dobro je dobro dovolj
Napisal Mojmir
Ameri temu pravijo tako: »good is good enough« ni mi pa jasno zakaj tako čudno pišejo.
Kaj bi ta stavek pomenil?
Dobro je dobro dovolj? Saj če je nekaj dobro ni slabo in če ni slabo je dobro. Ocena dobro pomeni, da si naredil razred, da si uspešno zaključ šolo, projekt, akcijo… Dobro, pomeni, da je nekaj uspešno, da je zaključeno, da je narejeno, da deluje, da je DOBRO!
Kaj ima veze zdaj ta dobro?
Kar nekaj prijateljev sem slišal, kako so govorili še to moram dodati, še nekaj moram preučiti, še to moram dodati, še par informacij mora dobiti, še dva pokličem, se mora dobro vlešt (se vleže), počakam še malo denarja…
Nekateri imajo take odgovore (izgovore) celo življenje. Nikoli nimajo vseh stvari pripravljenih, da bi stopili v akcijo. Vedno jim še nekaj manjka, da bi se spustili v avanturo.
nova razgledna točka v Portorožu
Napisal Mojmir
Tudi v Portorožu se je zgodilo tisto, kar je v svetu nekaj vsakdanjega. Na klopco so postavili spominsko ploščico najboljšemu svetovnemu ultramaratonskemu kolesarju Juretu Robiču.
Prejšno soboto se je zgodilo nenevadno srečanje kolesarjev. V Luciji se jih je zbralo preko 400, da bi počastili spomin na najboljšega svetovnega ultramaratonskega kolesarja Jureta Robiča. Mlado in staro pa tudi taki, ki so se komaj naučili voziti kolo so se odpravili na 5km dolgo progo v Portorož in nazaj. Po tej progi so z Juretom kolesarili leta 2007 preden se je odpravil v ZDA, kjer je zmagal na RAAMu, najdaljši dirki na svetu.
Vsa ta druščina kolesarjev, kateri so se še po poti priključevali drugi kolesarji je odkolesarila pod Forma vivo in tam na klopci ob peš poti odkrila spominsko ploščico posvečeno prav njemu. Klopca je bila skrbno izbrana. Je edina med vsemi na tej poti, ki najno vedno sije sonce in pogled z nje sega v neskončnost. Prav tja komor sedaj kolesari Jure.
S ploščico želimo ohraniti spomin na Jureta Robiča, želimo si, da bi to postal »romarski« kraj za kolesarje. Predvsem pa si želimo, da bi se ljudje na klopco usedli se zazrli v točko kjer se stikata morje in nebo ter premišljevali o pomenu življenja. Se sprostili in se s polnimi baterijami odpravili nazaj v življenje. Naj vsem utrujenim in prestrašenim prav Juretova moč in želja po zmagah/življenu pomaga pogledat še dlje na drugo stran…morja.
Ker prav tam daleč na obzorju lahko ugledate Jureta kako kolesari v neskončnost.
Točko bomo označili tudi na googlovem zemljevidu sveta, naj jo obišče čim več kolesarjev, ljubiteljev rekreacije in narave. Naj občudujejo športne uspehe človeka, ki za časa življenja ni dobil vsega spoštovanja, ki si ga je zaslužil.
Kolesarji so se od tam odpravili naprej a delček njih je za zmeraj ostal pri tisti klopci pod Forma vivo. Ko jih bo kolo spet pripeljalo v Portorož, bodo vedno prav ob tisti klopci zrli tja, kjer se stikata morje in nebo. Napenjali bodo oči z upanjem, da v daljavi vidijo kolesarja, ki jih bo opogumljal, da nikoli ne smejo odnehati preden ne dosežejo cilja!
http://podpalmo.si/Novice/vse/Spominska_plosca_Juretu_Robicu_na_klopci_pod_Formo_vivo
http://www.zurnal24.si/primorska/robicu-v-spomin-postavili-plosco-187317/clanek
Jure Robič
Napisal Mojmir
V soboto, 9.10.2010 nas je preko 400 kolesarilo v spomin na najboljšega ultramaratonskega kolesarja Jureta Robiča.
fotke in video na http://www.skid.si
in na
http://www.rtvslo.si/sport/citat-za-prebrat/mojmir-kovac/241712
http://podpalmo.si/Novice/vse/Nova_razgledna_tocka_v_Portorozu_
http://slovensko-morje.net/?page=news&view_news=12275
Ti se lažeš?
