Kaj imajo skupnega fižolovka, velikan in Portorož?
Napisal Mojmir
Vsi pravijo, da letos ne bo suše! Je pa res, da nekateri navijajo za ledeno dobo, drugi pa pridigajo o globalnem segrevanju. Podobna, diametralno nasprotna “poročila” prihajajo iz turistične statistike. Hoteli so 102-odstotno polni, a ulice so prazne. Vsi so zadovoljni, nihče ne zasluži dobro. Na zadnji lestvici najbolj zaželenih turističnih krajev nas ni, smo pa omenjeni v revijah, kjer sami plačamo članek. Nismo v Hollywoodu, smo pa 30 sekund v Bollywoodu.
Pravljica o magičnih fižolčkih
Poznate pravljico o fižolčku, iz katerega je zrasla ogromna rastlina, po kateri si lahko plezal v oblake? Sam sem jo že večkrat prebral ali gledal v različnih oblikah. Nazadnje v kinu v filmu “Jack, morilec velikanov”. 114 minut sem bil prilepljen na stol, no ja, razen ko sem srfal zaradi dramatičnosti dogodkov.
Zgodba? Odlična! Vse že velikokrat videno. Polna stereotipov. Princesa, ki se zaljubi v kmetiča, dober kralj, zloben prestolonaslednik, zvesti bodigard, grdi in nagravžni velikani, ki pa niso ravno zlobni. Obema (princesi in kmetiču) je umrla mama, dobro zmaga nad slabim in živela sta dolgo z veliko otroki … Pač tako, kot mora biti!
Kaj mi je dalo misliti?
Ta ogromna fižolovka je s seboj v zrak odnesla med drugim tudi princeso. Ob vznožju fižolovke sta stala kralj in njegov zvesti svetovalec (ki ga kasneje poje eden od velikanov) in modrovala, da po fižolovki lahko plezaš gor, lahko pa tudi marsikaj pripleza dol. In v tistem trenutku z zgornjega sveta trešči na zemljo simpatičen, a nesrečni velikan s človeškimi problemi in afro frizuro. Kralj v tistem sprejeme strašno in odgovorno odločitev; kljub temu, da je tam gor nekje bila princesa, njegova hči, in njegovi najboljši stražarji, zaradi varnosti kraljestva ukaže posekati fižolovko.
Med filmom sem si zabičal, da si moram zapomniti ta stavek, vsaj upam, da je bil ta, ker si drugih prav zares nisem. Po fižolovki lahko plezaš gor, ne veš pa, kaj bo po njej priplezalo dol. Ali ni naše življenje polno takih fižolovk, ki rastejo v vse smeri in zanje nikoli ne vemo, kaj bo priplezalo dol?
Fižolovka in turizem
Podobna je tudi situacija v piransko/portoroškem turizmu. Vsi skupaj sadimo fižolovke, ki rastejo v vse smeri. Že tu je prvi problem − v filmu je obstajala le ena, velika in mogočna. Veliko majhnih fižolovk, ki rastejo vsaka na svojem vrtu, ne dajo istega rezultata kot ena mogočna. Recimo, da je to prvi nauk. Drugi bi lahko bil, da po majhni fižolovki velikan ne more plezati. Tretji pa, da po fižolovki greš lahko tako gor kot tudi dol. Koliko ljudi/turistov, ki nas obišče, se ne vrne več? Koliko jih dobro govori o našem kraju? Koliko jih govori, da se v Portorožu ne dogaja nič?
Mogoče pa je najpomembnejši nauk filma, zaradi katerega se je splačalo kupiti karto, ta, da je dobra zgodba polna stereotipov, ki jih že vsi poznamo, so nam domači in se zato lahko v njih vživimo. Seveda je sporočilo filma, ne odkrivaj tople vode! Le med okusi čaja izberi v tistem trenutku sebi primernega.
O temu, da je kralj sprejel odločitev, ki je bila dobra za kraljestvo in strašna zanj, pa sploh ne bom izgubljal besed!
Kakšno zgodbo pripovedujeta Portorož in Piran?
