To je pravljica, ki bi se lahko zgodila čisto vsakemu med nami. Mogoče pa se je tebi, ki to bereš, nekaj podobnega že zgodilo?

 

Za sedmimi gorami in za sedmimi vodami je nekoč živel čisto navaden Jože. Nekega dne se je po službi in žuru s prijatelji, pozno ponoči vrnil domov. Bil je malo okajen in slabe volje zaradi tistega, kar se je zgodilo. Vstopil je v hišo. Tam nekje sta otroka in žena, ki že spi. Že dolgo se ne pogovarjata več. Pa saj si nimata kaj povedati. Ona ga sploh ne razume.

 

Odpravi se naravnost v kopalnico. Olajša se kar v umivalnik. Z mrzlo vodo si osveži svoj obraz in ščetinasto brado. Zastrmi se v podobo v ogledalu. A podoba se oddalji. Na ogledalo se rišejo pretekli dogodki. Gleda jih kot film. Vidi sebe in svojo podobo, tisto v daljni prihodnosti. Obraz je otekel, debel in poln gub. Na njem kraljujejo podočnjaki. Vidi se, kako jemlje zdravila za holesterol in visok krvni pritisk. Vidi se, kako se stara. Jože si je mislil, da to je njegov grozeči jaz! Slika se zamenja. Na ogledalo prihaja dogodek, ki se je zgodil pred kratkim. Vidi se, kako popiva s prijatelji, ki ga zasmehujejo in žalijo. Podcenjujejo ga, ker vedo, da je neodločen. Vidi sebe, kako se želi postaviti pred prijatelji in kako se širokousti, kaj vse on lahko naredi. Prijatelji so ga izzvali in v gostilni je padla stava. Jože je stavil, da bo v treh mesecih pretekel 10 km, ne da bi se ustavil. Videl je, kako so se mu vsi smejali. Kako so ga zbadali, saj je že večkrat poskušal s tekom. Tako sam, s pomočjo knjig in revij, kot v skupini. A je vedno odnehal. Vedno je prelomil obljube.  

Posmeh in zaničevanje prijateljev sta bila kot sol na rano!

 

Kar naenkrat se je v kopalnici zabliskalo. Jože je v ogledalu videl še nekoga, ki se mu je smejal. V strahu se je obrnil. Sam je bil. Prikazen v ogledalu je spregovorila. Imela je močen in odločen glas. Govorila je kratko in jasno. Glas mu je povedal, da je SuperPovezovalec in da ga lahko vidi le v ogledalu. »Jože, že večkrat si se osramotil in opekel pred prijatelji in pred samim seboj. Tokrat ti lahko uspe, a moraš upoštevati moja navodila. Ne smeš prelomiti obljube, kajti časa nimaš več dosti! Dal ti bom skrivnostni zemljevid, ki te bo pripeljal do skritega zaklada. Za pomoč ti bom dal čarobni prah za srečo in ti povedal čarobne besede, ki ti bodo pomagale, ko ti bo najhuje. Z vsem tem boš lažje premagal zmaja s sedmimi glavami. Stava bo tvoja!  Vendar mi moraš obljubiti, da ne boš odnehal niti takrat, ko te bodo doletele najtežje preizkušnje. A najpomembneje je, da se takoj zdaj ODLOČIŠ, da boš začel. In vedi, ko se enkrat odločiš, ni več poti nazaj!«

»Ne morem zdaj! Pusti mi nekaj dni, da premislim.« ga je rotil Jože. Sploh še ni vedel, če si to želi, če zares hoče dobiti stavo.

Toda odločiti se je moral zdaj!

Glas ni popustil. Govoril mu je, da je imel za raumišljanje že dovolj tednov, mesecev in let.

Zdaj se mora odločiti. Preizkušnja bo trajala 7 tednov in 7 dni. Če se zdaj ne odloči, prikazni ne bo videl nikoli več in v ogledalu bo ostal le njegov grozeči jaz!

 

Jože se je odločil. Takoj bo  pričel s tekom in spremenil svoje življenje. Stvari so se pričele odvijati z veliko naglico. SuperPovezovalec  mu je povedal, kje se nahaja skrivnostni zemljevid, v žep mu je spustil čarobni prah za srečo in v uho zašepetal čarobne besede. Rekel mu je še, da se je odločil in naj zdaj začne. V 7 tednih in 7 dneh bo odkril zaklad. Potem je izginil!

 

Jože je bil pretresen. Uščipnil se je v lice. »Auuuu!«  je zakričal od bolečine. Spustil je roko v žep in začutil prah. Nisem sanjal, vse se je resnično zgodilo. Pogledal se je v ogledalo in videl svoj sproščeni obraz. Rekel si je, da je sedaj za karkoli preveč utrujen. Ugasnil je luč in odšel je iz kopalnice. Ulegel se je kar na bližji kavč ter poskušal zaspati. A po glavi so mu rojile misli in vprašanja o stvareh, ki so se mu zgodile. Zagledal je svetlobo v kopalnici. Kako je mogoče, da je svetlo, če pa je ugasnil luč. Razumel je sporočilo, a se je raje obrnil na drugo stran in se delal, da spi. Svetloba iz kopalnice ga je grela in zbadala po hrbtu. Zaslišal je tudi glas SuperPovezovala, da se je odločil in naj začne.

