Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal ali Istra moja, žalost moja…
Napisal Mojmir
Da bi me vrag zel ku son tel kega pozabet, ki ne bi tel ofendet nubenga se vam upravićim vre u štarti. Tu ni iz cativerije, ma ki ne poznan usega.
Uvod
Zaledje je mrtev kapital turizma v piranski občini! To je zato, ker turistično politiko v občini vodijo ljudje, ki imajo sobe s pogledom na morje.
Dokler ne bo vajeti turizma v svoje roke vzela Občina. Dokler ne bodo gradili turistične ponudbe na kulturi, tradiciji in zgodovini naših krajev. Dokler ne bodo ugotovili, da je prav to naša edinstvenost in zaklad. Do takrat bodo prodajali fotokopirano ponudbo hotelov, ki sloni na sobi s televizijo in zbijanju cen. In do takrat bo turistu čisto vseeno ali je na dopustu v Portorožu ali kje drugje. Do takrat bo odločujoča cena, ne pa ponudba.
Portorož je kraj brez duše (antiluogo), Piran pa brez koncepta in prepoznavne atrakcije. Kaj pa zaledje? Zaledje bi lahko nudilo odlično izhodišče za doživljajski oz. izkustveni turizem s poudarkom na zelenem in na trajnostnem. Kaj sem hotel s tem povedat?
Tisti kup gnoja, ki je pred štalo od Tonića v Padni je tam že sto in več let. V bistvu moti vse, Tonića njegovega soseda in celo vas. Ta kup gnoja zares osrečuje le Tonićevega petelina, ki pa tudi razbija škatole s kikirikanjem že ob 5.30. A za turista iz Dizeldorfa je to dokaz zelenega in trajnostnega turizma in je pripravljen za sobo nad tem kupom gnoja plačati tudi 70€ na noč. Neprecenljivo pa je kikirikanje tečnega petelina. In koliko stvari bo imel za povedat prijateljem, ko se vrne domov v Dizeldorf…
Ljudje nočejo več biti le gledalci, ampak glavni igralci. Hans iz Dizeldorfa bo z veseljem kidal gnoj in hranil kokoši.
Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal!
Od vseh vasi je najbolj razvit Strunjan. V vasi imajo dva hotela, 3 restavracije, gostilno, nekaj postelj in predvsem Praznik kakijev. To je daleč največji dogodek v naši občini, ki pa je žal neizkoriščen oz. ima še velike potenciale. In ker je dobre stvari treba fotokopirati so naredili še Praznik artičok.
Sečovlje, kraj z gasilsko veselico in Solinarsko šagro. Dragonja, s kmečkim turizmom in eno restavracijo. Na hribu pa zares ni ničesar. Naj bi bila le ena gostilna.
Na tem mestu bi rad pohvalil turistična in kulturna društva, ki se v vseh teh vaseh zelo trudijo! Z različnimi prireditvami in dogodki poskušajo animirati domačine in vsaj za kak dan na leto v svoje kraje pripeljati forešte iz mesta.
Nalijmo si čistega vina
Kaj pa si lahko gosti ogledajo, kaj lahko počnejo, kam gredo lahko jest ali lahko kje prespijo v zaledju? Postavil bom najpreprostejše vprašanje. Kako lahko sploh pridejo na hrib? Odgovori so znani in porazni.
Pravijo, da je Padna v zadnjem letu hit. Letos naj bi jo obiskala kar 2000 turistov s križark. Kaj pa če odmislimo turiste s križark, koliko drugih ljudi je prišlo obiskat Padno?
Po resnici povedano na hribu ni ničesar (organiziranega) zaradi česar bi se turistu splačalo narediti tako dolgo pot.
Ne bi rad dajal v nič želje in truda nekaterih. Ampak to, da se organizirata dve šagri in da se prenese E točko iz ene vasi v drugo, ni neki velik dosežek.
In kaj pravi strategija turizma?
Sedaj je prišel trenutek, ko je treba odpreti strategijo turizma v piranski občini in pogledati kaj ona pravi o turizmu v zaledju?