Bom raje zastavil to vprašanje drugače. Ali imata sploh zgodbo, ki bi jo lahko pripovedovala? Ali imamo zgodbo, ki bi pritegnila poslušalca do take mere, da bi si želel postati del nje? Ali imamo vsaj zgodbo s srečnim koncem?
Žal imam občutek, da imamo ploden vrt, a nimamo pravega vrtnarja. Kajti te naše majhne in kilave fižolovke nam lahko včasih tudi škodujejo. Po njih k nam velikani ne morejo, lahko pa gredo od nas zlobni jeziki. Danes pa že vsi vemo, da se vse pravljice ne končajo s srečnim koncem. Bojim se, da bo kljub vsemu k nam prišel velikan, a žal najbrž tisti, ki nas bo pojedel.
Pravljica o dveh krajih in o kipu
Napisal Mojmir
Nekoč sta bila dva čisto enaka kraja. No ja, nista bila čisto enaka. Prvi kraj je imel en sam kip, drugi kraj pa je imel tako dosti kipov, da je bil cel hrib premajhen zanje. Imeli so jih toliko, da so razmišljali, da bi jih postavili celo v morje.
V kraj z veliko kipi je prihajala velika množica turistov. Vsi so se čudili, kako veliko kipov je na tem hribu. Turisti so se ob kipih fotografirali in nato kmalo odšli.
V kraju z enim kipom je župan sklical svoje ljudi. Dal jim je nalogo, da tudi njihov kraj napolnijo s turisti. A uradniki so se pritoževali: “Mi imamo samo en kip, že tako imamo dosti dela, veliko turistov bo prineslo kup nevšečnosti, nimamo denarja za promocijo …“. Razočaranje župana se je še povečalo. V njihovem kraju je bilo veliko ljudi nezaposlenih in turizem bi lahko bil njihov kruh.
Nekega dne pa na županova vrata potrka neznanec, odpre vrata, vstopi in nagovori župana: “Župan ali veste, da je vaš kip čisto poseben kip, sestavljen je iz posebnega kamna, ki oddaja pozitivno energijo in vsak, ki se ga dotakne, postane srečnejši.” Župan ga je le pisano pogledal in ga vprašal, kakšne neumnosti govori.
Neznanec pa je vztrajal: “Turistov ne zanima veliko število kipov, zanima jih prav ta kip. Ta kip je poseben in edinstven. Ta kip je lahko svetovna atrakcija, vendar je treba njegovo zgodbo sporočiti v svet! Zgodba mora pri ljudeh vzbuditi čustva. Zato je potrebno ob kipu organizirati še različna doživetja, kip povezati s športom, kulturo, kulinariko in tradicijo kraja.”
Župan je z zanimanjem poslušal tujca. Takoj zatem je sklical tiskovno konferenco ter v svet poslal novico o čudežnem kipu. Svoje uradnike je navdušil za novost, a kljub vsemu je v ekipo uvrstil tudi nove moči, ki so goreli za projekt.
Ljudje potrebujemo srečo in v zelo kratkem času so se v njihov kraj pričele zgrinjati množice turistov. S turisti je pritekal svež kapital in nova delovna mesta. Župan je denar od turizma pametno vračal nazaj v turizem. Z denarjem so organizirali različne prireditve in promovirali kraj. Organizirali so nove, drugačne in inovativne dogodke in prireditve.
Še dolgo bi lahko lepo živeli, če jih ne bi prizadela zgodba sosednjega kraja z veliko kipi. Tam je bilo turistov iz dneva v dan manj. V tem kraju so župan, uradniki in turistični veljaki, še vedno iskali izgovore, zakaj je manj turistov in krivdo metali drug na drugega. Niso mogli razumeti, da se turisti kljub temu, da imajo veliko kipov, dobre hotele in veliko znanja, raje odločajo za kraj z enim kipom.
Župan iz kraja z enim kipom je sosedom poslal delegacijo strokovnjakov, da jim bo razložila, kaj in kako so oni naredili, da so pritegnili turiste. A kaj, ko so v kraju z veliko kipi vse predloge zavrnili, češ, saj mi vse vemo. Vztrajali so s ponudbo veliko brezosebnih kipov.