 

Z muko je vstal. Obul si je športne copate in šel skozi vrata. Zunaj je bila trda tema. Stopil je na ulico. Bila je prazna. Veter je zavijal okoli vogalov. Z vdihi je mraz vstopal v njegovo telo. Počasi se je pričel premikati. Policijska patrulja je zavila v sosednjo ulico. Sramežljivo je pričel s tekom. Noge so že kričale, da ne morejo več, vranica je utripala kot bomba preden jo raznese, pljuča so se napihovala, srce je čutil v grlu. Jože je hlastal za mrzlim zrakom, ki ga je skozi usta hladil vse do želodca. Preplavljala ga je misel, da ne bo zmogel. Mislil si je, da teče že 15 minut. Ustavil se je in obrnil. Ni mogel verjeti, da ni pretekel niti pol ulice. Po nekaj minutah hoje je spet poskušal steči. Zdaj je bilo še huje! Imel je občutek, da sta nogi pognali korenine. Srce mu je razbijalo v glavi. Usta je imel popolnoma suha. Bolečina v prsih je bila vedno močnejša. V glavi mu je odmevalo. Ali res to potrebuješ? Nič ne bo imel od tega mučenja! 300 kilski nogi je komaj vlekel za sabo. Čutil je, kako mu vroče solze polzijo po zmrznjenih licih.

Zavedal se je, da joče zaradi občutka nesposobnosti in slabosti. Spet je hodil. Zdaj je bil že na koncu ulice. Tam je zavil v sosednjo. Spet je poskušal s tekom, a nogi se nista in nista hoteli odlepiti od tal. Bilo mu je že zelo hudo. Najraje bi se usedel in počakal na bus ali taxi. Nogi sta ga boleli, v prsih ga je grabil krč, pokašljeval je in šlo mu je na bruhanje. Spomnil se je dogodka v kopalnici. SuperPovezovalec mu je povedal čarobne besede: »ko ti bo najhuje, jih izgovori in pomagale ti bodo,« mu je rekel. Zadihan in nesrečen se je vlekel po ulici. Govoril si je, da je velik bedak. Dobre vile so samo v pravljicah in čarobne besede veljajo samo za otroke. Ponovno je poskusil teči. Naredil je celo nekaj korakov, a se je ponovno ustavil. Slišal se je, kako preklinja in kako si govori, da je bedak. Pričelo je rositi. Od vsega hudega je zakričal. Obrnil se je proti domu. Opazil je, da je kljub vsemu tri ulice stran. Odločil se je, da bo ostal kar tam in da bo počakal na nekoga, ki ga bo odpeljal domov. A v njem se je nekaj dogajalo. Globoko v sebi je slišal glas, ki je ponavljal čarobne besede. Zdaj jih je že dobro slišal. Čutil jih je. Mišice so se sprostile, nogi sta pričeli teči. Možgani so se čudili kaj se dogaja. Jože ni mogel verjeti. Njegovo telo se je premikalo vse hitreje. Dihanje in utrip srca sta delovala v ritmu odmeva čarobnih besed v možganih.

Tekel je vedno hitreje. Prva ulica je bila že za njim. Vedel je, da pretirava, a nogi sta ga kar nosili. »Dovolj,« si je mislil. »Od svetilke do svetilke bom hodil.« Ustavil se je, pričel je hoditi. Bil je prepoten in moker od dežja. Na vogalu druge ulice je srečal klošarja, ki se mu je posmehoval in se norčeval iz njega. Ni popustil. Izmenjujoč se v hoji in teku so svetilke bežale mimo njega. Tako je prišel do začetka svoje ulice. Zagledal je svojo hišo. Prenehalo je deževati. Prebujal se je nov sončen dan. Odločil se je, da bo tekel do doma. V podzavesti so mu še kar odmevale čarobne besede, ki so ga bodrile in mu dvigovale samozavest. Zadovoljen in ponosen sam nase je prišel do vhodnih vrat. Odrinil jih je in vstopil v stanovanje. Premočene superge je pustil kar na pragu. Medtem ko je hodil proti kopalnici je s pogledom ošvrknil uro. Teh 30 minut trpljenja je bilo zanj tako, kot če bi pretekel maraton. Odvlekel se je v kopalnico. Slekel se je in stopil pod tuš. Vroča voda mu je v telo vračala življenje. Meča so bila trda in bolela so ga. Kar utripala so. Žulj na mezincu ga je skelel. Jože pa je bil srečen.

Obrisal se je. Oddrsal je v kuhinjo, kjer je spil kozarec vode in pojedel rebro čokolade ter pristavil kavo.

 

Dišeča kava je prebudila ženo, ki je začudena spremljala prizor v kuhinji. Jože je v kuhinji nasmejan prepeval in zlival kavo v skodelici. »Dobro jutro, si dobro spala? Usedi se, bova skupaj spila kavo,« ji je rekel in iz omare vlekel kruh, maslo in med. Z odprtimi usti in izbuljenimi očmi ga je opazovala. Kaj takega se že dolgo ni zgodilo! Še enkrat jo je povabil naj sede. Svojo dobro voljo je prenesel tudi nanjo. Ko je videl njen nasmeh, se je zavedal, da čarobne besede delujejo.