Hiter pregled kazala nam pove, da v kazalu o zaledju ni ne duha ne sluha. Na 138 straneh dolgi strategiji razvoja turizma v občini Piran 2009 – 2015 o razvoju turizma v zaledju ne piše čisto nič!!!
Zakaj je temu tako?
Ker so strategijo pisali hotelirji, ki jim zaledje ne pomeni nič. Veliko pa piše o golfu in o gradnji novih hotelov oz. o novih posteljah, wellnesu in kongresnem turizmu. Le kdo bi vedel zakaj…
Kako so to naredili drugje?
Če se želimo iti turizma v zaledju, moramo najprej narediti seznam vseh atrakcij. Le-te so lahko: cerkve, pokopališča, kmetije, torklje, posamezne hiše, vinske kleti, energetski kraji, osli, boškarini, ljudje, zgodbe o štrigah…). Istrska kultura je drugačna, je unikatna in tujci si jo želijo spoznati. V drugem koraku moramo ugotoviti kaj kdo ponuja in kdo od vaščanov je sedaj takoj pripravljen vlagat v turizem. V tretjem koraku pa moramo začeti voziti turiste v zaledje. Sproti bi bilo potrebno pisati projekte in se z njimi prijaviti na različne domače in evropske razpise. V par letih se zaledje lahko zelo razvije in postane močna dodana vrednosti piranskega turizma.
Ko bo začel veljati slogan »V slogi je moč«, ko bodo hotelirji svojim gostom prodajali izlete v zaledje in bo v zameno zaledje prihajalo v center, si bodo vsi rezali večje kose pogače.
Ampak nekdo mora hotelirjem povedati, da je njihova ponudba brez zaledja osiromašena za en velik in pomemben del kulturne identitete kraja. In prav to je del, ki je edinstven in s katerim se bodo ločili od drugih hotelov, ki se razprodajajo in ponujajo le morje in sonce.
Veliko vasi, krajev in občin po Sloveniji se je že samoorganiziralo in se pričelo tržiti in služiti in ni hudič, da se bo to enkrat zgodilo tudi v piranski občini. Če ne bo naredil ta župan, bo pa naslednji. Vzemite to kot droben nasvet, v prostoru kjer ni nič, že čisto majhna sprememba naredi velik efekt. Zato začnite postavljati turizem v zaledju. S tem boste odprli tudi nova prepotrebna delovna mesta. Vasi se bodo same začele obnavljati, kvaliteta življenja se bo dvignila in marsikdo bo raje ostal doma, kot pa da se odpravi s trebuhom za kruhom.
V razmislek…
Kako je turistična politika kratkovidna se lepo kaže v Prazniku kakijev. Kdo od Občinarjev ali turističnih delavcev sodeluje pri organizaciji največje prireditve v naši občini? Ali je kdo pomisli, da je ta prireditev že prerasla okvire Strunjana in da bi lahko bila donosna za celo občino? Pravijo, da v treh dneh Strunjan obišče okrog 15.000 ljudi, ki kupijo kišto kakijev in gredo domov. Pomislite na slogan V slogi je moč. Treba je pomagati Strunjančanom, da dobijo 30.000 ljudi na svoj Praznik in potem te ljudi razvoziti naokoli po celi občini. Tej masi ljudi, ki že pride k nam je treba ponuditi še nekaj več in jim tako pobrati več denarja. Saj razumete, če vsakemu poberemo samo 1€ več je to 15.000€, če pa nam uspe pobrati 10€ več od vsakega je to že zelo velika številka.
Strategij in turistične politike ne morejo voditi ljudje, ki imajo sobe s pogledom na morje in ki zaledju kažejo hrbet.
Prepoznati moramo našo drugačnost, kot našo edinstvenost in našo moč!
Namesto zaključka en droben predlog.
Občina naj uvede nagrado za naj turistični dogodek leta in za naj turističnega delavca leta. S tem bo dala turizmu pomen in mesto, ki si ga zasluži v najbolj turistični občini v Sloveniji!
No pa da vidimo, če je res, da se brez vez nikamor ne pride?
