Kdaj bo Piran turistično mesto?

Napisal Mojmir

 

Gustav Le Bon je že leta 1895 povedal, da je narod živ organizem, ki ga ustvarja zgodovina. Kot vsak organizem se lahko le počasi in postopno oblikuje in razvija. Vsak narod  si preko mitov, legend, dogodkov in ljudi poskuša narediti tradicijo in običaje, kajti brez tradicije ni naroda. Naloga vsakega naroda je, da ohranja tradicijo, ki jo počasi spreminja oz. prilagaja času.

 

Tradicija v Piranu se je gradila na soli, na pripadnosti Beneški kulturi, na vplivu Mediterana, na iznajdlivih, junaških trgovcih in pomorcih. Bogato mesto se je naslonilo na krščansko kulturo, saj je svojo ogromno stolnico pred muslimani zavarovalo z veličastnim obzidjem.

 

Kaj se je zgodilo?

Leta 1954 se je iz mesta izselil narod s tradicijo, običaji in kulturo, ki se je na tem delu ozemlja razvijala skozi stoletja. V prazen prostor so se naselili ljudje z vseh koncev, različnih tradicij, različnih običajev, različnih kultur in različnih jezikov. Edino, kar jim je bilo skupno, je bilo sovraštvo, do tistega, kar je bilo prej tam. Do Beneške kulture, ki je v teh krajih kraljevala več kot 500 let. Podoben šok za mesto se je zgodil v začetku 90 let prejšnjega stoletja. Piran se je napolnil z ljudmi, ki ne čutijo pripadnosti, ki ne poznajo tradicije in se borijo le za lastno preživetje.

 

Politika

Tudi ljudje na oblasti so v vsem tem času bili le ljudje, ki so se sem priselili, z drugo tradicijo in drugo kulturo.  Ljudje, ki niso poznali tradicije, običajev, ki niso poznali rdeče niti, ki niso imeli dolgoročne vizije. Pričeli so graditi nov sistem, ki je slonel na odklanjanju tistega, kar je bilo prej. Tako so se v Piranu običaji in tradicija pričeli pisati na novo. Ker so mesto upravljali ljudje brez tradicije in rdeče niti, so dovolili, da se je mesto razprodalo, da so stare mestne hiše spremenili v bloke, da so se vanje naselili ljudje, ki so do včeraj pasli ovce, danes pa bi morali biti ribiči. Namesto, da bi gledali interes mesta in tradicije, so gledali ozek interes posameznikov. In kjer ni kontrole sistem razpade.

 

Turizem

V bogatih letih jugoslovanskega turizma, ko ni bilo treba dosti narediti, da so turisti prihajali, ni bilo treba biti strokovnjak za dober zaslužek. A kar naenkrat se je vse spremenilo. Prišli so nova država, novi prebivalci, novi lastniki »naše« turistične infrastrukture. Ker ni bilo znanja, tradicije in običajev, ker ni bilo rdeče niti razvoja mesta, je sistem razpadel. Zgodilo se je, da je hotelir pričel diktirati turistično politiko mestu/kraju. Iz gozdarjev, pastirjev in zidarjev je hotel narediti poceni natakarje, ki bi stregli v hotele zaprtim turistom. Kot dober gospodar je hotelir poskušal delati dobro zase. Torej ne tistega, kar je dobro za mesto in meščane ampak tisto, kar je dobro za lastnike hotela. Seveda je brezpredmetno govoriti o tem, da je tudi hotelir le priseljenec, brez tukajšnje tradicije, kulture in brez običajev. Zaradi tega in zaradi slovenske zaplankanosti je hotelir v svoje programe vključeval svetovljanstvo, ne pa domačnosti. Nesmiselno je govoriti o temu, da si je več portoroških gostov ogleda Benetke, kot pa Piran ali pa o temu, da po enotedenskih počitnicah gost ne ve ali je dopustoval v Sloveniji ali na Hrvaškem. Read the rest of this entry »

Solinarski prazik brez soli

Napisal Mojmir

Mnenje o prireditvi, ki naj bi bila največji praznik Pirana in piranstva, prireditvi, ki naj bi bila oda solinarstvu.