 

Učinek teka se je že poznal. Na vsaki nogi je imel 100kg cementa.

 

V službi se je novica o stavi hitro razširila. Še preden je vstopil skozi vrata, so se Jožetu že vsi posmehovali. Z njegovim prihodom pa se je vrvež še povečal. Skoraj vsi so si ga privoščili. Bilo je opravičeno, saj je bil Jože znan kot neodločnež in tak, ki hitro prelomi obljubo. Njega pa vse te zbadljivke niso kaj prida zanimale. Iskal je le stol, na katerega bo položil svoje utrujeno telo. Da se je privlekel do svojega stola, je moral uporabiti čarobne besede.

 

Spomnil se je: »Ko se odločiš ni več poti nazaj!« Tiščati je treba vedno le naprej in premagati zmaja s 7 glavami. Pomislil je, da je ta z zmajem  res debela. Toda  te čarobne besede delujejo! Mogoče pa bo res kje kakšen zmaj. Ko je tako razmišljal, se je spomnil na skrivnostni zemljevid, ki ga bo pripeljal do zaklada. Pomislil je, da se mu blede. Zmaj s 7 glavami, čarobne besede, skrivnostni zemljevid, zaklad in dobra vila, preoblečena v SuperPovezovalca. Vse te stvari se lahko dogajajo le v pravljicah. Ko je tako razmišljal, je roki potisnil v žep… Ne, ne more biti res! V roki je začutil zrnca čarobnega prahu za srečo. Prijel je zrnce in si ga odnesel k ustom. »Fuj, grenko je! Pa saj to je sol!?«  Poskušal se je spomniti kaj vse so počeli prejšni dan s prijatelji. Res so ga morali spiti veliko, če se mu dogajajo take stvari.

 

Tolažil se je s tem, da je zjutraj res tekel in da čarobne besede resnično delujejo.

 

Odvlekel se je k računalniku odločen, da najde zemljevid, ki ga bo odpeljal do zaklada.

 

Dobra vila, ki se je tokrat preoblekla v SuperPovezovalca, mu je zašepetala naj zemljevid poišče na internetni strani, saj je danes  že vse na internetu. Sledil je nasvetu in vtipkal  www.skid.si . Stran se je odprla in Jože se je nasmejal: »Pa to me nekdo zafrkava,« si je mislil. »Saj tu ni nobenega zemljevida.« Takrat se je spomnil, da mora klikniti na ikono »tek s prijateljem«. Kliknil je in odprla se je nova stran. Ampak tudi tukaj ni bilo nobenega zemljevida. Pogledal bolje in zagledal napis skrivnostni zemljevid. Kliknil je nanj in z zanimanjem pričakoval, kaj se bo odprlo. Spet razočaranje. Nobenega zemljevida, nobene označene poti! Nobene krajšnice! Odprla se je le tabela s številkami. Številke, ki označujejo kilometre in minute. Jože je z jezo zaprl internetno stran in se posvetil svojemu delu.

 

Sodelavci so prihajali, ga zbadali, zafrkavali in ga spraševali, kako se je lahko odločil za tako stavo, če pa ve, da je pridanič. »Kolikokrat si že poskušal Jože, pa ti nikoli ni ratalo. Res si sramota naše firme,« so mu govorili in se mu smejali. Jože jih je z jezo in v zadregi poslušal. Njihove zbadljivke so ga bolele.

 

Jutro je preživel v poslušanju zbadljivk na svoj račun in ob razmišljanju, kako ga je nekdo potegnil s tem skrivnostnim zemljevidom.

Dvignil je pogled in videl, kako k njemu prihaja Alenka. Drobno bitje, vedno nasmejana in živahnih oči. Približala se mu je in mu zašepetala »BRAVO Jože! Pravilno si naredil. Zdaj pa se še ODLOČI in jim dokaži, da si sposoben!«

Jože jo je pogledal in ji povedal, da se je že odločil in da je ponoči že prvič tekel. No ja, poskusil teči. Alenka ga je ponovno pohvalila in mu ponudila svojo pomoč. Jože jo je že hotel vprašati o skrivnostnem zemljevidu,  a se je ugriznil v jezik. Se je pa opogumil in jo vprašal, kako ona teče, kako ve, koliko mora preteči. Odgovorila mu je, da mora vsak tekač imeti načrt teka, to je njihov zemljevid. Tako, kot so imeli gusarji zemljevid  do skritega zaklada, imajo tekači načrt teka, ki jih usmerja.

 

Alenka je odšla. Jože ji je bil hvaležen. Tako drobno bitje, pa tako odločna. Zanjo je vedel, da že veliko let teka in se udeležuje tudi maratonov. Medtem, ko si je predstavljal, kako sam teče maraton, je vtipkal www.skid.si . Sedaj je pot že poznal, kliknil je na ikono »tek s prijateljem«, tam pa na skrivni zemljevid in si natisnil tabelo s programom teka. Papir, ki je prišel iz stroja, je vzel v roke in si ga  natančno ogledal. V osmih tednih bo… STOP! Ampak  STOP!

