Toastmasters – klub javnih govorcev v Kopru
Napisal Mojmir
Velikokrat se nam zgodi, da poslušamo govorca, ki mu žal ne uspemo slediti. Kljub temu, da se zelo trudimo, ne moremo sprejeti sporočila, ki nam ga želi podati in v mislih odtavamo daleč stran – proč. Ponavadi tak govorec stoji pred nami kot vkopan, gleda v neko nedoločeno točko, se zelo poti, po vratu dobi rdeče izpuščaje, ponavlja besede (bom rekel, ne…) in njegov govor je poln mašil.
Zakaj klub govorcev?
V življenju je veliko priložnosti, ko se lahko v dobri luči predstavimo s kratkim in dobrim govornim nastopom. Poroke, krsti, rojstni dnevi, pogrebi, seminarske naloge, zdravice med družabnimi in poslovnimi večerjami, diplomske naloge, naključni intervjuji in še in še. Tudi enostavna osebna predstavitev je lahko odločujoča za to, ali bomo dobili boljšo službo.
Kakšne koristi bomo imeli od partecipatornega proračuna?
Napisal Mojmir
Ali je res, da je demokracija samo to, da lahko vsake štiri leta volimo župana? Naši očetje bi se vprašali, če so se za to borili? Ne, demokracija je tudi to, da lahko sami odločamo, kaj bodo izvoljeni predstavniki ljudstva naredili z našim denarjem, kajne?
1. O katerem denarju je govora?
Občina se financira iz proračuna. Pripravi ga občinska uprava. Sprejmejo ga občinski svetniki. V proračunu je veliko postavk, med njimi je tudi postavka investicije. In v tej postavki se skriva del sredstev o katerih lahko odločamo občani. V piranskem proračunu 2015 je postavka za investicije vrtoglavih 7.000.000 €. Največkrat je tako, da so prioritete občinskih uradnikov drugačne od prebivalcev nekega kraja. Demokratično bi bilo, če bi lahko o 20% tega denarja odločali mi, ki tako ali drugače polnimo proračun.
Participatorni proračun
Napisal Mojmir
Participatorni proračun je sistem razporejanja dela proračunskega denarja tako, da o njegovi porabi soodločajo občanke in občani. Ta sistem odločanja o porabi denarja iz proračuna je v svetu že zelo dobro sprejet. Uporabljajo ga tudi v velemestih kot je New york.
Beseda participacija izhaja iz latinske besede participare = sodelovati, imeti svoj delež, udeleževati se, sodelovati pri procesu odločanja, nagrajevanja, …
Okoli mene se dogajajo čudne stvari…
Napisal Mojmir
Smo v obdobju, ko ptice čivkajo, bežijo notranje informacije in v Piranu je čivknilo…
Avditorij naj bi imel v načrtu vsak vikend v avgustu organizirati končertino na ploščadi v Portorožu a ker je bila delavka na dopustu oz. bolniški je vse odpadlo. Prijatelji so se hecali, da če bi imel Avditorij za organizirati NOB, bi še sedaj bili okupirani.
Mogoče pa prestavitev Portoroške noči 3 dni pred prireditvijo le ni bila zaradi vremena.
Po vsem tem se človek vpraša ali je res Avditorij dodana vrednost Portoroškega turizma (za kar je bil ustanovljen) ali je le sam sebi namen?
Ker sem ne izvedbo Avditorijevih vikend končertinov v Portorožu takoj povezal z zgodbo o trim stezi, ki je nisem imel namena javno izpostaviti, a me je tako pogrelo, da grem za primer, še z njo ven.
Druga taka dogodivščina je povezana z izgradnjo Trim steze Lucija. 1.6.2012 sem bil prvič v gozdičku z gozdarjem, 11.9.2012 je bil prvi sestanek na Občini kjer so se vsi (direktorji uradov, direktor občinske uprave, direktor ŠIMC, predsednik KS Lucija in drugi) strinjali, da steza mora biti. V tistem obdobju je bila pineta v kateri naj bi stala trim steza v popolni občinski lasti. Uradniki bi samo morali napisati: »dajemo vam soglasje za postavitev trim steze in gozdne učne poti«.
