Od dobrega prijatelja sem si sposodil ta citat. Danes je tako »normalno«, da smo vsi strokovnjaki za vse. Vse si upamo kritizirati, opravljati in vsakemu dajati nasvete. Edini, ki so izvzeti iz tega »sranja« so zdravniki in mehaniki. Njim se nihče ne upa dajati nasvetov.

Nekje najbolj na udaru so vzgojitelji in učitelji. Saj poznaš tisto, če ne znaš delati greš za učitelja. Včasih je bilo tako, da je bil učitelj tisti, ki je poznal črke in nekaj osnov matematike. Danes pa so to visoko izobraženi ljudje, ki morajo upoštevati navodila in standarde nadrejenih ljudi z ministrstva in strokovnjakov s fakultet.

Danes smo prišli do tega, da »čistilka ali trgovka«, kritizira strokovno delo učitelja. Tudi, če je to človek, ki je končal ekonomski faks, ni strokovno usposobljen kritizirati delo nekoga drugega oz. ga označiti za nesposobnega! Ta isti strokovnjak ekonomskih znanosti, ki si vzame pravico pizdit čez vse, bi bil ob
prisotnosti zdravnika kot polita mačka. Na primer; Mojmir bi si v
zdravstvenem domu oblekel belo haljo in bi temu istemu človeku delil neumne nasvete in recepte za zdravo življenje. Ta strokovnjak ekonomije, bi temu zelo verjel in kasneje še svojim prijateljem govoril o tem, kaj mu je zdravnik svetoval. Še bolj pa bi bil zadovoljen, če bi za »Mojmirjeve nasvete v beli
halji« moral tudi plačati. Več kot bi plačal, bolj bi bili nasveti in recepti dobri …

Iz razloga, ker smo prišli do tega, da nihče nikogar več ne spoštuje in je vsak mali strokovnjak za vse, se moraš, če hočeš preživeti, prilagoditi situaciji.

Današnji »strokovni« nasvet je tak:

1. Nihče te ne more prizadeti, če mu ti tega ne dovoliš – stvarem, ki zate niso pomembne, ne daješ energije, ne razmišljaš o njih in jim ne pustiš, da pridejo vate. Še bolje je, če človeka, ki te hoče okužiti, takoj ustaviš in pogovor obrneš ali pa ga usmeriš na šefa, naj bo pameten kje drugje. Včasih se je temu reklo skozi eno uho not, skozi drugo ven.

2. Odpusti jim – vsakemu, ki te kritizira, obrekuje, zaničuje ali nekako drugače poskuša prizadeti, enostavno oprostiš. Zakaj? Večina ljudi, te noče prizadeti, nekateri sploh ne vedo, da so rekli kaj narobe. Tisti, ki pa to zavestno počnejo imajo UBOGI svoje lastne probleme in frustracije in se pač nekje morajo sprazniti. Ko enkrat nekomu oprostiš, zmanjšaš lasten čustveni naboj. Zmanjšaš število enot čustev, ki jih vključiš. In stvar kar naenkrat nima takega pomena. Ker stvarem, ki ji ne damo čustev so nepomembne.

3. Vedno se vprašaj koliko bo ta stvar ali dogodek zate pomemben čez eno let, ali pa čez pet let. Če ne bo, se ne sekiraj že zdaj!

Epilog: Če nekemu dogodku ne daš čustev, ga ne spustiš vase, da bi te prizadel, ugotoviš, da ti čez čas ne bo nič pomenil. Je nepomemben! Tak dogodek, kar odplava stran od nas.

Seveda je lažje reči kot narediti. Je pa vredno poskusiti in če se zato samo za 1% manj sekiraš si nekaj pridobil, in je izplačalo!