8 tednov je vendar 7 tednov in 7 dni! To se ujema z besedami SuperPovezovalca.

 

Ogledoval si je program. 8 tednov, 3 teki na teden, vsakič približno 30 minut aktivnosti. »To je ENOSTAVNO,« si je mislil in gledal naprej. Hitro je zračunal 8 x 3 = 24 tekov. »To bom že zmogel,« si je rekel. »Sedaj sem popolnoma opremljen. Zemljevid imam, čarobne besede znam in čarobni prah za srečo je v žepu.« Malo ga  je zaskrbel le zmaj s 7 glavami. A je že v naslednjem trenutku pozabil nanj.

O zakladu na papirju ni bilo niti besedice.

 

Postal je prešerne volje. Rekel si je, da lahko program izpelje v 3-4 tednih in ekspresno zmaga stavo. Z vsemi temi čarobnostmi lahko še spremeni svet.

Jože pa ni čutil zmaja, ki se je pritihotapil za njegov hrbet…

 

Takoj, ko je obul superge, je odšel ven in pričel teči. Odločil se je, da bo preskočil prve štiri tedne  in pričel kar s programom za 5. teden teka.

 

Zapodil se je po cesti. Gnalo ga je navdušenje in domišljavost. Svoj ego je hranil s čarobnimi besedami in noge so ga kar nesle. Tekel je. Ni se zmenil za bolečino v mečih, niti za zbodljaje v gležnju. Kar tekel je. Pretiraval je. Pretekel je več, kot zahteva načrt za cel 5.teden. Skoraj je pretekel dolžino stave.

 

Sam s seboj je bil zelo zadovoljen. Čestital si je za pretečeno in se odpravil pod tuš. S telesa si je spral znoj in sol. Topla voda je v njem prebudila utrujenost in spanec. Zleknil se je kar na kavč in zaspal. Prebudili so ga šele klici otrok in brundanje žene. Odprl je oči in se nasmejal. V glavi je naredil vse potrebne gibe, da bi se dvignil s kavča. A telo ni ubogalo. »Kdo me je zabetoniral na kavč,« se je vprašal. Ni mogel premikati nog. Gleženj ga je skelel. Z veliko muko se je dvignil in kot robot oddrsal v kuhinjo k družini.

 

Žena ga je najprej hotela nadreti, ker je prespal popoldan. A ko je videla njegov zmečkani obraz in robotsko hojo, se je ustrašila, da je z njim kaj narobe. Povedel ji je, kaj se je zgodilo. Ko je slišala njegovo zgodbo, se je odločila, da je že prav, če mu pove nekaj krepkih. Bilo je nekaj tistih že znanih, da je kot otrok, da ne razmišlja, da je neodgvoren in podobno.  Rekla mu je, da  njegovi možgani potrebujejo ščepec soli. Vendar se je odločila, da mu bo pomagala. Nogi mu je zmasirala z masažnim oljem. Jože jo je v zahvalo močno in dolgo držal v svojem objemu.

 

Zjutraj je moral zbrati vso voljo tega sveta in uporabiti čarobne besede, da se je nekako privlekel do službe. Tam pa je bil zopet tarča posmeha. Sodelavci so bili prepričani, da ima mačka po včerajšnji žurki.

 

Usedel se je in poklical Alenko. Prihitela je. Že od daleč je videla njegov od bolečine zmečkan obraz. »Vidim, da si spoznal sedmeroglavega zmaja,« je rekla z nasmehom.

»Kaj Alenka tudi ve za zmaja,« se je spraševal. Ona pa je nadaljevala: »Veš Jože domišljavost je ena izmed zmajevih glav. Lažje ti bo, če se boš držal zemljevida. Tako kot na poti ne moreš preskakovati gora in prepadov, tako v tekaškem načrtu ne moreš preskakovati treningov. Naredi si urnik, ki ga moraš upoštevati, tudi če padajo sekire. Določi si dneve in ure, kdaj boš tekel in dobro upoštevaj načrt dela. Naučiti se moraš tudi vaj za raztegovanje, ki jih moraš po vsakem teku izvesti. Sedaj pa počivaj. Bolečina mora prenehati, preden začneš,« in že je ni bilo več.

 

Ko ga je zapustila, si je Jože postavil veliko vprašanj. Kako Alenka ve za zmaja, kako ve za zemljevid? Kaj so zmajeve glave? Nato pa se je poglobil v delo.

 

Minilo je kar nekaj dni preden je bolečina popustila. Vmes je Jože že malo pozabil na stavo in se ponovno prepustil poležavanju na kavču in gledanju televizije.