Radi rečemo, da je Piran zrastel na soli oz. s težkim delom pridnih solinarskih rok. Pa je res lahko ta prireditev v ponos solinarjem in soli?

Naj bo to moje kratko razmišljanje prispevek k evalvaciji Solinarskega praznika, ki se je zgodil v Piranu. Takoj na začetku naj povem, da sem zelo nevoščljiv izvajalcu projekta, ki je imel na razpolago 30 tisočakov za katere ga nihče ne bo vprašal kako smotrno jih je potrošil. Pač namenski javni denar.

 

Kaj mi je bilo všeč?

Všeč mi je bila ideja, da se dogajanje preseli na več lokacij po mestu in da se k organizaciji pritegne večino društev. Tako si lahko obiskovalec prireditve ogleda različne dogodke in predvsem mesto, saj ga mora prehoditi po dolgem in počez.

Ne bom izgubljal besed o tem, da so voli in Lipicanci hodili po mestu. Pa o županovem zajtrku v Kempinskem. Zmotilo me je tudi, da je v mestu polnem pripadnikov italijanske skupnosti, italjansko napovedovala oseba, ki z Italijani nima čisto nič.  Ampak pustimo to, to so malenkosti, ki se zgodijo, ko želiš narediti nekaj dobro. Naslednjič teh »napak« ne bo več, bodo pa zato druge. To je lepota organizacije.

Prazna prizorišča

Najbolj so mi padla v oči prazna prizorišča! Ali je res možno, da na največjem piranskem prazniku ni bilo več kot 300 gledalcev/obiskovalcev? Read the rest of this entry »

1000 uporabnik fitnesa

Napisal Mojmir

David Wratny je zrisal prvo in najlepšo majico za Zunanji fitnes pod Sečo. Majico si boste lahko priborili v nedeljo, 13.5. ko bo ob fitnesu med drugim ( demonstracija izvajanja vaj na trenažerjih) tudi koncert Slavka Ivančiča. Po koncertu pa bo ob pričakovanju najlepšega sončnega zahoda, fotografiranje.
Zato dekleta uredite si frizure in oblečite najlepše trenirke!

Zunanji fitnes pod Sečo

Napisal Mojmir

Včasih so rekli, da je Piran zrasel na soli. Danes lahko rečemo, da svet stoji na pufih oz na dolgovih.

Za kaj gre?
Pred veliko leti sem pod Rožnikom v Ljubljani videl nekaj fitnes naprav, ki so bile kar tam, na odprtem. Nanje so se usedali ljudje vseh spolov in vseh starosti ter telovadili. Videno sem shranil v svoj spomin kot dobro idejo. V vseh teh letih je zunanji fitnes v mojem spominu večkrat priplaval na površje in skupaj s trim stezo sem ga hranil za kakšnega županskega kandidata.

Novica, ki me je spreobrnila!
Nekega dne pa me je ob prebiranju dnevnih novic v lokalnem časopisu zamrazilo. Skoraj so mi oči skočile iz jamic. »Kaj, upokojenci iz Sežane so si postavili zunanji fitnes?« In nadaljeval: »In mi, kako to, da najbolj turistična občina pa nič?« Takoj sem poklical novinarja, ki je napisal novico. Pridobil sem si telefonsko številko šefa upokojencev iz Sežane, ki mi je dal par informacij o ceni, o postavitvi in o tem, kje so oni dobili denar.

Upokojenci so me razjezili.
Pih, njim ni bilo težko zbrati denarja. Seveda ne, če pa so upokojenci. Včasih so bili direktorji, računovodje, borci in še svoje društvo imajo. Kako pa bom jaz zbral teh 10.000€ za postavitev zunanjega fitnesa? Najbolj enostaven izračun je bil:1000 ljudi, ki donira po 10€… in akcija se je začela.

