Z njegovo pomočjo smo zbrali večino denarja. No, da skrajšam zgodbo. 1.aprila 2012 smo med Kulinaričnim pohodom istrskih dobrot otvorili Zunanji fitnes pod Sečo. Pri tem so nam pomagali Minister za zdravstvo g. Gantar, podžupanja g. Hot, poslanec g. Mišič, direktor športnega centra g. Ukmar, estradnik in predsednik KS Portorož g. Ivančič in še veliko ljudi, ki so se želeli na lastne oči prepričati, da sem držal besedo. Poudariti je potrebno, da so mi ljudje dali svoj denar le na besedo, na zaupanje.

Ni še konec
Od trenutka, ko smo trenažerje postavili, so v 100% v uporabi. Tam so stalno ljudje, ki jih uporabljajo in jih hvalijo. Ker so naprave všeč tudi otrokom, ki se po njih vesijo, kljub temu, da to zanje ni najboljše, je padel predlog, da bi tam postavili tudi igrala za otroke. Podan je bil tudi predlog, da bi lahko postavili Jungle fit. To je skupek orodij za oblikovanje telesa. Tu je tudi še moja ideja o Trim stezi za bencinsko črpalko v Luciji. Če bi povezali Trim stezo in Zunanji fitnes bi dobili super, 6km dolg, vadbeni poligon.
Idej in želja je veliko. A žal mi še nismo odplačali niti Zunanjega fitnesa pod Sečo. Tako, kot so mi na besedo verjeli občani, da bom njihov denar pravilno porabil, so mi na besedo verjeli prodajalci in gradbeniki, da bom nekoč vse dolgove poplačal.

TRR za uresničevanje sanj
Na TRR: 1010 0003 6852 817 s pripisom Fitnes, nakažite vsaj 10€ in zgodba se bo nadaljevala. HVALA!

Tartini je slovenskega porekla!

Napisal Mojmir

Tartini je slovenskega porekla!

Bistvo, ki ga želim povedati se skriva od tretjega odstavka naprej. Besedilo pred tem pa je namenjeno informiranosti in splošni razgledanosti bralca.

Velikonočna nedelja je bila letos posebna. 8. aprila 1692 se je v Piranu rodil Tartini. Poleg mojega prijatelja Petarosa naj bi bil Tartini najbolj znan Pirančan. Da pa je njegova slava omejena je zaslužno to, da je bil Italijan in da so skrbniki njegovega »lika in dela« malo sposobni.

Zbrali smo se v njegovi rojstni hiši. Sedem nas je bilo, ki smo se oblekli v obleke iz 17.stoletja in si na obraz namazali kilogram pudra. V hišo, kjer je italijanska skupnost pripravila razstavo na temo Tartini in pripravila aperitiv koncert, smo vabili ljudi in jim dajali informacije. Hišo smo napolnili, do zadnjega kotička. Nekateri so koncert poslušali kar na stopnišču. Enkratno!

Prireditev se je nadaljevala v cerkci sv. Frančiška v Piranu. Pospravili smoTarinijevo hišo in odšli še v cerkev na koncert in razstavo fotografij. Na sebi sem imel obute izposojene čevlje. V tržaškem gledališču nimajo čevljev številka 40, velikost, ki jo ponavadi nosim. Na nogah sem imel plavutke številke 44. Zaradi bolečin sem se preoblekel v civilista in v supergah odšel še sam v cerkev. Po poti sem opazil, da me ljudje čudno gledajo in se ozirajo za mano. Ti ljudje, kot, da še nikoli niso videli v belo napudranega tipa s črno lepotno piko pod desnim očesom.

V cerkvi so mojstri predstavili opus mojstra in vse to mojsterstvo te odpelje, tako z doživljanjem, kot z mislimi. Prvi je nastopil mešani zbor italijanske skupnosti. Že velikokrat sem jih poslušal in se smejal njihovim napakam in njihovem uživanju v petju. Ampak tukaj v cerkvi je bilo vse drugače. Slavnostne obleke, slovnostne pesmi, slavnostno okolje in cerkev polna občinstva, ki se je zavedalo slavnostnega trenutka. Zdelo se mi je, kot, da je to neki drugi zbor. Čeprav se poznamo, je njihova cena v mojih očeh in ušesih zrastla. Od zdaj naprej so zame odličen zbor! Vem, da ni primeren kraj, da to povem. Ampak embalaža vedno prispeva k nakupu izdelka.

Zares sta me v mojih mislih odpeljala mojster violine Francesco Squarcia in mojster klavirja Bojan Glavina. Najprej me je njuno mojsterstvo posililo z mojo majhnostjo. Vprašal sem se, če sem sam mojster česa? Ali sam kaj obvladam tako, da bi lahko dobil naziv mojster? Da ego ne trpi, sem po dolgem razmišljanju našel tudi svoje mojsterstvo. V določenem trenutku sem bil tudi sam mojster na enem področju. Z lahkoto in veseljem sem sestavljal nove in nove vaje, igre in predtehnike za otroke v judu.

Ok ego sem potešil in glasba me je peljala naprej. Zvečer je bila nogometna tekma Real Madrid – Valecia. Real ima veliko mojstrov, veliko mojstrov ima tudi Barcelona. Seveda se takoj vprašaš, kdo je boljši. Ali je to Messi ali je to Ronaldo? V bistvu se mojstrov med seboj ne da primerjati. Amapk navijači Messija ne morejo priznati mojsterstva Ronaldu. Žal je vedno tako. Ljudje ne gledamo v barvah. Zmožni smo le črno belega pogleda na svet. Messi je najboljši, Ronaldo pa je dilentant. Naši politiki so dobri in pošteni, vaši pa kradejo. Ta svoj črnobeli svet smo pripravljeni zagovarjati do smrti oz. tako močno, da smo pripravljeni celo osebno žaliti sogovornika, kljub temu, da ne poznamo ne njega, ne »našega« ljubljenca! Kdo si lahko vzame pravico in reče, da jih je v Barbarinem rovu premalo ali pa da Ronaldo nima pojma?

Glasba me je pripeljala do spoznanja, da so že stari rimljani rekli, da se o okusih ne da diskutirati, da je mojster vedno mojster pa čeprav ni naš in da je lopov, lopov tudi takrat, ko je naš. In dokler se v Sloveniji ne bomo mogli dogovoriti, da sta oba in Ronaldo in Messi mojstra. Se ne bomo dogovorili ničesar drugega. Množica deluje na principu izkušenj in vrednot, ki se v njej nabirajo skozi stoletja. Zato je slovenska duša, duša ekstremista. Zato Slovenci vedno rabimo trdega gospodarja. Za vse to pa obstaja enostaven razlog. Tartini ni slaven, ker je Italijan, Ronaldo ni mojster, ker ne igra v Barceloni! Enostavno kanje?

Tartini izhaja iz tre tini = trije sodi. To nam pove, da je družina Tartini verjetno imela slovenske korenine 😉

Kako čudno so me šele gledali ljudje na poti domov. Ne nisem bolan, danes sem bil le Tartinijev brat…