Napisal Mojmir
Pravijo, da so največje napake tiste iz katerih se nič ne naučimo. Za vas imam predlog, ki vas bo rešil tega, da se vrtite v krogu in lovite lasten rep.
No pa da vidimo, če je res, da se brez vez nikamor ne pride?
Ali je res, da so veze bolj pomembne kot sposobnosti in znanje?
To kolumno berite kot prodajno pismo. Namreč, sam se z njo prodajam občinski oblasti, hotelirjem in turističnim delavcem piranske občine. Ker se dobre stvari same hvalijo in ker so posebni proizvodi cenjeni, naj se sam pohvalim. Naj vam v naslednjih vrsticah dokažem, da sem dober, da sem poseben in da sem unikaten. To pa so same prodajne prednosti in greh bi bil takega produkta ne vzeti.
Na koncu si me ne boste samo želeli, ampak boste tudi racionalno zaključili, da se me splača imeti in uporabiti.
No, pa začnimo.
Sam sem mnenja, da je prav vsak med vami, mojimi bodočimi delodajalci, prišel na svoje delovno mesto preko veze in s pomočjo prijateljev. Tudi župan, saj če ne bi imel dobrih vez in zvez, ne bi bil izvoljen za župana. In ker sam nimam ne prijateljev, ne vez, ne zvez, se moram nekako drugače potruditi, da me opazite.
Zgodba.
V preteklem tednu sem imel veliko srečo. Sedel sem z občinarji, ki so kritizirali hotelirje in NVO. Sedel sem s hotelirji, ki so kritizirali občinarje in NVO. In sedel sem z NVO, ki so kritizirali tako občinarje, kot hotelirje.
Najverjetneje se boste vprašali kje je tu sreča? Ja, med vsemi sodelujočimi na pogovoru s hotelirji je bil tudi gospod, ki je izjavil: »Ljudje, mi rabimo koordinatorja, ker tega sami ne bomo mogli izpeljati!« Žal, gospod ni ne občinar, ne hotelir in ne predstavnik NVOja.
Kdo greši, tisti, ki krade ali tisti, ki opozori na krajo?
Napisal Mojmir
Nimam odgovorov, opozarjam le na probleme, kar pa odpira le še več vprašanj. Lahko pa postavljam vprašanja, kar bo bralca spodbujalo k razmišljanju.
Kaj mislite, ali je čas za civilno iniciativo »Hočemo nov/star Portorož«? Več o tem v zadnjem odstavku…
Kdo greši, tisti, ki krade ali tisti, ki opozori na krajo?
Batagelj, »lastnik« Postojnske jame, uporablja slogan Uresničujemo sanje. Portoroški turistični veljaki in Občinarji (itak so brez slogana in brez vizije) pa govorijo o butičnem turizmu, medtem ko Portorož vidno propada! Vsi ti gospodje vidijo v krizi opravičilo za slabše rezultate svojega dela, ne pa priložnosti, da bi končno začeli razmišljati o spremembah…NA BOLJE!
Zadnja kolumna je doživela ogromno branost. Prebralo jo je skoraj 10.000 ljudi! Veliko bralcev se je z njeno vsebino strinjalo in me trepljalo po ramenih. Bilo pa je tudi veliko črnogledih komentarjev. Ljudje pravijo, da se na tem področju ne bo nič spremenilo, ker ni človeka, ki bi lahko vpeljal spremembe. Zanimivo je to, da je nekaj ljudi zagovarjalo gostince. To so iste osebe, ki so kritizirale moj način pisanja. Če sem jih prav razumel, so mi hoteli povedati, da so gostinci reveži in da sem jaz preveč kritičen. Slovenska preračunljivost je na delu. Ne greši tisti, ki krade ampak tisti, ki na krajo opozori. Zato pa smo tam kjer smo, kajne?
Ker je v pravljicah resnica, naj tokrat začnem s pravljico.