In kako je danes? V kraju z enim kipom so na točno določeni mesti postavili še dva kipa. O vsakem so sestavili še neverjetno zgodbo. Turistov je iz leta v leto več. Turistični delavci točno vedo, kdaj in kakšno prireditev morajo narediti, da napolnijo hotele.
V kraju z veliko kipi pa se ljudje radi spominjajo časov, ko so bile ulice polne turistov. Njihovi turistični delavci vedo, da je žal sedaj njihov turistični obisk in zaslužek odvisen le od števila sončnih dni v letu.
Če bi bilo število turistov odvisno od števila kipov, bi bil Portorož svetovni prvak v obisku turistov. A žal ni tako! Morska deklica iz Kopenhagna ali deček, ki lula v Bruslju, pripeljeta v kraj OGROMNO večje število turistov, kot vsi “piranski kipi” skupaj.
To pomeni, da je treba spremeniti strategijo iz predstavljanja mase (veliko kipov) v predstavljanje posameznika (en kip), ki ima identiteto, edinstvenost in je predvsem medijsko dovolj atraktiven. To so zelo enostavne stvari. V nogometnih ekipah, ki igrajo počasi, vedno dodajo hitre posameznike, da zbudijo zaspano moštvo!
Pravljica o čisto navadnem Jožetu
Napisal Mojmir
To je pravljica, ki bi se lahko zgodila čisto vsakemu med nami. Mogoče pa se je tebi, ki to bereš, nekaj podobnega že zgodilo?
Za sedmimi gorami in za sedmimi vodami je nekoč živel čisto navaden Jože. Nekega dne se je po službi in žuru s prijatelji, pozno ponoči vrnil domov. Bil je malo okajen in slabe volje zaradi tistega, kar se je zgodilo. Vstopil je v hišo. Tam nekje sta otroka in žena, ki že spi. Že dolgo se ne pogovarjata več. Pa saj si nimata kaj povedati. Ona ga sploh ne razume.
Odpravi se naravnost v kopalnico. Olajša se kar v umivalnik. Z mrzlo vodo si osveži svoj obraz in ščetinasto brado. Zastrmi se v podobo v ogledalu. A podoba se oddalji. Na ogledalo se rišejo pretekli dogodki. Gleda jih kot film. Vidi sebe in svojo podobo, tisto v daljni prihodnosti. Obraz je otekel, debel in poln gub. Na njem kraljujejo podočnjaki. Vidi se, kako jemlje zdravila za holesterol in visok krvni pritisk. Vidi se, kako se stara. Jože si je mislil, da to je njegov grozeči jaz! Slika se zamenja. Na ogledalo prihaja dogodek, ki se je zgodil pred kratkim. Vidi se, kako popiva s prijatelji, ki ga zasmehujejo in žalijo. Podcenjujejo ga, ker vedo, da je neodločen. Vidi sebe, kako se želi postaviti pred prijatelji in kako se širokousti, kaj vse on lahko naredi. Prijatelji so ga izzvali in v gostilni je padla stava. Jože je stavil, da bo v treh mesecih pretekel 10 km, ne da bi se ustavil. Videl je, kako so se mu vsi smejali. Kako so ga zbadali, saj je že večkrat poskušal s tekom. Tako sam, s pomočjo knjig in revij, kot v skupini. A je vedno odnehal. Vedno je prelomil obljube.
Posmeh in zaničevanje prijateljev sta bila kot sol na rano!
Povežimo soline 2013
Napisal Mojmir
Ali nas je sram lastne zgodovine?
Napisal Mojmir
Včasih se mi zdi, da smo mi, ki živimo tukaj, kot ptički brez gnezd. V bistvu smo tudi mi kot 2. ali 3. generacija priseljencev iz Juge, ki živijo tukaj. So nek nov narod, ki ne more biti tisto, kar si želi. Žal smo tudi mi, prav tako kot oni, brez identitete in brez tradicije. Živimo v nekem krču “tujega nočemo, svojega ne damo”. Ne vprašamo pa se, kaj je naše, kajti sem nas je natresel veter iz vseh koncev in krajev.
Zakaj tak uvod?