Neke noči, ko je tako spal na kavču, ga je zbudila svetloba, ki je prihajala iz kopalnice. Vabila ga je k sebi. Vedel je, da ga tam čaka SuperPovezovalec. Ni želel slišati očitkov. Vedel je, da ko se enkrat odločiš, ni več poti nazaj. Vedel je tudi, da če sedaj odneha, mu nihče več ne bo pomagal.  Prijatelji ga bodo še bolj zasmehovali, pa tudi nobene čarobnosti ne bo deležen. Dvignil se je. Nogi ga nista več boleli. Odšel je v kuhinjo. Tam je izpod kupa papirjev izvlekel svoj zemljevid oz. načrt teka. Tako kot mu je naročila Alenka, si je izdelal urnik. Za tek si je določil torek, četrtek in soboto. Tekel bo zvečer med 18.00 in 19.00 uro. Ogledal si je raztezne vaje in se odločil, da bo zjutraj spet začel, tokrat po programu.  Prvi teden, prvi trening ena minuta hoje in ena minuta teka krat 20 ponovitev. No, pa naj bo. Tako bo v 7 tednih in 7 dneh prišel do zaklada. Na urnik si je z debelimi črkami zapisal »optimizem je sol življenja!«

 

Skozi vrata je pogledal proti kopalnici. Tam je bila  tema.

 

Dnevi so minevali in Jože se je držal načrta. Včasih je tekel tudi vmes, med dnevi, ki jih za tek ni določil. A ni pretiraval. Alenka mu je povedala, da je ena izmed zmajevih glav prav domišljavost in precenjevanje svojih sposobnosti.

Jože je tekal, zmaj pa se je počasi plazil za njim.

 

In prišel je dan, ko je spoznal še eno izmed zmajevih glav. Kaj eno, kar dve. Bil je torek in ura je bila že skoraj 18.00. Ura teka se je približevala. Jože je gledal TV in lenoba ga je prikovala na kavč. Mimo je prišla žena in ga vprašala, če danes ne gre na tek. Jože se ji je zlagal, da je že včeraj opravil tudi današnji tek. » Je že tako, če praviš,« je rekla in šla naprej. Jože pa je bulil v televizor.  Ponoči je imel strašne sanje. Sanjal je, kako teče skozi gozd. Okoli njega so bila ogromna drevesa, z debelimi debli in z velikimi rogovilastimi vejami, ki so se grozeče spuščale nanj. V temi je okoli sebe čutil veliko zlobnih oči, ki so ga opazovale. Neprestano je pogledoval nazaj, saj je imel občutek, da ga nekdo zasleduje. Imel je občutek, da ga opazujejo drevesa. Slišal je veliko čudnih zvokov in tuljenje krvoločnih zveri. Strah ga je bilo. Tekel je in tekel a ni prišel nikamor. Zveri so se mu nevarno približevale. Drevesa so se nastavljala pred njega in mu zapirala pot. Že zelo utrujenemu je uspelo priti iz gozda, a znašel se je na robu prepada. Le ozka potka je vodila  do brvi, ki je visela nad prepadom. Na eni strani je bil globok prepad, na drugi pa divje zveri, ki so se zaletavle proti njemu. A on je le tekel in tekel. Brv se mu je odmikala. Strahoma je pogledoval nazaj. Čutil je, kako mu znoj drsi po obrazu. Nenadoma se je volk zagnal vanj…

Jože se je zbudil. Bi lje je moker od znoja. Usedel se je na posteljo. Sanje so bile strašne, a še bolj strašna se mu je zdela svetloba, ki je prihajala iz kopalnice. Ni imel izbire, odšel je v kopalnico. Tam ni bilo nikogar. V ogledalu je videl le svoj prestrašen obraz. Nekaj časa se je gledal in razmišljal. Potem pa je ubesedil misli. »Svojo lenobo sem opravičeval z lažjo! Najhuje je, ko lažeš samemu sebi in temu še verjameš.« Ko si je to povedal, je v ogledalu videl pasti zmajevi glavi. Ponovil si je čarobne besede, budilko navil, da mu bo zvonila uro prej kot ponavadi in odšel spat. Zjutraj je pred službo je opravil torkov tek.

 

Jože je postajal  samozavestnejši. Počutil se je boljšega. Sodelavci so ga po službi povabili na pijačo. Pijančevanje se je zavleklo pozno v noč. Ko se je opit opotekal po pločniku proti domu, si je ponavljal refren neke pesmi. No ja, vsaj on si je mislil tako. A to ni bil refren pesmi. Ponavljal si je besede, šibke noge, šibko telo, šibek karakter. Ko se je tega zavedal, je postal nesrečen. Spoznal je, da je razočaral samega sebe, sodelavcem pa dal novo kost za glodanje. Spet se bodo norčevali iz njega in spet bodo trosili sol na njegove rane.

 

Doma si je v ogledalu ogledal obraz. V možganih mu je odmevalo: »Šibek karakter, šibek karater, šibek karater…« Jože se je zdrznil: »Ne! V moje možgane ne smejo priti negativne misli!« Na glas je začel ponavljati čarobne besede. Odločil se je, da se bo kaznoval. Četrtkov trening bo opravil takoj zjutraj pred službo!