Enostavno! In trim steza bi lahko vsaj že eno leto bila na uporabo. A žal se je »zakompliciralo« točno povsod in verjamem, da ne želite izvedeti vseh podrobnosti. Je pa res, da če človek ni vpleten, se nasmeje do solz.
Po zadnjem izračunu naj bi bili papirji urejeni okrog 1.6.2015, a takrat se bo pričela nova Odisejada na Skladu za kmetijska zemljišča, ker bodo takrat parcele postale last Sklada. Je pa parcela kjer naj bi stala trim steza še vedno v občinski lasti, tako, da je še vedno čas za soglasje 😉
Nekaj podobnega se je dogajalo s parkom Rastelli. Ko se je skupina občanov odločila, da bo poskušala zanemarjen park za skladišči soli urediti in ga oživeti, so uradniki potegnili na plano načrte kako naj bi park izgledal (seveda šele za tem, ko sem sam šel do Boštjana, arhitekta, ki je par let nazaj zrisal načrt za nov park) . Čudežno so ugotovili, da je v proračunu celo denar za ta namen. Bilo nam je razloženo kaj bodo naredili letos (lani), kaj drugo leto (letos)… od vsega tega ni bilo nič, ne lani, ne letos. No ja, pustimo se presenetiti, do konca leta so še 4 meseci.
Kot anekdoto naj povem, da je bil park zanemarjen in zaraščen. Portorožani smo se odločili, da ga počistimo in uredimo. Ko smo na dan »čistilne akcije« prišli v park, je bilo vse lepo urejeno. Trava pokošena, urejene gramozne poti, postriženi lovori… čudeži se dogajajo!
V vseh treh primerih obstaja denar v proračunu, obstajajo načrti, obstajajo ljudje, ki bi stvar naredili…zakaj se ne dela?
Verjamem, da za vsako stvar obstaja 100 izgovorov in opravičil, a sem 100% prepričan, da bi vsi ti isti ljudje (uradniki) v svojem lastnem podjetju in s svojim denarjem, delali bistveno drugače.
Ali je to, da se trudimo in delamo z dobrim namenom dovolj?
Napisal Mojmir
Najbrž ste že velikokrat slišali to zguljeno frazo: »Janez se trudi in dela z dobrim namenom!« sam verjamem in zaupam v sposobnosti in željo odgovornih (za določena področja), da bi stvari naredili čim boljše, čim hitreje in čim bolj poceni. S časom pa sem si začel postavljati vprašanje ali je le trud in dober namen dovolj, da gre barka naprej? Ali je dober namen dovolj, da rešimo turizem v Portorožu?
Primerov, ko se ljudje trudijo in delajo z dobrim namenom, imamo v vsakodnevnem življenju na pretek. Uradniki se trudijo, smetarji se trudijo, zidarji se trudijo…vsi se trudijo in delajo z dobrim namenom. A če vam vodovodar kljub trudu in dobremu namenu slabo zalepi cevi in vam povzroči poplavo v sobi, najbrž niste zadovoljni. Najbrž tudi niste zadovoljni, ko na določen papir čakate mesece, kljub temu, da se uradniki trudijo in delajo z dobrim namenom.
In če ste pozorni, boste opazili, da so vsi ti ljudje, ki se zelo trudijo in delajo z dobrim namenom, vedno polni izgovorov. No ja, če sem pošten, imamo vsi mi, vedno kak izgovor v rokavu. Ampak vseeno, ljudje, ki se le trudijo in delajo z dobrim namenom imajo vedno izgovor, da je kriv nekdo drugi. Uradniki se izgovarjajo na zakone in na druge uradnike, zidarji se izgovarjajo na predhodne zidarje in prav tako vodovodarji in vsi ostali.