26. 1. 1283 je Piran podpisal “pristopno izjavo” k Beneški republiki. Ta dogodek izpred 730 let je zelo vplival na razvoj mesta. Mogoče je prav, da na tem mestu povem, da je bil v tistem času Piran največje in najpomembnejše mesto v tem delu Istre. Koper je bil vas …
Najdaljša rolada, največji koktejl in druge svetovne atrakcije
Napisal Mojmir
Hej, a ni to fantastično?! Moji prijatelji in znanci se spomnijo rolade, ki so jo jedli pred 30 leti in koktejla, ki so ga pili takrat. Je pa morala biti dobra ta rolada, jaz se ne spomnim niti, kaj sem jedel včeraj!
Ma Mojmir, ni bila tako dobra, ampak zeeeelo dooolga! Na, zdaj sem pa res bil presenečen! Vas mogoče zanima, o čem govorim? Vam bom povedal.
Med prijatelji in znanci sem naredil mini anketo. To anketo sem opravil potem, ko mi je v roke prišel zbornik “Avditorijevih 25 let”. Vprašal sem jih, katerih prireditev oz. česa se najbolj spominjajo iz zgodovine Portoroža. In odgovori, ki sem jih dobil, so me presenetili. Večina jih je bila podobnih. Kaštel, rolada, koktejl, masa ljudi na ulici (to so mi povedali tudi tisti, ki takrat, ko se je to dogajalo, še niso bili rojeni). Kakšne barve je bil koktejl in kje so rezali rolado, se ljudje niso več spominjali, vedeli so le, da se je to dogajalo in da je bilo strašno zabavno in fajn.
božički v Portorožu 2012 povorka
Napisal Mojmir
http://www.youtube.com/watch?
Zadeva: Povzetek nesmislov, arogance, brezbrižnosti in le prisotnosti v službi
Napisal Mojmir
Spodaj bom na kratko povzel, tokrat z bolj sočnimi besedami, kar sem do sedaj napisal, predvsem pa kar si mislim in nisem še napisal. Seveda bo govor izključno o temu, kako sam vidim turizem v piranski občini.
Pomembno: Portorož si ne izbira svojih gostov ampak gosti izbirajo Portorož! Zato pa imamo kar imamo. V Sant Moritz in Cortino d’Ampezzo ne more vsak, kajne? Ta dva kraja si sama izbirata goste.
Preden začnemo naj še enkrat ponovim. Sam nimam pojma ne o turizmu, ne o ekonomiji, ne o gostinstvu, ne o gospodarstvu in ne o organizaciji dela v uradih. Sem le opazovalec! Problemi pa morajo biti resnično veliki, če jih opazi en tako nekompetenten človek, kot sem sam in če se jih ne zavedajo ljudje, ki so plačani za to, da jih rešujejo.
Hoteli
Kljub temu, da se imajo vodilni hotelirji za zelo pomembne in premetene gospode, jim skupaj s svojimi ekipami in lastniki ni uspelo narediti ničesar pametnega. Največ kar jim je uspelo so »popravljeni wcji« in copypaste ponudba (še danes mi v ušesih odzvanjajo besede »jaz sem prvi pripeljal welness v Portorož«, ki so bile izrečene s strani »pomembnega« direktorja pred mnogimi leti v Tartinijevem gledališču). Držijo se načela: vsi enaki, vsi enakopravni. Če bi sam imel toliko hotelov, kot recimo Lifeclass ali Bernardin, bi bil vsak drugačen. Npr. en bi bil luksuzen za oba vip gosta, drugi bi bil v solinarskem stilu, tretji v venecijanskem stilu, spet drugi v morskem stilu in tako naprej. V teh stilih bi opremil hotel, oblekel personal in tako naravnal ponudbo, animacijo, promocijo… tako bi vsak hotel postal edinstven, razpoznaven in bi lahko držal ceno na nivoju.
Tako pa se morajo razprodajati na velikem svetovnem trgu »McDonald’s množičnega turizma«, ki ponuja morje in sonce! Ker če prav berem statistike, naši hoteli živijo od poletja in ne od zimskega welnessa.