Moški je prišel v deželo dolgih žlic. Ustavil se je na križišču. Na tabli je pisalo: črna hiša desno, bela hiša levo. Obrnil se je na desno in šel proti črni hiši. Že na ulici proti črni hiši je slišal stokanje in grozeče krike. Prišel je do vrat hiše, jih odprl in zagledal strašen prizor. Ljudje so sedeli za bogato obloženimi mizami. Na rokah so imeli privezane dolge žlice. Z žlicami so zajemali hrano a ker so bile le-te predolge, si hrane niso mogli nesti v usta. Kljub vsemu obilju sov mukah umirali od lakote. Mož se je ustrašil in zbežal. Napotil se je k beli hiši. Na poti proti njej je slišal vesel klepet. Odprl je vrata in presenečeno obstal. V hiši so bili prav tako ljudje z dolgimi žlicami zavezanimi na rokah in mize so bile prav tako bogato obložene. A tukaj ni bilo pritoževanja in stokanja. Tu so se ljudje smejali in pogovarjali. Nihče ni umiral od lakote, kajti hranili so drug drugega.
*pravljica je izposojena iz knjige Jorge Bucay-a
Ne bodimo prebivalci črne hiše!!!
Po portoroških nočeh so se domačini zgražali, hotelirji pritoževali in turisti bežali! Iz najprestižnejšega portoroškega hotela je zbežalo kar nekaj boljših gostov. To ni izposojena pravljica, je žalostna resnica. V hotelu se tolažijo, da je bila sezona dobra in da teh nekaj prehitrih odhodov ni pomembnih. A kako bo to vplivalo na image Portoroža bo pokazal čas.
Tisti čas, ki Portorožu že neusmiljeno kaže zobe. Kraj je zanemarjen. Na ulici je vsako leto manj gostov. Lokali so prazni. Hotelirji se hvalijo z rezultati in se primerjajo z leti, ko je bilo še slabše. Odgovorni se izgovarjajo na svetovno krizo. Izgovarjajo se, ker morajo opravičiti svoj obstoj in vložena sredstva. Karavana pa gre dalje…
Povprečen gost ostane v Portorožu le 2,8 dneva. Zakaj? Zaradi hrupa? Ali ker tu nima kaj početi? Vprašanje vredno milijonov!
S Portoroškimi nočmi sta portoroški turizem in gostinstvo dosegla poden!
Napisal Mojmir
Piranska občinska oblast je popolnoma pogrnila na izpitu iz turizma. Vsaka šagra ali vaška veselica je na višjem nivoju od tega, kar se dogaja v Portorožu!
S Portoroškimi nočmi sta portoroški turizem in gostinstvo dosegla poden!
Po zadnjih dveh člankih me je poklicalo kar nekaj občinskih in turističnih veljakov. Prepričati so me hoteli, da sem v svojih ugotovitvah krivičen. Razlagali so mi, da na področju prireditev v naši občini dela velika ekipa ljudi, ki se trudi, da bi bilo dogajanje zanimivo in privlačno. Ker mi ni vseeno kaj pišem, sem z velikim strahom, da sem ljudi popljuval po nepotrebnem, pričakoval višek turistične sezone, Feragosto in »Portoroške noči«. Tokrat nisem bil presenečen. Zgodilo se je prav tisto, kar sem pričakoval in o čemer govorim že eno leto. Zgodil se je kaos, ki je posledica nesposobnosti občinske oblasti!
Glede na njeno odzivnost pa ni strahu, da se kvaliteta in kvantiteta lahko spustita še nižje. Človek bi se smejal, če ne bi bilo tako žalostno. Ljudje na ulici pa govorijo, da če bi načrtno hoteli tako uničiti Portorož, jim to ne bi uspelo tako dobro.
Težka filozofija!
Govoril sem z nekaterimi hotelirji, ki so mi zagotovili, da hoteli pokajo po šivih.
Če so hoteli polni, zakaj je ulica prazna? Kaj je narobe?
Postavlja se mi težko filozofsko vprašanje, ali si Portorož zasluži take goste, kot jih ima oziroma ali si gosti zaslužijo tak Portorož kot ga ponujamo?
Sam sicer dvomim, da je Portorož tak, kot so njegovi gosti! Če statistike držijo in je več kot 74% tujcev, zakaj potem lokali nabijajo orto balkan glasbo do dveh zjutraj?