 

Zbudil se je, še preden se je oglasila budilka in šel tečt. Vrnil se je zadovoljen, da je popravil včerajšnjo napako. V kuhinji ga je pričakala žena in ga vprašujoče gledala. Vprašala ga je, če je kaj narobe. Celo noč je namreč stokal in govoril v snu. Ponavljal je JAZ SEM NAJBOLJŠI. Jože je zardel. Objel je ženo in ji rekel: »Veš to je dolga zgodba. Naj ti povem le, da so to moje čarobne besede. JAZ SEM NAJBOLJŠI si ponavljam, ko mi je najhuje. Te besede mi pomagajo, da grem naprej.« Žena ga je poslušala z odprtimi usti in izbuljenim očmi. Jože je bil vesel, da je ženi izdal čarobne besede in da je zmaja prikrajšal še za eno glavo.

 

Seveda so si ga v službi privoščili. Ampak sol, ki so je stresali na njegove rane, ga ni skelela. V takih primerih je iz žepa potegnil zrnce čarobnega prahu in ga dal v usta. Grenkoba soli ga je stresla in odvrnila od napačnih misli. Napako je tokrat že popravil. V tem času je postal odpornejši na zbadljivke, posmeh in poniževanja. Prišla je Alenka, saj se je novica o pijančevanju hitro razširila. A preden je kaj rekla, ji je Jože povedal, da je spoznal svojo napako in jo že popravil z jutranjim tekom.

 

Bila je sobota in dež se je zlival na ulico. Približevala se je ura teka. Jože je nemočno gledal skozi okno. Ni kazalo, da bo dež pojenjal. Gledal je dež in razmišljal: »Danes dežuje, najverjetneje bo tudi jutri. Lahko se zgodi, da bo deževalo še nekaj dni. Ali naj ne grem na tek? Kaj naj naredim?« »Ko se odločiš, ni poti nazaj,« mu je pripovedovla podzavest. Obrnil se je in razmišljal, kam bi lahko šel tečt, da ne bo preveč moker. Ideje so kar deževale. Lahko gre v tunel, v blagovni center, na ulico in teče pod strehami. Odločitev je padla. Oblekel si je tekaško opremo, na glavo si je dal čepico in šel ven. Zapodil se je kar po ulici. Tekel je in se potil. Mislil si je: »Danes bom cel moker, od znotraj in odzunaj.« Tako je razmišljal, tekel in se smejal.

Res se je težko odločiti, a ko si že enkrat zunaj, narediš, kar je treba. Občutek je božanski, potem si zadovoljen sam s seboj. Med tekom je dež pojenjal in spet začel. Jože je užival, tek med lužami je nekaj posebnega.

Domov je prišel popolnoma premočen. Sezul si je superge in mokra sled je vodila v kopalnico. Vroč tuš mu je prijal. Zdrgnil se je z brisačo in oblekel suha oblačila. Pred kopalnico ga je pričakala žena s skodelico vročega čaja. Rekla mu je, da je zelo ponosna nanj, ko pa bo popil čaj, naj pobriše tisto mokro sled za seboj in naj odnese tisto zmajevo glavo iz kuhinje!!!

Med brisanjem hodnika je Jože razmišljal o zmajevi glavi. Kaj bi danes lahko bila zmajeva glava? Ja seveda, dež, sneg, mraz, blato, čas, tema, jutro, vročina…Tudi če padajo sekire, moraš ven. To je že res, a moraš tudi načrtovati, kdaj in kje boš tekel, da zaradi teka ne zboliš ali se poskoduješ. In prav to je Jožeta še čakalo.

 

Jože je lepo napredoval. Načrtovanim treningom je vedno dodal še kakšen meter ali minuto. Bil je reden in vztrajen. A nesreča nikoli ne počiva. In tudi Jože je to spoznal.

 

Nekega dne se je vračal s teka. Noge so bile že nekoliko utrujene. Razmišljal je o tablici čokolade, ki je ležala na kuhinjski mizi. Nerodno je stopil in začutil, kot da bi ga nekdo z nožem zabodel v gleženj. Ustavil se je in malo zajamral. Po nekaj korakih je bolečina popustila in Jože je stekel naprej.

 

Vedel je, da pride bolečina na plano, ko se mišice ohladijo. Na oboleli gleženj si je dal led. Poskušal je preprečiti, da bi le ta otekel. Zjutraj je komaj stopil na nogo. Bolelo ga je. Zaskrbljen je v službi poklical Alenko in vprašal jo je za nasvet. Odgovor ga je presenetil. Rekla mu je, da nikoli ni tako slabo, da ne more biti še slabše. En boleč gleženj še ne sme spremeniti njegovih načrtov in naj dela po pameti. In je šla. »Ampak mene boli,« si je mislil Jože in se odločil, da obolelega gležnja ne bo obremenjeval, ker bi bilo lahko še slabše.

 

Prišel je dan in ura za tek. Gleženj je Jožeta še vedno bolel. Kaj naj naredim,« se je spraševal. Alenka  mu je rekla, da je treba iti ven, tudi če padajo sekire. To je že ok, a noga ga boli in lahko se stanje še poslabša, če bo pretiraval. Zamislil se je nad besedo pretiravanje. Danes ne bom pretiraval, vse se da nadoknaditi, ko si zdrav. Oblekel si je tekaško obleko. Odločil se je, da se bo držal urnika in načrta, a danes bo le hodil.