Poleg vseh napak, ki so jih hotelirji (hotelirji = 3 ali 4 najvišji direktorji) naredili zaradi svoje arogance, menim, da so si z ustanovitvijo TZP zabili nož v hrbet. Ker ne poznam resničnega poteka dogodkov si ustanovitev TZPja predstavljam tako.
Hotelirji morajo občini dati 1€ turistične takse. Torej po njihovi logiki na letni osnovi »zgubijo« 1.500.000€. Zato so ustanovili bypass podjetje, ki naj bi skrbelo za njihovo promocijo. Tako so nekaj denarja od taks kanalizirali nazaj za svoje potrebe. In kaj se je zgodilo? Nič! Naredili so podjetje, ki ni ne tič ne miš. Zato je zmanjkalo denarja za promocijo občine in organizacijo prireditev. Občina ni zaposlovala »pravega« kadra. Počasi je Portorož z okolico postal zanemarjen in zaspan kraj. To pa se posledično občuti tudi v hotelih, ne samo na prazni ulici.
Vmes so hoteli finančno propadli, prodali so svoje lokale in tako postali še bolj brezbrižni do dogajanja zunaj svojih sob.
Moj predlog: turistična taksa se dvigne na 2€ in se te 3.000.000 vloži v organizacijo prireditev in v promocijo OBČINE. V treh letih smo glavni! Seveda če se bo zaposlovalo ljudi po njihovih sposobnostih, ne pa po priimkih in strankarskih pripadnostih. Te 2€ ne plača hotel, ampak gost, če pa se hoteli bojijo, da bodo zaradi 6€ (povprečno 3 nočitve na gosta) propadli, naj se zamislijo nad svojo ponudbo!
Občina
Ker nikoli ni bilo treba kaj veliko narediti, da bi turisti prišli v kraj in ker so za to skrbeli »vizionarski« turistični delavci, ki so bili tudi ljubitelji svojega domačega kraja, je vse teklo, kot podmazano. Potem pa so se pričele nesreče. Odcepitev od Juge, ustanovitev TZPja in turistična nerazgledanost Občinarjev… Na občini (že veliko let) vlada popolna tema glede tega, kaj si želimo od turizma. Ni vizije, ni znanja, ni idej in predvsem NI želje, da bi karkoli spremenili. Najverjetneje je logika ta: Avditorij organizira prireditve in TZP jih promovira. Kar seveda ne drži vode. Ker če bi bilo tako, ne bi bil na Občini človek za prireditve in ne bi bila tam sredstva za neke dogodke. Temu se po domače reče nimam pojma, kaj bi sam s seboj! Je pa to dokaz, da je vsaj eden na Občini prebral statut TZPja, kar za strategijo turizma ne morem trditi. Še posebej zato, ker se povsod dela projektno. Naj karikiram, nekdo pride in ti dobro »naloži« in greš v njegov projekt. Tak način dela je mogoč le v organizacijah, ki nimajo pojma kam želijo, še manj pa, kako tja priti!
V občini ni enega dogodka, ki bi zares v kraj pripeljal množico turistov. Naj mi Strunjančani oprostijo, ampak če je Praznik kakijev največja prireditev v najbolj turistični občini v Sloveniji se je res treba RESNO zamislit. A kot smo že velikokrat ugotovili, se na piranski občini nima kdo nad tem zamisliti. Res ne razumem, kako vam ne potegne. S prireditvami za 2.000€ in s plakati po občini RES ne moreš privabiti množice turistov v kraj. Saj poznate tisto »pochi soldi, poca musica!« Za prazen Portorož (Piran in zaledje) je po mojem mnenju največji krivec Občina! Občina ni stavba, ampak so ljudje, ki delajo v njej. HALO!!! O čem razmišljate? Koga čakate?