Ker se je vedno treba primerjati z boljšimi, naj zastavim tako vprašanje: »Koliko časa bi v Monte Carlu pijana mladina nabijala glasbo, pila in kričala na ulici?« Najverjetneje tam sploh ni pijane mladine, ker je sam kraj tak, da ga »pijana mladina« ne izbere za pivsko destinacijo.
V Portorožu je nekaj narobe! V kraju, ki se prodaja kot butična in zdraviliška destinacija za petične goste, v resnici kraljuje ulica.
To se dogaja lahko samo v kraju, ki ne ve, kaj hoče, ki ne ve, kdo so njegovi gosti. To se lahko dogaja v kraju, ki nima vizije ampak v njemu kraljuje KAOS!
Portoroški turizem brez dodane vrednosti
Napisal Mojmir
Portoroški turizem brez dodane vrednosti
ali
vsaka stvar ima tako vrednost kot ji jo damo!
Ko nek proizvod ali storitev postane masovni produkt, je edini motiv za njegov nakup nizka cena.Tak primer so trgovske verige s svojimi blagovnimi znamkami. Ni več pomembno kaj kupiš, pomembno je le to, da je to, kar kupiš, najceneje v mestu. Da takemu proizvodu ali storitvi lahko dvigneš ceno mu moraš dodati tako imenovano dodano vrednost. Dodati mu moraš edinstvenost!
Hotelirji pravijo, da delajo na svoji dodani vrednosti, a kljub temu se tudi oni razprodajajo( sejem v Kolnu ). Hotelirji zase torej delajo. Kdo pa dela za kraj, za destinacijo v kateri se nahajajo hoteli in hotelirji?
Ali vemo kdo naj bi skrbel za dodano vrednost kraja? Kdo naj bi v kraju skrbel za atrakcije? Kdo je tisti, ki naj bi si v kraju izmišljeval zgodbe, jih spreminjal v atrakcije in jih prodajal kot svetovno čudo?
Atrakcije so potrebne. Potrebne so za polnjenje hotelov in zato, da v kraj privabijo enodnevne goste. Turisti se radi fotografiramo ob atrakcijah (hiše, kipi, rastline, osebe…) ali zahajamo vanje (muzeji, restavracije, cerkve, parki…). Ker v naših krajih primanjkuje atrakcij (ali jih res primankuje, ali jim ne znamo dati vrednosti?) agencije vozijo turiste v Benetke, v Postojnsko jamo, na Bled…
Če prav razumem se TZP in hotelske prodajne službe mučijo, da pripeljejo ljudi sem, agencije jih pa vozijo stran. Da poenostavim: težko prigaran denar od turističnih taks TZP potroši na temu, da pripelje goste v Portorož. In ker gostje v Portorožu nimajo kje potrošiti svojega denarja, ga gredo potrošit v Benetke! Poraba portoroškega gosta naj bi se spustila pod 20€ na dan!!! Istočasno pa ta isti gost za vožnjo v Benetke potroši 100€. Da ne govorimo o denarju, ki ga pusti tam.
V tem krogu je nekaj narobe, ker, če banaliziram, TZP promovira Benetke, Postojnsko jamo, Bled…
Portoroški turizem je pred bankrotom
Napisal Mojmir
Sindikat gostinstva in turizma grozi s stavko, stopnja znanja v turizmu je nizka, leta 2011 sta gostinstvo in turizem na Obalno Kraški regiji ustvarila 26,235 milijonov čiste izgube (višje kot gradbeništvo).Od tega največji delež pripada piranski občini. Hotelirji si želijo tujih lastnikov a jih ni, turistična agencija v centru Portoroža zapira svoja vrata zaradi prenizkega prometa, v Portorožu naj bi bil le en rentabilen hotel… Teorija zarote ali kruta resničnost?
Žalostna resnica
To so ugotovitve okrogle mize o turizmu »Futuristica«, ki se je zgodila na Turistici v Portorožu. Na okrogli mizi so sodelovali najvidnejši predstavniki slovenskega turizma (direktorica STO, predsednik zbornice, predstavnica ministrstva). Poslušala pa jih je smetana portoroškega turizma. Torej ni teorija zarote ampak kruta resničnost. In kako se naši vrli turistični delavci s to kruto realnostjo spopadajo?