1.april je dan D za Zunanji fitnes pod Sečo
Naredil sem strateški načrt. Najprej je bilo treba odgovoriti na vprašanje, kam ga bomo postavili. Potem, kdaj ga bomo otvorili in kako bomo prišli do denarja. Določili smo datum otvoritve, ki naj bo 1.4. in ne 1. April, ker bi tako vsi mislili, da se hecam. Določili smo kraj in sicer ob klopci s spominsko ploščico Jureta Robiča. Natisnili smo letake in plakate ter pričeli z akcijami zbiranja denarja. 25.12.2011 smo na Fonja placu v centru Portoroža »otvorili« prvi trenažer. Z njegovo pomočjo smo zbrali večino denarja. No, da skrajšam zgodbo. 1.aprila 2012 smo med Kulinaričnim pohodom istrskih dobrot otvorili Zunanji fitnes pod Sečo. Pri tem so nam pomagali Minister za zdravstvo g. Gantar, podžupanja g. Hot, poslanec g. Mišič, direktor športnega centra g. Ukmar, estradnik in predsednik KS Portorož g. Ivančič in še veliko ljudi, ki so se želeli na lastne oči prepričati, da sem držal besedo. Poudariti je potrebno, da so mi ljudje dali svoj denar le na besedo, na zaupanje.

Ni še konec
Od trenutka, ko smo trenažerje postavili, so v 100% v uporabi. Tam so stalno ljudje, ki jih uporabljajo in jih hvalijo. Ker so naprave všeč tudi otrokom, ki se po njih vesijo, kljub temu, da to zanje ni najboljše, je padel predlog, da bi tam postavili tudi igrala za otroke. Podan je bil tudi predlog, da bi lahko postavili Jungle fit. To je skupek orodij za oblikovanje telesa. Tu je tudi še moja ideja o Trim stezi za bencinsko črpalko v Luciji. Če bi povezali Trim stezo in Zunanji fitnes bi dobili super, 6km dolg, vadbeni poligon.
Idej in želja je veliko. A žal mi še nismo odplačali niti Zunanjega fitnesa pod Sečo. Tako, kot so mi na besedo verjeli občani, da bom njihov denar pravilno porabil, so mi na besedo verjeli prodajalci in gradbeniki, da bom nekoč vse dolgove poplačal.

TRR za uresničevanje sanj
Na TRR: 1010 0003 6852 817 s pripisom Fitnes, nakažite vsaj 10€ in zgodba se bo nadaljevala. HVALA!

Tartini je slovenskega porekla!

Napisal Mojmir

Tartini je slovenskega porekla!

Bistvo, ki ga želim povedati se skriva od tretjega odstavka naprej. Besedilo pred tem pa je namenjeno informiranosti in splošni razgledanosti bralca.

Velikonočna nedelja je bila letos posebna. 8. aprila 1692 se je v Piranu rodil Tartini. Poleg mojega prijatelja Petarosa naj bi bil Tartini najbolj znan Pirančan. Da pa je njegova slava omejena je zaslužno to, da je bil Italijan in da so skrbniki njegovega »lika in dela« malo sposobni.

Zbrali smo se v njegovi rojstni hiši. Sedem nas je bilo, ki smo se oblekli v obleke iz 17.stoletja in si na obraz namazali kilogram pudra. V hišo, kjer je italijanska skupnost pripravila razstavo na temo Tartini in pripravila aperitiv koncert, smo vabili ljudi in jim dajali informacije. Hišo smo napolnili, do zadnjega kotička. Nekateri so koncert poslušali kar na stopnišču. Enkratno!

Prireditev se je nadaljevala v cerkci sv. Frančiška v Piranu. Pospravili smoTarinijevo hišo in odšli še v cerkev na koncert in razstavo fotografij. Na sebi sem imel obute izposojene čevlje. V tržaškem gledališču nimajo čevljev številka 40, velikost, ki jo ponavadi nosim. Na nogah sem imel plavutke številke 44. Zaradi bolečin sem se preoblekel v civilista in v supergah odšel še sam v cerkev. Po poti sem opazil, da me ljudje čudno gledajo in se ozirajo za mano. Ti ljudje, kot, da še nikoli niso videli v belo napudranega tipa s črno lepotno piko pod desnim očesom.

