Sladko proti slanemu
Napisal Mojmir
Zakaj pride do tako velikih razlik med dogodki, ki bi morali biti po učinku približno enaki?
Česa piranski občinski uradniki ne razumejo?
Končalo se je, tako pravijo, rekordno turistično poletje. V tem obdobju se je zvrstilo veliko število prireditev. Bogat je bil spored Avditorija in pestro je bilo dogajanje na Tartinijevem trgu v Piranu. Celo »na ulici« v Portorožu se je zgodilo par dogodkov.
Tokrat ne bomo govorili o pregovorno slabi promociji in o slabem obisku »občinskih« prireditev v piranski občini. Poskušali bomo le narediti primerjavo med dvema prireditvama in poskušali razumeti, zakaj je ena nekaj svetlobnih let uspešnejša od druge.
Primerjali bomo 7. Sladko Istro in 13. Solinarski praznik. Sladka Istra je eden izmed množice dogodkov, ki jih organizirajo v Kopru. Solinarski praznik pa je osrednji oz. najpomembnejši praznik piranske občine. Pravijo, da je Piran zrastel na soli in da se tam vse vrti okoli soli.
Sladko proti slanemu
Leta 2009, ko je Solinarski praznik upihnil že 7. svečko, je Sladka Istra šele privekala na svet.
Naj takoj na začetku poudarimo, da so številke v primerjavi »okrogle«. Take so zaradi lažjega pregleda, enostavnejšega razumevanja in ker nimamo točnih podatkov. Prepričani pa smo, da so vse te številke v resnici višje.
Na Sladki Istri 2015 je bilo 130 razstavljalcev, obiskalo naj bi jo 50.000 ljudi. Ta podatek je pomemben, ker razstavljalci plačajo stojnice in obiskovalci kupujejo degustacijske kupone.
Recimo, da dvodnevni najem stojnice stane 100€ in da je bilo prodanih (samo) 50.000 degustacijskih kuponov. Najbrž si od prodanega kupona organizator vzame nek delež za režijske stroške (tisk, prodaja…).
Slabo izkoriščena turistična atrakcija v Piranu
Napisal Mojmir
Piransko obzidje naj bi dokončno obliko dobilo leta 1533. Obzidje se je širilo in večalo, skladno z rastjo mesta. Spreminjalo se je tudi zaradi novega načina bojevanja, saj se je v srednjem veku tudi v Piranu pojavil smodnik. Vpliv obzidja se čuti na obeh straneh zidu. V mesto preprečuje vstop sovražniku. Meščane omejuje v gibanju. Preprečuje jim prost izhod iz mesta. Ena izmed največjih kazni je bila ta, da so človeka izgnali iz mesta. A z leti se je odnos Pirančanov do obzidja spremenil. Spremenil se je tudi pomen obzidja. Iz objekta zastrahovanja, se je spremenil v eno izmed najbolj markantnih turističnih atrakcij.
Kako je z obzidjem danes?
24.9.1998 so na Simpoziju obzidnih mest v Piranu sprejeli »Piransko deklaracijo« o obzidnih mestih, kot edinstveni dediščini, ki jo moramo izročiti bodočnosti kot nenadomestljiv opomnik zgodovine. In tukaj se je zgodba nekako ustavila. Kasneje so pod obzidje »namontirali« vrtljiva vrata, ki nepoklicanim preprečujejo dostop na obzidje. Ob plačilu 1€ se lahko turisti sprehodijo po obzidju in naužijejo prečudovitih razgledov od Benetk vse do Triglava. Ob večerih je z obzidja mogoče opazovati prečudovite sončne zahode.
Vzorec je zaračunavanje parkirnine