- 1. Jočejo, da nimajo denarja za promocijo
- 2. Jočejo, da nimajo denarja za programe
- 3. Jočejo, da nimajo denarja za investicije
- 4. Jočejo zaradi svetovne krize
- 5. Medtem, ko govorijo o butičnem turizmu se razprodajajo avtobusarjem na sejmu v Kolnu
- 6. Se oklepajo svojih stolčkov in upajo na tujega vlagatelja
- 7. Manipulirajo s podatki
Na Futuristici je bilo jasno in glasno povedano, da je v turizmu premalo znanja in da »ne znamo turistom pobrati denarja!«
Kaj se je dogajalo v piranski občini?
Portorož je bil zgrajen kot center masovnega morskega turizma. Pobiral je drobtine z velike mize jugoslovanskega turizma in se napajal iz Casinojeve vreče.
Kdaj bo Piran turistično mesto?
Napisal Mojmir
Gustav Le Bon je že leta 1895 povedal, da je narod živ organizem, ki ga ustvarja zgodovina. Kot vsak organizem se lahko le počasi in postopno oblikuje in razvija. Vsak narod si preko mitov, legend, dogodkov in ljudi poskuša narediti tradicijo in običaje, kajti brez tradicije ni naroda. Naloga vsakega naroda je, da ohranja tradicijo, ki jo počasi spreminja oz. prilagaja času.
Tradicija v Piranu se je gradila na soli, na pripadnosti Beneški kulturi, na vplivu Mediterana, na iznajdlivih, junaških trgovcih in pomorcih. Bogato mesto se je naslonilo na krščansko kulturo, saj je svojo ogromno stolnico pred muslimani zavarovalo z veličastnim obzidjem.
Kaj se je zgodilo?
Leta 1954 se je iz mesta izselil narod s tradicijo, običaji in kulturo, ki se je na tem delu ozemlja razvijala skozi stoletja. V prazen prostor so se naselili ljudje z vseh koncev, različnih tradicij, različnih običajev, različnih kultur in različnih jezikov. Edino, kar jim je bilo skupno, je bilo sovraštvo, do tistega, kar je bilo prej tam. Do Beneške kulture, ki je v teh krajih kraljevala več kot 500 let. Podoben šok za mesto se je zgodil v začetku 90 let prejšnjega stoletja. Piran se je napolnil z ljudmi, ki ne čutijo pripadnosti, ki ne poznajo tradicije in se borijo le za lastno preživetje.
Politika
Tudi ljudje na oblasti so v vsem tem času bili le ljudje, ki so se sem priselili, z drugo tradicijo in drugo kulturo. Ljudje, ki niso poznali tradicije, običajev, ki niso poznali rdeče niti, ki niso imeli dolgoročne vizije. Pričeli so graditi nov sistem, ki je slonel na odklanjanju tistega, kar je bilo prej. Tako so se v Piranu običaji in tradicija pričeli pisati na novo. Ker so mesto upravljali ljudje brez tradicije in rdeče niti, so dovolili, da se je mesto razprodalo, da so stare mestne hiše spremenili v bloke, da so se vanje naselili ljudje, ki so do včeraj pasli ovce, danes pa bi morali biti ribiči. Namesto, da bi gledali interes mesta in tradicije, so gledali ozek interes posameznikov. In kjer ni kontrole sistem razpade.
