Ali ste opazili, da so portoroške ulice in trgi prazni? Ali ste opazili, da so čisto vse prireditve, tudi koncerti v Avditoriju, slabo obiskani? Ste se mogoče vprašali, zakaj ni ljudi?

Že kar nekaj let Portorož in Piran umirata. Koper nas je že prehitel in Izola nas že dohaja. Žalostno je, da odgovorni tega še niso zaznali, če pa so, je še bolj žalostno, da kljub temu nič ne ukrenejo. Občutek imam, da se obnašajo kot na Titaniku. Ladja se potaplja, orkester pa še kar igra.

Tokrat bom poskušal analizirati žalost “Občinskih” prireditev v občini Piran. Na tem področju vlada resnična žalost. V občini je veliko različnih prireditev in veliko je različnih organizatorjev. Sam se bom omejil le na kopico “Občinskih” (ki jih organizirajo občinske službe). Posvetil se bom temu, kako so te prireditve zastavljene, kdo in kako jih organizira, koliko je obiskovalcev in podobno. Seveda me bo najbolj zanimal izplen oz. rezultat teh prireditev.

Kot po prejšnji kolumni, Sprehod po zanemarjenih parkih Portoroža, bodo tisti, ki so najbolj odgovorni za situacijo, kregali pisca in “vrtnarje”. Ampak saj ni pomembno, kolumna se bo brala sedem  dni in prah se bo polegel. Namen te kolumne je opozoriti na stvari, ki se lahko delajo veliko bolje. Saj poznate tisto, nikoli ni tako dobro, da ne bi bilo lahko še boljše.

Pa poglejmo, ali sploh vemo, kaj je dobra prireditev? Ali sploh vemo, kaj vse je potrebno za dobro prireditev? Kdo je sploh tisti, ki bi moral organizirati dobre prireditve?

1.     Kriteriji uspešne prireditve

Ker želim biti objektiven, bom najprej postavil kriterije, po katerih bom ocenjeval uspešnost posamezne prireditve. Odločil sem se za štiri osnovne kriterije.

Neka prireditev je dobra, ko pritegne 10.000 obiskovalcev, druga pa, ko privabi 100 obiskovalcev. Torej je eden izmed kriterijev lahko število obiskovalcev.  Drugi bi lahko bil “kvaliteta” oz. prepoznavnost nastopajočih. Tretji kriterij bi lahko bil, koliko je prireditev prispevala k promociji kraja. Četrti kriterij bi lahko bilo razmerje vložek/učinek.

To je neko univerzalno merilo, ki nam pove, ali je boljši Solinarski praznik v Piranu ali Barcolana v Trstu.

Verjamem, da bo sedaj večina vpletenih rekla, da se v naši občini načrtno ne organizira masovnih prireditev. Ali res? Zakaj pa se potem dvakrat na leto izvede ognjemet? Vedno, ko slišim ta stavek o masovnih prireditvah, se vprašam, česa torej ne razumejo v Benetkah, ko organizirajo velike prireditve, ki se jih udeležuje tudi do 100.000 ljudi, kljub temu, da je v Benetkah dnevno toliko turistov, da hodijo en čez drugega.

2.   Cilji – kdo jih postavlja oz. ali si jih organizatorji sploh postavijo?

Pri organizaciji prireditve nam je veliko laže, če vemo, kaj želimo s prireditvijo doseči oz. katere cilje zasledujemo. Če je prireditev koncert v cerkvi, bi lahko bil cilj obisk kvalitetnih glasbenikov, ki 100 obiskovalcev napolnijo z emocijami. Če so to Portoroške noči, pa nam je najverjetneje cilj kraj napolniti z dodatnimi obiskovalci (ne s tistimi, ki so že v kraju), ki bodo točno tisti dan v kraju potrošili veliko denarja. No ja, sam mislim, da bi to moral biti cilj Portoroških noči, a glede na zmedo, ki se dogaja okoli njih, menim, da o ciljih nihče ne razmišlja.

Obvezen cilj vsake prireditve je tudi PROMOCIJA kraja!

Torej: če vemo, kaj želimo s prireditvijo doseči (cilji), cilju primerno sestavimo program in izvedemo promocijo. Enostavno kajne?

3.     Organizatorji

Poznate rek, da veliko kuharjev pokvari mineštro? Poznate! V velikih in resnih turističnih krajih je navadno en organizator, ki bdi nad za kraj najpomembnejšimi dogodki. Kako pa je v piranski občini?

