Ena osebna. Svoj čas sem treniral judo, bil sem še kar uspešen. Že kot mladinec sem se večkrat uvrstil na člansko prvenstvo Jugoslavije.

Govoril sem si, da rezultat ni pomemben, ker sem itak mlajši kot drugi. Seveda sem izgubil in tudi naslednje leto je bilo isto.

Starši za svoje otoke pravijo, letos ne bodo šli v šolo, krožek angleščine… so še premladi. Bodo šli drugo leto.

HALO!!! Kaj se bo pa spremenilo naslednje leto? To je kot tista, da boš začel hujšati za novo leto, da boš prvega naslednji mesec začel teči in podobno.
To je le še eden v vrsti izgovorov, ki jih najdemo v »Zbirki opravičil za svojo lenobo!« Zaradi svoje želje po ugodju (ne delati) smo pripravljeni umreti od z lojem zamašenih žil.

To, da sem premlad sem si govoril kar nekaj let. Žal ni bilo v bližini nikogar, ki bi me brcnil v rit in mi povedal, da so mladi tisti, ki spreminjajo svet. Da je 13 letnik splezal Mount Everest, da so 15 letnice zmagovalke na olimpijadi, da 10 letniki igrajo violino, da 3 letniki znajo brati, 8 letniki govorijo 4 jezike…

Eno vprašanje: Kdaj je Pavarotti pričel peti? Mogoče pri 24 letih? Ne, začel je zgodaj in najverjetneje je vadil vsak dan in zelo dosti.

Vsi uspešni( športniki, artisti, podjetniki…) ljudje so pričeli zgodaj. Nihče se ni izgovarjal, da je premlad. Kajti izgubljeno leto je zelo težko nadoknaditi. Kaj šele dve ali več izgubljenih let.

Epilog: nikoli nisi premlad za začeti z neko dejavnostjo, z vadbo…, lahko si le prestar! No ja, edino za umreti si premlad.

Zdaj takoj vstani, brcni se v rit in pojdi. Življenje je nepredvidljivo in z odlašanjem boš kmalu prestar, seveda če ti bo usoda mila in boš prišel do tja, do starosti.

Akcija zdaj takoj, ker ne veš, če jutri sploh pride!