Turizem
V bogatih letih jugoslovanskega turizma, ko ni bilo treba dosti narediti, da so turisti prihajali, ni bilo treba biti strokovnjak za dober zaslužek. A kar naenkrat se je vse spremenilo. Prišli so nova država, novi prebivalci, novi lastniki »naše« turistične infrastrukture. Ker ni bilo znanja, tradicije in običajev, ker ni bilo rdeče niti razvoja mesta, je sistem razpadel. Zgodilo se je, da je hotelir pričel diktirati turistično politiko mestu/kraju. Iz gozdarjev, pastirjev in zidarjev je hotel narediti poceni natakarje, ki bi stregli v hotele zaprtim turistom. Kot dober gospodar je hotelir poskušal delati dobro zase. Torej ne tistega, kar je dobro za mesto in meščane ampak tisto, kar je dobro za lastnike hotela. Seveda je brezpredmetno govoriti o tem, da je tudi hotelir le priseljenec, brez tukajšnje tradicije, kulture in brez običajev. Zaradi tega in zaradi slovenske zaplankanosti je hotelir v svoje programe vključeval svetovljanstvo, ne pa domačnosti. Nesmiselno je govoriti o temu, da si je več portoroških gostov ogleda Benetke, kot pa Piran ali pa o temu, da po enotedenskih počitnicah gost ne ve ali je dopustoval v Sloveniji ali na Hrvaškem. Read the rest of this entry »
Solinarski prazik brez soli
Napisal Mojmir
Mnenje o prireditvi, ki naj bi bila največji praznik Pirana in piranstva, prireditvi, ki naj bi bila oda solinarstvu.
Radi rečemo, da je Piran zrastel na soli oz. s težkim delom pridnih solinarskih rok. Pa je res lahko ta prireditev v ponos solinarjem in soli?
Naj bo to moje kratko razmišljanje prispevek k evalvaciji Solinarskega praznika, ki se je zgodil v Piranu. Takoj na začetku naj povem, da sem zelo nevoščljiv izvajalcu projekta, ki je imel na razpolago 30 tisočakov za katere ga nihče ne bo vprašal kako smotrno jih je potrošil. Pač namenski javni denar.
Kaj mi je bilo všeč?
Všeč mi je bila ideja, da se dogajanje preseli na več lokacij po mestu in da se k organizaciji pritegne večino društev. Tako si lahko obiskovalec prireditve ogleda različne dogodke in predvsem mesto, saj ga mora prehoditi po dolgem in počez.
Ne bom izgubljal besed o tem, da so voli in Lipicanci hodili po mestu. Pa o županovem zajtrku v Kempinskem. Zmotilo me je tudi, da je v mestu polnem pripadnikov italijanske skupnosti, italjansko napovedovala oseba, ki z Italijani nima čisto nič. Ampak pustimo to, to so malenkosti, ki se zgodijo, ko želiš narediti nekaj dobro. Naslednjič teh »napak« ne bo več, bodo pa zato druge. To je lepota organizacije.
Prazna prizorišča
Najbolj so mi padla v oči prazna prizorišča! Ali je res možno, da na največjem piranskem prazniku ni bilo več kot 300 gledalcev/obiskovalcev? Read the rest of this entry »
Tartini je slovenskega porekla!
Napisal Mojmir
Tartini je slovenskega porekla!
Bistvo, ki ga želim povedati se skriva od tretjega odstavka naprej. Besedilo pred tem pa je namenjeno informiranosti in splošni razgledanosti bralca.
Velikonočna nedelja je bila letos posebna. 8. aprila 1692 se je v Piranu rodil Tartini. Poleg mojega prijatelja Petarosa naj bi bil Tartini najbolj znan Pirančan. Da pa je njegova slava omejena je zaslužno to, da je bil Italijan in da so skrbniki njegovega »lika in dela« malo sposobni.
Zbrali smo se v njegovi rojstni hiši. Sedem nas je bilo, ki smo se oblekli v obleke iz 17.stoletja in si na obraz namazali kilogram pudra. V hišo, kjer je italijanska skupnost pripravila razstavo na temo Tartini in pripravila aperitiv koncert, smo vabili ljudi in jim dajali informacije. Hišo smo napolnili, do zadnjega kotička. Nekateri so koncert poslušali kar na stopnišču. Enkratno!