Omejil se bom le na “Občinske” prireditve, ki se organizirajo z našim, davkoplačevalskim denarjem. Torej: imamo par komemoracij in nekaj dogodkov, ki se MORAJO organizirati le zato, da se v koledarju odkljukajo in da se lahko v poročilo kaj napiše. Te prireditve so: Solinarski praznik, Bledež in olje, Festival vrtnic, Česen in vino, Portoroške noči, občinski praznik, novoletni ognjemet …

V naši občini je organizatorjev več. Prvi je Avditorij, potem je tu TZP, močno vlogo ima Urad za družbene dejavnosti in gospod, ki je na Občini zaposlen kot vodja projektov. Ne vem, mogoče je še kdo kje. Zmeda je popolna. Da je problem v naši občini pereč, je razvidno iz tega, da se že veliko let pogovarjamo o tem, kdo naj bi sestavil koledar prireditev. Letos je to storil Urad za družbene dejavnosti. Sprašujem se, kaj ima  Urad s prireditvami, še manj pa mi je jasno, zakaj naj bi oni sestavili koledar.

Seveda se tu zgodba ne konča. Prireditve se delajo tudi po okusih vplivnih posameznikov. Komanda pade, potrebno je izvesti prireditev. Kakšna pa bo, tako ali tako nikogar ne zanima. Ker nihče ni odgovoren, a ker tudi ni nikogar, komur bi lahko ta nekdo, ki ni odgovoren, odgovarjal.

4.     Veliki stroški za majhen učinek

Če uspešnost prireditve sodimo po udeležbi, izvajalcih, vložku/učinku in promociji kraja, potem “Občinske” prireditve še zdaleč ne sodijo med uspešne! Vsem je enotno, da so pozno in slabo promovirane, da je na njih malo obiskovalcev, da nastopajoči niso vrhunski izvajalci.

Po tej logiki je najuspešnejša Občinska prireditev novoletni ognjemet, ki se ga udeleži kar nekaj tisoč obiskovalcev in stane malo. A žal si ga večina ogleda iz avtomobila, saj nima kje parkirati in tudi v kraju se, ne pred in ne po ognjemetu, ne dogaja čisto nič, kjer bi lahko obiskovalci porabili kakšen evro.

Z eno besedo bi lahko rekli, da predstavljajo te prireditve velik strošek za majhen učinek. In ne mi sedaj govorit, da je letošnji Solinarski praznik, ki je bil po mojem mnenju boljši kot lanski, stal samo npr. 20.000 evrov*, ker to ni res! Stal je veliko več. Zakaj? K vsem materialnim stroškom, plačilom izvajalcem in podobnemu je potrebno prišteti še PLAČE organizatorjev. Na to se kar pozablja! Če neko prireditev organizira npr. Avditorij, zanjo dela 20 ljudi, ki so na plači. V društvih to delajo prostovoljci gratis!

*Po “evalvaciji” vem, da je Solinarski praznik stal več kot 20.000€ in da na njem ni bilo 1000 obiskovalcev.

In zdaj fiktiven izračun stroškov na posameznega obiskovalca. Če je praznik stal 20.000 evrov in se ga je udeležilo 1000 obiskovalcev, je vsak obiskovalec stal organizatorja 20 evrov. Rekli boste, da to ni veliko in seveda ni, če bi vsak od teh 1000 obiskovalcev v kraju pustil vsaj 21 evrov. Račun pa je porazen takrat, ko je obiskovalcev veliko, veliko manj kot 1000. Recimo takrat, ko je nastopajočih več kot obiskovalcev. Recimo, ko jih je 8 na otvoritvi vaškega praznika.

Naj razložim. Hotel, ki od gosta za letovanje dobi 500 evrov, si lahko privošči 20 evrov vložka, da ga privabi v hotel. Ne vem pa, če si lahko Občina dovoli porabiti 20 evrov na obiskovalca za promocijo svojega kraja za ljudi, ki so nekako že povezani s krajem, so v tem kraju bolj ali manj stalni gosti in na prireditvah ne trošijo denarja.

Prebrisani organizatorji k obisku prireditve prištejejo tudi “naključne” turiste, ki bi na ta dan tako ali tako prišli v kraj. Po tej logiki grem jaz lahko pet na koncert Stonesov in se hvalim, da sem imel 100.000 poslušalcev.

Skratka: v naši občini se občinski organizatorji držijo pravila “kaj me briga, kako bomo porabili javni denar”. Ne samo, da ni pomembno, kako ga bodo porabili, niti ni pomembno, kaj bodo dobili zanj. Živ dokaz tega so otvoritve dogodkov v petek dopoldan, vedno ista ponudba, slaba promocija in še vse ostalo, o čemer bom pisal kasneje.

5.     Zakaj se organizirajo prireditve v piranski občini?

V krajih, kjer gospodar ve, kaj si želi, se prireditve organizirajo zato, da se naenkrat pripelje veliko ljudi v kraj. Razlogi so: promocija kraja, da se naenkrat obrne veliko denarja in da se animira goste, ki so že v kraju.