 

Tako je Jože hodil po trasi za tek in razmišljal. Bolečina je tu samo zato, da nas opozori, da je nekaj narobe. Če pravilno pristopimo, se lahko kljub bolečini držimo načrta in urnika. Niso vse bolečine enake. Eno je utrujenost, drugo je poškodba.  Ne smeš pretiravati. Utrujenost premagaš prav z delom, poškodbo pa z aktivnim odmorom.

 

7 tednov je že bilo za Jožetom. Še sedem dni in končal bo s programom. V deželi so se bližale volitve. Ljudje so se razdvojili in energično zagovarjali svoje kandidate. V službi so veliko govorili o krizi in o odpuščanjih. Plača je premajhna in stroški preveliki. Vsi ti problemi so pritiskali na Jožeta. Velikokrat je iz službe prišel izmozgan, tako fizično kot psihično. Za tek ni bilo ne volje, ne moči in ne želje. Opazil je, da se zelo težko odpravi na tek. A ko je že enkrat zunaj, z nalogo opravi. Včasih težje, včasih lažje. Velikokrat pa si je prav s tekom zbistril misli in odpravil stres, ki so mu ga povzročale slabe novice in vsi mogoči problemi vsakodnevnega življenja. Tako je padla še sedma zmajeva glava, sedem izgovorov telesa, da mu ne bi bilo potrebno delati.

 

Nekega dne je sedel, razmišljal in si pisal na papir. V tednih, ko je tekel, se je veliko naučil in spoznal samega sebe. Spoznal je tudi 7 zmajevih glav. In je zapisal:

1. 1.      glava = lenoba
2. 2.      glava =  bolečina
3. 3.      glava = laž – najslabše je, ko lažeš samemu sebi
4. 4.      glava = negativen samogovor – stran z negativnimi mislimi(šibko telo)
5. 5.      glava = vsakodnevni problemi
6. 6.      glava = zunanji pogoji – dež, mraz, vročina,
7. 7.      glava = domišljavost oz. precenjevanje samega sebe

 

Podrobno si je ogledal spisek zmajevih glav in zmagoslavno ugotovil,da so zmajeve glave boj s samim seboj. Najprej moraš premagati samega sebe. Najprej se moraš plaziti, da bi lahko kasneje shodil.

 

Potem je nadaljeval, uporabljati je pričel čarobne besede oz. pozitiven samogovor. Temu pravijo tudi notranji govor šampionov. JAZ SEM NAJBOLJŠI sedaj uporablja večkrat na dan. Te besede mu pomagajo tudi pri drugih opravilih. Spoznal je, da je optimizem sol življenja!

 

Zemljevid oz. načrt dela si je naredil. Sedaj je vedel, da je potrebno vsako delo načrtovati in si narediti urnik.

 

Celo čarobni prašek mu je včasih pomagal, da se je vrnil na pravo pot. Ko se je spozabil in naredil kakšno neumnost je roko postisnil v žep iz njega izvlekel zrnce čarobnega prahu in si ga dal v usta. Slano grenak okus ga je takoj zbudil in usmeril na pravo pot.

Razmišljal je dalje . Opravil je že skoraj cel osemtedenski program. Brez predaha je pretekel že skoraj celih 10 km. A še sedaj mu ni bilo jasno, kaj je v tej zgodbi zaklad. Takrat ni niti pomislil, kaj bi lahko bil zaklad čeprav je že užival »sadove zaklada«.  Z veliko naglico se je bližal trenutek, ko bo spoznal tudi to.

 

V nedeljo se je z družino odpravil na izlet v naravo. Hodili so skozi gozd, se lovili, poslušali pesmi ptic in ugibali imena dreves. Vsi so neizmerno uživali. Na jasi so raztegnili deko. Otroka sta lovila metulje in nabirala gozdno cvetje. Jože in žena sta sedela na deki in se pogovarjala. Smejala sta se, ko sta opazovala svoja otroka. V tistem veselju in sproščenosti pa ga je zadelo. Zaklad mu je dobesedno padel na glavo.

Zavedel se je, da je imel zaklad ves čas pred sabo. Le videl ga ni. S tekom je izboljšal svoje počutje, zdravje, utrdil značaj in izboljšalo se je tudi družinsko življenje. Skozi vse tegobe in muke, ki jih je imel s tekom, je izboljšal odnos z ženo. Zaklad je torej kvaliteta življenja!!!

Sedmi teden in sedmi dan je v službi k njemu prišla Alenka. Povedala mu je, da jo je pozitivno presenetil, ker je zdržal in izvedel program do konca. Rekla mu je, da je ponosna nanj!  Predlagala mu je, da zvečer skupaj odtečeta zadnji tek, na katerem mu bo odkrila še zadnje skrivnosti. Jože se je strinjal, a bil je kar malo razočaran, saj skrivnosti ni hotelo biti konec. Zaradi tega je večerni tek nestrpno pričakoval.