Moj predlog: naredi se ekipa za dogodke in prireditve, sestavi se seznam prireditev po pomembnosti, naredi se seznam krajev primernih za prireditve, dodeli se sredstva za izvedbo in se prične z delom. Seveda so zame prireditve tisti dogodki, ki v kraj pripeljejo goste in lahko same sebe finančno pokrijejo. Zame prireditev ni nekaj, kar mastno plačaš in kjer so edini gledalci nastopajoči…
Gostinci
Žal so tudi gostinci na razvojni stopnji hotelirjev. Brez idej in kot taki nezanimivi in podobni hipermarketu. Vsi s katerimi sem se pogovarjal se strinjajo, da v VEČINI imajo vse restavracije enako ponudbo in da so si tudi po izgledu podobne. Vse ponujajo tartufe, ribe, čevape, pizze in take in drugačne natakarje. Če bi sam imel več restavracij, bi vsaka bila na svojo temo. Npr. ena bi ponujala kalamare na starorimski način, druga bi ponujala kalamare na istrski način, spet tretja bi ponujala kalamare na vesoljski način. Se razume, da vedno prodajaš iste japonske kalamare v različnih embalažah, je pa učinek neprimerno drugačen!
Oprema lokala, obleka personala in dogodki znotraj lokali bi pričarali edinstvenost in vsak lokal bi si lahko naredil svoj profil gosta. V tak lokal bi hodili ljudje zaradi doživetja in ne zaradi kalamarov.
Mogoče le še to, zakaj sam vidim prazne restavracije. To da ni dnevnih gostov, je en razlog. Drugi pa je ta, da… naj povem s primerom. V najbolj odročni Istrski vasici je gostilna, ki čez vikende poka po šivih. Zakaj?
Ni vse le v izgledu lokala, veliko je v ponudbi, postrežbi… nimam pojma še v čemu, saj nisem gostinec. A če bi imel lokal, bi močno razmišljal in delal spremembe. Predvsem pa bi veliko potoval in si ogledoval uspešne restavracije. Seveda le v primeru, da bi tudi sam rad bil uspešen.
Moj predlog: ustanovi se združenje gostincev in trgovcev, s pomočjo katerega se bodo močneje slišale zahteve in prošnje tistih, ki so najbolj na udaru te turistične nepolitike in ker je v slogi moč. Upam, da boste kmalu razumeli, da je boljše, če je v kraju 5 dobrih restavracij in 30 odličnih trgovin kot pa le ena. Ali ste se kdaj vprašali zakaj uspevajo trgovski centri? Zato ker so na kupu lepe in dobre trgovine, gostilne in drugi lokali. Večja in boljša kot je ponudba, več je ljudi.
Naj vam ne bo kriza izgovor za neaktivnost in samopomilovanje. Naj nam bo kriza vsem nam skupaj izziv za nov boljši začetek. Tisti, ki sedaj ne bo nič ukrenil, bo za vedno živel v krizi.
Velikokrat se nam je že zgodilo, da smo bili le statisti v tem turističnem filmu. To ni slabo, dokler zvezde igrajo. Hudo postane, ko zvezde in ekipa odidejo, statist pa ne zna odigrati igre, ki bi mu rešila življenje. In tu smo sedaj. Ni turistov, ni denarja, ni znanja in ni želje.
Predlagam, da vsi skupaj pišemo božičku. Sam ga bom prosil za sedemko na lotu.
Saj poznate tisti vic. Ištrijan je ujel zlato ribico, ki mu obljubi, da mu izpolni željo, če jo izpusti. Ištrijan pomisli in pravi naj združi Evropo in Ameriko, ker on ne zna plavat, a si tako želi iti v Ameriko. Ribica mu pove, da to ni tako enostavno… in naj poskusi z eno drugo željo. Hm, pravi Ištrijan ok, naj bo. Pomisli in pove novo željo. Naj piranski župan združi vse hotelirje in turistične delavce in druge ter naj se dogovorijo o skupnih ciljih.
Ribica zardi in pravi: »Kje si rekel, da si želiš prestopit iz Evrope v Ameriko?«
Sedim na pomolu in gledam proti koncu sveta
Napisal Mojmir
Približuje se 21.12.2012, ki ga že vsi napovedujejo kot sodni dan. Zadnjič sem na FBju postavil vprašanje, kako se vrneš domov po koncu sveta, na katerega mi ni znal nihče odgovoriti. Če pa nam kljub vsemu nekako uspe preživeti ta famozni 21.12., bo par dni kasneje konec leta. Konec leta pa dober gospodar naredi inventuro, kajne?