Se do tu strinjate z mano?
Pravljica o čisto navadnem Jožetu
Napisal Mojmir
To je pravljica, ki bi se lahko zgodila čisto vsakemu med nami. Mogoče pa se je tebi, ki to bereš, nekaj podobnega že zgodilo?
Za sedmimi gorami in za sedmimi vodami je nekoč živel čisto navaden Jože. Nekega dne se je po službi in žuru s prijatelji, pozno ponoči vrnil domov. Bil je malo okajen in slabe volje zaradi tistega, kar se je zgodilo. Vstopil je v hišo. Tam nekje sta otroka in žena, ki že spi. Že dolgo se ne pogovarjata več. Pa saj si nimata kaj povedati. Ona ga sploh ne razume.
Odpravi se naravnost v kopalnico. Olajša se kar v umivalnik. Z mrzlo vodo si osveži svoj obraz in ščetinasto brado. Zastrmi se v podobo v ogledalu. A podoba se oddalji. Na ogledalo se rišejo pretekli dogodki. Gleda jih kot film. Vidi sebe in svojo podobo, tisto v daljni prihodnosti. Obraz je otekel, debel in poln gub. Na njem kraljujejo podočnjaki. Vidi se, kako jemlje zdravila za holesterol in visok krvni pritisk. Vidi se, kako se stara. Jože si je mislil, da to je njegov grozeči jaz! Slika se zamenja. Na ogledalo prihaja dogodek, ki se je zgodil pred kratkim. Vidi se, kako popiva s prijatelji, ki ga zasmehujejo in žalijo. Podcenjujejo ga, ker vedo, da je neodločen. Vidi sebe, kako se želi postaviti pred prijatelji in kako se širokousti, kaj vse on lahko naredi. Prijatelji so ga izzvali in v gostilni je padla stava. Jože je stavil, da bo v treh mesecih pretekel 10 km, ne da bi se ustavil. Videl je, kako so se mu vsi smejali. Kako so ga zbadali, saj je že večkrat poskušal s tekom. Tako sam, s pomočjo knjig in revij, kot v skupini. A je vedno odnehal. Vedno je prelomil obljube.
Posmeh in zaničevanje prijateljev sta bila kot sol na rano!
Povežimo soline 2013
Napisal Mojmir
Ali nas je sram lastne zgodovine?
Napisal Mojmir
Včasih se mi zdi, da smo mi, ki živimo tukaj, kot ptički brez gnezd. V bistvu smo tudi mi kot 2. ali 3. generacija priseljencev iz Juge, ki živijo tukaj. So nek nov narod, ki ne more biti tisto, kar si želi. Žal smo tudi mi, prav tako kot oni, brez identitete in brez tradicije. Živimo v nekem krču “tujega nočemo, svojega ne damo”. Ne vprašamo pa se, kaj je naše, kajti sem nas je natresel veter iz vseh koncev in krajev.
Zakaj tak uvod?
26. 1. 1283 je Piran podpisal “pristopno izjavo” k Beneški republiki. Ta dogodek izpred 730 let je zelo vplival na razvoj mesta. Mogoče je prav, da na tem mestu povem, da je bil v tistem času Piran največje in najpomembnejše mesto v tem delu Istre. Koper je bil vas …
nekaj reklamnih spotov za Božičke
Napisal Mojmir
vodni lampijon – promocija
http://www.youtube.com/watch?v=Xbc_FfxowXI
sporočilo v steklenici
http://www.youtube.com/watch?v=5nqja7Wv2Rk&feature=youtu.be
boj spovštri
https://www.youtube.com/watch?v=r0eAX0htriw&feature=g-crec-u
leteči lampinjon – promocija
http://www.youtube.com/
ples v božičkovi povorki – promocija
godci pod Tartinijem
Napisal Mojmir
klikni na spodnjo povezav in počakaj, da se odpre, res se splača ;-)))))