V piranski občini pa se prireditve organizirajo predvsem zato, da se jih odkljuka na koledarju in da se napiše v letno poročilo, da so bile izvedene. Žalostno, ampak to je res glavni motiv. Čisto vse prireditve v kraju (Solinarski praznik, Bledež, Vrtnice, Česen, Portoroške noči, občinski praznik, novoletni ognjemet …) so zelo slabo dodelane, brez ciljev, brez koncepta, brez energije, brez želje, da bi se naredilo nekaj ekstra, poleg tega pa imajo nizek proračun. Pregovorno je že dejstvo, da so pozno in zelo slabo promovirane!

To, da ni denarja in da je kriza, sta seveda le priročna izgovora za slabo delo. Denarja je veliko! Samo od turistične takse se na letni ravni v občinsko blagajno nateče skoraj 1.500.000 evrov! Z dobro dodelanimi prireditvami, ki imajo koncept in atrakcije, bi se dalo tudi kaj zaslužiti ali pa vsaj povrniti stroške organizacije, predvsem pa v kraj pripeljati veliko obiskovalcev!

Če ni nobena prireditev posebna, če se na nobeni prireditvi ne zgodi nič posebnega in so na vseh isti stojničarji, postane stvar malo dolgočasna.

6.     Velika podobnost med prireditvami

Sploh se ne spomnim več, kako so izgledale prireditve, preden so se na njih pojavile stojnice z vinom in oljem. Ali so sploh obstajale? Zadnjih par let so na vsaki prireditvi stojnice in na vseh prireditvah so isti stojničarji. Da ne bo kdo sedaj tega razumel, da je treba zamenjati stojničarje. Sploh ne! Ampak, če je na vsaki občinski in še na vseh ostalih prireditvah ista ponudba, je to dejstvo dokaj žalostno.

Če ne prebereš plakata, ki vabi na prireditev (ki ga, mimogrede, postavijo par dni pred prireditvijo in še to le na plakatnih mestih v občini), sploh ne veš, na kateri prireditvi si.

7.      Zakaj v piranski občini ne bo nikoli prireditve, kot je Barcolana?

Take prireditve v naši občini ne bo iz več razlogov. Prvi je ta, da žal ni nobene vizije, ne med občinarji ne med turističnimi delavci, pa tudi ne želje, da bi organizirali kaj večjega. Drugič, ker se ti isti izgovarjajo, da ni denarja. Ker bi se ti isti med seboj požrli, kdo je za kaj odgovoren in kdo bo kaj naredil. Ker na žalost nimamo sposobnih organizatorjev za tako velike prireditve. Ker bi se birokratom zrolalo, ko bi morali urejati papirje, zapirati ceste … Res je tudi, da ne občinarji ne turistični delavci nimajo časa, da bi si izmislili kaj pametnega. Kaj šele, da bi dobili idejo in iz zgodovine potegnili nek praznik ter iz njega naredili mega dogodek. Edina tradicija, ki jo imamo, so čevapi na gasilski veselici. Samo pomislite, kaj vse delajo v Benetkah, Sieni, Ferrari … In najpomembnejše: taka velika prireditev se ne more organizirati v 14 dnevih, kolikor je povprečni čas organizacije posamezne prireditve v naši občini.

Barcolana je bila navadna jadralska regata, s katero so pričeli postavljati svetovne rekorde v množičnosti. Dogodek sedaj traja cel teden, ogleda si ga 500.000 ljudi, imajo neposreden prenos po TV … Zato, dragi moji, so potrebna jajca in komanda!

8. Namesto zaključka

Že večkrat so me opozorili, da sam sebi pljuvam v skledo in da se vse stvari lahko povedo tudi drugače. Seveda, lahko si tiho, lahko si politično korekten, lahko si sluzavec in lahko obrekuješ za šankom. Če bi kdo od vodilnih bral moje kolumne, bi že zdavnaj organiziral sestanek in kaj ukrenil. Ali naredil rošado ali pa Mojmirju povedal, naj ne govori neumnosti. Tako pa vsi čakamo, da se poleže prah, ki ga kolumna dvigne in “gremo dalje za iste pare”.

In kaj zdaj? Do podobnih ugotovitev, kot sem jih zapisal jaz, so prišli tudi študenti Turistice in njihov profesor. Torej, kakšen bo naslednji korak?

Žal moram ponoviti že znano ugotovitev: za tako žalost so krive prav vse dosedanje občinske uprave. Žalostno je, da nihče tega ne vidi in ne poskuša stvari spremeniti na bolje. Že z majhnimi popravki bi lahko naredili velike stvari. Dobre prakse je v bližini veliko.

A kaj, ko je laže graditi golf igrišče …