Moram priznati, da mi je po glavi stalno rojil ta datum. Na kaj me že spominja 21.12.? razmišljal sem in razmišljal in eureka! Pih 21.12. je zimski solisticij in uradni začetek zime in letos bo točno ob 11:11, kakšna igra številk. 21.12.12 ob 11:11… Spet ne bo nič s koncem sveta!
Kakorkoli obrneš bo konec!
O pokojniku pa vse najlepše. Torej, bilo je dobro in plodno leto. Z ekipo smo organizirali vsaj 24 večjih in manjših prireditev, postavili in dogradili smo Zunanji fitnes pod Sečo, pričeli z aktivnostmi za Trim stezo Lucija, napisal sem 12 kolumn za Regionalobala.si (moram se pohvaliti: ena je bila celo najbolj bran prispevek), seveda sem sodeloval še na veliko drugih dogodkih kot statist in prostovoljec. Spet sem začel s treningi juda.
24 prireditev pomeni biti zaseden 24 vikendov v letu. Pomeni tudi veliko fizičnega dela, veliko, zares zelo veliko pisanja, ure in ure telefonskih pogovorov, na tisoče odgovorov po mejlih, veliko neprespanih noči… zato da ti na koncu nekdo reče, kako še nikoli ni videl slabše organizacije, ali da je 5€ startnine kraja, ali pa da te bo tožil, ker si mu poslal meil. Saj razumete, da je za prireditev, ki se dogaja med vikendom treba delati med tednom in včasih tudi veliko tednov pred prireditvijo. Tek Povežimo soline, ki se dogaja marca v sebi skriva 5-6 mesecev dela!
Prinašalci dežja…
Naj grem počasi po koledarju? Niti ni treba. Mogoče bo dovolj, če pogledamo vikende v letu, ko je deževalo. Vsakič ko je deževalo ali celo snežilo, smo imeli prireditev. Februarja smo tek Do konca in nazaj dvakrat premestili zaradi orkanske burje in sibirskega mraza, Tartinijev tek je potekal v popolnem nalivu, Tartinijev poljub je zdržal, a je bil Tartinijev trg v Piranu edini košček na katerem ŠE ni deževalo, Tek s prijateljem je bil moker tek, Božički v Portorožu pa so bili zasneženi in mokri. Prijatelji mi svetujejo, da bi morda morali kaj organizirati tudi julija in avgusta, ko je suša…
Ob naštevanju uspehov leta ne smem pozabiti na tekaške skupine, ki bolj ali manj uspešno živijo. Te so Lucija teče, Izola teče in Postojna teče. Tako skupno teče kar nekaj takih, ki niso nikoli niti pomislili na to, da bodo kdaj aktivni. S tekom in rekreacijo so povezane tudi petkove Iskrice na radiu Capris. Nikoli si nisem mislil, da za dvo minutni prispevek na radiu potrebuješ včasih tudi več ur pisnih priprav, da o vadbi branja niti ne govorim.
Širil se je virus!
Letos se je veliko govorilo o prireditvi Povežimo soline. Na njej se je zbralo preko 3000 udeležencev. Veliko pozornost je povzročila kolumna o portoroški noči, ki je bila celo najbolj bran prispevek vseh časov na Regionalobala.si. Naj ne bom skromen, tudi druge moje kolumne so bile med top 5 tedenske branosti, največkrat pa prav na vrhu.
Dogodek, ki pa je obnorel medijski prostor, je bil Tartinijev poljub. Neverjetno! Seth Godin bi rekel, da se je zgodil virus. In to že drugi to jesen. Prvi je bil kolumna o Portoroški noči. Tam so virus širili ljudje, pri Poljubu pa so virus širili mediji. Res neverjetno, sam sem imel preko 50 javljanj v najrazličnejše radije po Sloveniji, članki so bili v časopisih in na internetu. In kaj se je zgodilo? Dež po celi Sloveniji! Za umret od žalosti! Kljub vsemu so udeleženci poljuba in mediji prišli na svoje. Poročilo s Poljuba je bilo odmevno. 3 TV postaje, 17 časopisnih člankov, prispevkov na netu pa nismo šteli!