Prireditev se je nadaljevala v cerkci sv. Frančiška v Piranu. Pospravili smoTarinijevo hišo in odšli še v cerkev na koncert in razstavo fotografij. Na sebi sem imel obute izposojene čevlje. V tržaškem gledališču nimajo čevljev številka 40, velikost, ki jo ponavadi nosim. Na nogah sem imel plavutke številke 44. Zaradi bolečin sem se preoblekel v civilista in v supergah odšel še sam v cerkev. Po poti sem opazil, da me ljudje čudno gledajo in se ozirajo za mano. Ti ljudje, kot, da še nikoli niso videli v belo napudranega tipa s črno lepotno piko pod desnim očesom.
V cerkvi so mojstri predstavili opus mojstra in vse to mojsterstvo te odpelje, tako z doživljanjem, kot z mislimi. Prvi je nastopil mešani zbor italijanske skupnosti. Že velikokrat sem jih poslušal in se smejal njihovim napakam in njihovem uživanju v petju. Ampak tukaj v cerkvi je bilo vse drugače. Slavnostne obleke, slovnostne pesmi, slavnostno okolje in cerkev polna občinstva, ki se je zavedalo slavnostnega trenutka. Zdelo se mi je, kot, da je to neki drugi zbor. Čeprav se poznamo, je njihova cena v mojih očeh in ušesih zrastla. Od zdaj naprej so zame odličen zbor! Vem, da ni primeren kraj, da to povem. Ampak embalaža vedno prispeva k nakupu izdelka.
Zares sta me v mojih mislih odpeljala mojster violine Francesco Squarcia in mojster klavirja Bojan Glavina. Najprej me je njuno mojsterstvo posililo z mojo majhnostjo. Vprašal sem se, če sem sam mojster česa? Ali sam kaj obvladam tako, da bi lahko dobil naziv mojster? Da ego ne trpi, sem po dolgem razmišljanju našel tudi svoje mojsterstvo. V določenem trenutku sem bil tudi sam mojster na enem področju. Z lahkoto in veseljem sem sestavljal nove in nove vaje, igre in predtehnike za otroke v judu.
Ok ego sem potešil in glasba me je peljala naprej. Zvečer je bila nogometna tekma Real Madrid – Valecia. Real ima veliko mojstrov, veliko mojstrov ima tudi Barcelona. Seveda se takoj vprašaš, kdo je boljši. Ali je to Messi ali je to Ronaldo? V bistvu se mojstrov med seboj ne da primerjati. Amapk navijači Messija ne morejo priznati mojsterstva Ronaldu. Žal je vedno tako. Ljudje ne gledamo v barvah. Zmožni smo le črno belega pogleda na svet. Messi je najboljši, Ronaldo pa je dilentant. Naši politiki so dobri in pošteni, vaši pa kradejo. Ta svoj črnobeli svet smo pripravljeni zagovarjati do smrti oz. tako močno, da smo pripravljeni celo osebno žaliti sogovornika, kljub temu, da ne poznamo ne njega, ne »našega« ljubljenca! Kdo si lahko vzame pravico in reče, da jih je v Barbarinem rovu premalo ali pa da Ronaldo nima pojma?
Glasba me je pripeljala do spoznanja, da so že stari rimljani rekli, da se o okusih ne da diskutirati, da je mojster vedno mojster pa čeprav ni naš in da je lopov, lopov tudi takrat, ko je naš. In dokler se v Sloveniji ne bomo mogli dogovoriti, da sta oba in Ronaldo in Messi mojstra. Se ne bomo dogovorili ničesar drugega. Množica deluje na principu izkušenj in vrednot, ki se v njej nabirajo skozi stoletja. Zato je slovenska duša, duša ekstremista. Zato Slovenci vedno rabimo trdega gospodarja. Za vse to pa obstaja enostaven razlog. Tartini ni slaven, ker je Italijan, Ronaldo ni mojster, ker ne igra v Barceloni! Enostavno kanje?
Tartini izhaja iz tre tini = trije sodi. To nam pove, da je družina Tartini verjetno imela slovenske korenine 😉
Kako čudno so me šele gledali ljudje na poti domov. Ne nisem bolan, danes sem bil le Tartinijev brat…
Da mi ne bo kdo rekel, da lažem…
Napisal Mojmir
V Primorskih sem prebral intervju z Zlatkom Maglica. Kaj je povedal? Zame nič novega…