Napisal Mojmir
Velikokrat slišim, da nekdo drugega obtožuje, da mu laže. Drugi se ponavadi izgovarja, da nikoli ne laže. In sledi odgovor, evo zdaj lažeš. Ljudje smo pač taki, da lažemo. Včasih laž boli manj kot resnica. Največkrat lažemo zaradi udobja, ker je tako potem vse lažje.
Če nekako še najdem opravičilo zato, ker lažeš drugim, pa zelo težko najdem opravičilo, ker lažeš samemu sebi.
Ljudje imamo zelo močen samogovor. Večino dneva preživimo v pogovoru s samim seboj. S pogovorom s samim seboj rešujemo probleme, načrtujemo, urejamo odnose, se hrabrimo, se tolažimo in si lažemo.
Read the rest of this entry »
Vztrajnost je lepa čednost
Napisal Mojmir
Nekoč je na kitajske živel mladenič, ki se je imenoval Čak. Ker je bil 10 otrok v družini, so ga poslali v samostan za meniha. V samostanu je moral zgodaj vstajati, dosti delati, veliko meditirati in pozno hoditi spat. Vmes pa je moral še veliko moliti.
Učenci so imeli dolg spisek stvari, ki so se jih morali naučiti. Od najstarejšega učitelja so vsakodnevno dobivali različne naloge. Ene so bile težje, ene lažje a vse so bile poučne in učenci so hitro napredovali. Naš mladenič Čak je od mojstra dobil nalogo, da mora vsak dan tri ure z dlanjo tolči po vodi. Čak je bil človek akcije in se je lotil dela. Z dlanjo po vodi je tolkel prvi dan, pa drugi in tretji dan. Tolkel je en teden, pa en mesec. Po prvem letu tolčenja je učitelja vprašal koliko časa mora to še početi. Učitelj ga je pohvalil in mu rekel naj kar še tolče in da bo že sam ugotovil, kdaj bo dovolj. In Čak je tolkel in tolkel. Po treh letih se je ojunačil in odšel v sobo k učitelju, da ga vpraša koliko časa mora še tolči. Pride do učitelja in ga vpraša: »Pa dobro stari, koliko časa moram jaz še tolči to vodo?« Svoje vprašanje je podkrepil z udarcem dlani po mizi. Od udarca se je miza kar sesedla. Čak je ostal na sredi stavka z odprtimi usti. Učitelj ga je le pogledal in rekel: »Vidiš vztrajnost je pomembna z njo rušimo gore!«
Read the rest of this entry »
Never giv up!
Napisal Mojmir
Nikoli ne obupaj! Nikoli se ne ustavi! Nikoli ne odnehaj! Nikoli ne pozabi na svoje sanje. Vedno se bori do konca in še dlje. Ko zaključna sirena že tuli, gre lahko zmagovalna žoga še vedno v koš!
poglej video
http://it.notizie.yahoo.com/46/20101105/video/vod-mai-cantare-vittoria-prima-del-tragu-7a27113.html
Žabica je čofotala po svoji mlaki. Vsa važna je plavala sem ter tja, se potapljala in razkazovala svoje nove kopalke. Od daleč je prihrumelo. Z velike višine in z visoko hitrostjo se je izpod neba nad mlako spustila štorklja. Namerila je v žabo. V nizkem preletu mlake je odprla kljun in zagrabila žabo.
Toliko časa sem si govoril, da sem premlad, da sem umrl od starosti!
Napisal Mojmir
Ena osebna. Svoj čas sem treniral judo, bil sem še kar uspešen. Že kot mladinec sem se večkrat uvrstil na člansko prvenstvo Jugoslavije.
Govoril sem si, da rezultat ni pomemben, ker sem itak mlajši kot drugi. Seveda sem izgubil in tudi naslednje leto je bilo isto.
Starši za svoje otoke pravijo, letos ne bodo šli v šolo, krožek angleščine… so še premladi. Bodo šli drugo leto.