Podobno se je dogajalo tudi s Perje bo frlelo – boj s povštri, a kaj, ko so pričele pred tem frleti granitne kocke na slovenskih ulicah. V Portorožu pa je snežilo!
Nisem tak, da samo govorim!
Da nisem samo pisec kolumn in eden tistih, ki samo govorijo in nič ne naredijo, da tudi to mi je bilo večkrat očitano od »šank filozofov«, sem v Piran povabil Jamesa Bonda oz. Daniela Craiga, na odgovor še čakam. Jamesa Bonda sem tudi skoraj pripeljal v Portorož, a je bil pano prevelik za v kombi, tako da je ostal v Planetu Tuš v Kopru. V eni izmed kolumn sem se spraševal, če Portorož potrebuje civilno iniciativo, ker tako ne gre več naprej oz. gre že kar veliko časa nazaj. Pričeli smo se sestajati in skupina »Portorožani za Portorož« je začela z delovanjem. Tudi v zaledju poskušamo na noge postaviti podobno skupino, ki bo skrbela za »turizem v zaledju«, dogovarjamo se tudi o ustanovitvi Združenja portoroških gostincev in trgovcev.
Hit poletja in uspešnica pomladi 2013
In za konec inventure še poslastica. Skupaj s krajani Lucije in Portoroža in ostalimi prijatelji smo postavili Zunanji fitnes pod Sečo. Najverjetneje vsi ne vedo tega, a fitnes je bil pravi HIT POLETJA. Tam se je drenjalo ljudi. Stali so v vrsti, da so se lahko usedli na trenažer. Veliko jih je spremenilo svoje sprehajalne in tekaške poti, da so lahko telovadili pod Sečo. Ampak Lucija pozor! Po novem letu pričnemo z izgradnjo Trim steze Lucija, ki bo v gozdičku nad bencinsko črpalko. Otvoritev bo 6.4.2013
Skrivnost je v čustvih!
Kot vedno ob takih priložnostih sem izpostavil le velike dogodke, ki pa nikoli ne prislikajo vseh tistih radosti in izrazov sreče posameznikov, ki so bili udeleženci teh dogodkov. Vsi ti dogodki pa živijo prav zaradi teh drobnih emocij, ki jih pričarajo udeležencem. Kdo ve, koliko velikih oči občudovanja, nasmehov sreče, ponosnih vzklikov in zaljubljenih obljub, se je letos zgodilo na naših prireditvah. Sam sem jih videl veliko! Zato vem, da smo kljub vsem kritikam in sopihanju, na pravi poti. Kajti kričanje 500 otrok na trgu »jaz sem najboljši«, ali ta isti vzklik iz grla tekačice, ki je prvič pretekla 10 kilometrov, je NEPRECENLJIVO! In prav emocije so tiste, ki te vlečejo naprej, kljub vsem birokratskim vragolijam, finančnim minusom in kritikam »šank filozofov«.
Naj vam izdam, da je koledar prireditev za leto 2013 še bolj natrpan in še bolj zahteven. Ali si kdo želi sodelovati pri organizaciji? Tu sem 041 72 42 62 Mojmir
… in ker najbrž že spet ne bo konca sveta in ker nam ne Bog ne država že spet ne bosta pomagala, vam želim veliko hrabrosti, odločnosti in akcije v letu 2013, predvsem pa se zavedajte, da ste najboljši oz. najboljša in si ta stavek vsak dan ponavljajte.
Pa še srečno in zdravo 2013!
nekaj reklamnih spotov za Božičke
Napisal Mojmir
vodni lampijon – promocija
http://www.youtube.com/watch?v=Xbc_FfxowXI
sporočilo v steklenici
http://www.youtube.com/watch?v=5nqja7Wv2Rk&feature=youtu.be
boj spovštri
https://www.youtube.com/watch?v=r0eAX0htriw&feature=g-crec-u
leteči lampinjon – promocija
http://www.youtube.com/ watch?v=xOCF-3SdFLE&feature=you tu.be
ples v božičkovi povorki – promocija