 

Na dogovorjen kraj je prišel 10 minut prej. Pričel je z ogrevanjem in razmišljal, kaj mu bo Alenka povedala. Čez nekaj časa je prišla. Bila je oblečena v brezhibno tekaško opremo. Na majici je bil natisnjen logotip nekega maratona. Obute je imela zelo drage tekaške copate, ki so se v temi kar bleščali. Na roki pa je imela veliko uro, za katero skoraj potrebuješ orožni list. Pozdravila sta se in se dogovorila za smer teka. Tekla bosta v tisto smer in naredila dva kroga, kar je skupaj 10 km. Jožetu je bilo malo nerodna, a je Alenki povedal, da do sedaj še nikoli ni pretekel 10 km ne da bi vmes hodil. Alenka ga je bodrila, češ da bo 10 km zanj mala malica.

 

Pričela sta teči. Jože je prvič tekel v paru. Predlagala mu je, naj tečeta tako hitro, da se bosta vmes lahko pogovarjala. Jože se je strinjal in v pričakovanju skrivnosti le pokimal. Preden mu je začela govoriti o intenzivnosti, srčni frekvenci, o intervalnih tekih in o prehrani športnikov, mu je povedala, da že veliko let teče, da je pretekla že veliko maratonov. A kljub vsemu ji danes ni bilo do teka in se je odpravila le, ker sta bila dogovorjena. Ko mu je to povedala, se je nasmejala in dodala, da je zmaja potrebno premagati vsakič sproti!

 

Vprašal jo je, kako ve za zmaja. V smehu mu je odgovorila, da ve tudi za SuperPovezovalca, pa za čarobne besede in za zemlejevid ter zaklad. Tudi ona je nekoč bila pred odločitvijo ali naj začne ali ne. Tudi njej so takrat čarobne besede pomagale in pomagajo ji še danes.

 

Tekla in pogovarjala sta se že nekaj časa, ko ga je vprašala, če je že odkril zaklad. Odgovoril ji je, da je zanj zaklad bolj kvalitetno in odločnejše življenje, ki ga je odkril s tekom. Pričelo je rositi. Tekla sta drug ob drugem. Jože je slišal le cmokanje superg na mokrih tleh. Potem je nadaljevala. Govorila je o tem, da bo danes pretekel 10km. Vesela je, da bo to naredil z njo, da bo postal tekač, vendar ne še čisto pravi. Odteči bo moral še en »organiziran« tek, da ga še krstijo kot tekača. Povedla mu je, da ga je prijavila na Povežimo soline. Tam bo srečal ogromno Povezovalcev in če bo imel srečo, bo videl tudi SuperPovezovaleca.

 

V tej zgodbi sem jaz tvoj mentor teka in prav bi bilo, da si sedaj tudi ti najdeš vajenca tekača, ki ga boš uvajal v tek in ga vodil skozi vse krize. Zapomni si, vedno moraš imeti pred seboj zemljevid, ki je načrt dela. Vsakič, ko dosežeš cilj si moraš narediti nov načrt dela. Vsakič sproti moraš premagovati katero izmed zmajevih glav. Zmaj te vedno postavlja pred nove in nove preizkušnje. In še čarobne besede JAZ SEM NAJBOLJŠI delujejo vedno, zato si jih ponavljaj.

 

»Daj pet!« mu je rekla Alenka.« Čestitam ti za pretečenih 10 km.« »Je že konec?« se je spraševal Jože. Bil je vesel.

Alenki je rekel da teh 10 km ni nič posebnega.

Ni se zavedal, da je 10 km prva velika stopnica v teku. Pretekel jih je z lahkoto, ker je dosledno in pravilno sledil programu.

 

Jože je odtekel Povežimo soline. Dobil je medaljo »Moj 1.tek«, za pretčen prvi uradni tek. In postal Povezovalec.

 

Vrnil se je v službo. Sodelavci so ga trepljali po ramenih. V vsem tem času se je njegov ugled v službi dvignil. Spoštovali so ga zaradi značaja, ki ga je pokazal. Dobil je stavo. Na tek je vabil sodelavce in prijatelje.

 

Sčasom je odtekel še kar nekaj tekov. Tudi on je postal mentor začetnikom. Organiziral je začetniško tekaško skupino.

 

Kakšno pa je bilo njegovo družinsko življenje? To pa je že druga zgodba.

 

Kaj pa drugi iz te zgodbe, kaj se je zgodilo z njimi?

 

Sodelavci, ki so izgubili stavo, se Jožetu niso hoteli pridružiti na teku. Še vedno popivajo in obrekujejo Jožeta, le da sedaj govorijo, kakšen norec in bedak je, ker teče.

Jože se sedaj zaveda, da če je lahko začel teči, lahko naredi marsikaj!

 

Alenka je še vedno hitrejša kot Jože. Tudi sama pride kdaj na tek v Jožetovo skupino.

 

Žena, tudi ona gre včasih z Jožetom na tek v naravo. Življenje se ji je polepšalo. Otroci so pridni in rastejo ter preštevajo očetove medalje.

 

SuperPovezovalec je v ogledalu dobil Jožetov obraz.

 

In kaj je morala te zgodbe? Več jih je. Ena izmed njih se glasi: »Zemljevid in čarobne besede te vedno pripeljejo do zaklada!«