Read the rest of this entry »
Zavrnitve (ko ti nekdo reče ne)
Napisal Mojmir
Zavrnitve so naši morilci! So morilci naše samopodobe in uspeha. Naredijo te majhnega in nebogljenega. Sprašujem se, zakaj jim še niso sodili na mednarodnem sodišču za zločine v Haagu?
Problem zavrnitve je v tem, da v človeku sprožijo strah pred tem, da bi nekoga spet poklical, ga obiskal, se poskušal pogovoriti.
Preden povem zgodbo o mojem prijatelju, ki ga tudi ti dobro poznaš, še pametna…
Zavedati se moraš, da te nihče ne more prizadeti ( razjeziti, užaliti, razočarati…) brez tvojega dovoljenja. To pomeni, da če nekemu dogodku ne daš pomena in s tem čustva se te ta dogodek ne dotakne. Kaj?
V potresu, jedrski nesreči in v cunamiju umre miljarda in pol ljudi in se ti sploh ne sekiraš, ko pa ti avto povozi mačko, je v hiši cela tragedija. Čustvo oz. pomen, ki ga daš nekemu dogodku, osebi ali predmetu, ima vpliv nate in te pritiska.
Recept je enostaven. Dogodkom (kritiki, obtoževanju, obrekovanju…) ne daš pomena in je stvar rešena.
Read the rest of this entry »
Le čevlje sodi naj kopitar!
Napisal Mojmir
Od dobrega prijatelja sem si sposodil ta citat. Danes je tako »normalno«, da smo vsi strokovnjaki za vse. Vse si upamo kritizirati, opravljati in vsakemu dajati nasvete. Edini, ki so izvzeti iz tega »sranja« so zdravniki in mehaniki. Njim se nihče ne upa dajati nasvetov.
Nekje najbolj na udaru so vzgojitelji in učitelji. Saj poznaš tisto, če ne znaš delati greš za učitelja. Včasih je bilo tako, da je bil učitelj tisti, ki je poznal črke in nekaj osnov matematike. Danes pa so to visoko izobraženi ljudje, ki morajo upoštevati navodila in standarde nadrejenih ljudi z ministrstva in strokovnjakov s fakultet.
Danes smo prišli do tega, da »čistilka ali trgovka«, kritizira strokovno delo učitelja. Tudi, če je to človek, ki je končal ekonomski faks, ni strokovno usposobljen kritizirati delo nekoga drugega oz. ga označiti za nesposobnega! Ta isti strokovnjak ekonomskih znanosti, ki si vzame pravico pizdit čez vse, bi bil ob
prisotnosti zdravnika kot polita mačka. Na primer; Mojmir bi si v
zdravstvenem domu oblekel belo haljo in bi temu istemu človeku delil neumne nasvete in recepte za zdravo življenje. Ta strokovnjak ekonomije, bi temu zelo verjel in kasneje še svojim prijateljem govoril o tem, kaj mu je zdravnik svetoval. Še bolj pa bi bil zadovoljen, če bi za »Mojmirjeve nasvete v beli
halji« moral tudi plačati. Več kot bi plačal, bolj bi bili nasveti in recepti dobri …
Read the rest of this entry »
BREZ IZGOVORA!!!
Napisal Mojmir
V roke sem dobil knjigo, ki nosi pomenljiv naslov Brez izgovora! Frajer, ki je napisal to knjigo je končal najmočnejše vojaško »izobraževanje« v ZDA.
Dalo mi je misliti. Ta fraza brez izgovara je zelo močna. Vsi vemo, da za vsako stvar, ki jo naredimo ali nočemo narediti dobimo najman tri razloge zakaj je tako. Ni bilo avtobusa, me mama ni zbudila… vsakdanje življenje je polno izgovorov in opravičil.
Samoanaliza: najprej sem si nekaj let govoril, da sem premlad, potem sem si nekaj let govoril, kako mi nekdo zanalašč škoduje, pa da do službe lahko prideš le preko vez, pa kako do sponzorja lahko prideš le preko političnih vez, pa kako je to težko, pa kako je to nemogoče, pa lahko to njemu, ki mu je foter direktor, pa njegov stric je profesor, ja on pa je res imel srečo, ker je podedoval posestvo, njemu ni frke, ker ima dober metabolizem in se ne redi, lahko njemu teč, ki nima kaj delat… Sama opravičila!