V cerkvi so mojstri predstavili opus mojstra in vse to mojsterstvo te odpelje, tako z doživljanjem, kot z mislimi. Prvi je nastopil mešani zbor italijanske skupnosti. Že velikokrat sem jih poslušal in se smejal njihovim napakam in njihovem uživanju v petju. Ampak tukaj v cerkvi je bilo vse drugače. Slavnostne obleke, slovnostne pesmi, slavnostno okolje in cerkev polna občinstva, ki se je zavedalo slavnostnega trenutka. Zdelo se mi je, kot, da je to neki drugi zbor. Čeprav se poznamo, je njihova cena v mojih očeh in ušesih zrastla. Od zdaj naprej so zame odličen zbor! Vem, da ni primeren kraj, da to povem. Ampak embalaža vedno prispeva k nakupu izdelka.

Zares sta me v mojih mislih odpeljala mojster violine Francesco Squarcia in mojster klavirja Bojan Glavina. Najprej me je njuno mojsterstvo posililo z mojo majhnostjo. Vprašal sem se, če sem sam mojster česa? Ali sam kaj obvladam tako, da bi lahko dobil naziv mojster? Da ego ne trpi, sem po dolgem razmišljanju našel tudi svoje mojsterstvo. V določenem trenutku sem bil tudi sam mojster na enem področju. Z lahkoto in veseljem sem sestavljal nove in nove vaje, igre in predtehnike za otroke v judu.

Ok ego sem potešil in glasba me je peljala naprej. Zvečer je bila nogometna tekma Real Madrid – Valecia. Real ima veliko mojstrov, veliko mojstrov ima tudi Barcelona. Seveda se takoj vprašaš, kdo je boljši. Ali je to Messi ali je to Ronaldo? V bistvu se mojstrov med seboj ne da primerjati. Amapk navijači Messija ne morejo priznati mojsterstva Ronaldu. Žal je vedno tako. Ljudje ne gledamo v barvah. Zmožni smo le črno belega pogleda na svet. Messi je najboljši, Ronaldo pa je dilentant. Naši politiki so dobri in pošteni, vaši pa kradejo. Ta svoj črnobeli svet smo pripravljeni zagovarjati do smrti oz. tako močno, da smo pripravljeni celo osebno žaliti sogovornika, kljub temu, da ne poznamo ne njega, ne »našega« ljubljenca! Kdo si lahko vzame pravico in reče, da jih je v Barbarinem rovu premalo ali pa da Ronaldo nima pojma?

Glasba me je pripeljala do spoznanja, da so že stari rimljani rekli, da se o okusih ne da diskutirati, da je mojster vedno mojster pa čeprav ni naš in da je lopov, lopov tudi takrat, ko je naš. In dokler se v Sloveniji ne bomo mogli dogovoriti, da sta oba in Ronaldo in Messi mojstra. Se ne bomo dogovorili ničesar drugega. Množica deluje na principu izkušenj in vrednot, ki se v njej nabirajo skozi stoletja. Zato je slovenska duša, duša ekstremista. Zato Slovenci vedno rabimo trdega gospodarja. Za vse to pa obstaja enostaven razlog. Tartini ni slaven, ker je Italijan, Ronaldo ni mojster, ker ne igra v Barceloni! Enostavno kanje?

Tartini izhaja iz tre tini = trije sodi. To nam pove, da je družina Tartini verjetno imela slovenske korenine 😉

Kako čudno so me šele gledali ljudje na poti domov. Ne nisem bolan, danes sem bil le Tartinijev brat…

Piranski mandrač

Napisal Mojmir

Zadnja leta je Piran glavna medijska tema naše občine. V bistvu se nikjer drugje  nič več ne dogaja.
Najprej so se Pirančani zanalašč zastrupili z vodo. Kasneje je prišel na dnevni red prometni režim in sedaj še mandrač.

Ker sem polnoleten bom povedal svoje mnenje.

Najprej o promentu. Piran je edina vas na svetu, ki ima dve prazni garažni hiši, veliko parkirišče in veliko parkirnih mest a njegovi prebivalci niso zadovoljni. Želijo si še eno parkirno hišo in parkirno mesto v svoji dnevni sobi.

Druga kočljiva tema je mandrač. Veliki igralci v naši občini so se odločili, da ga bodo posodobili. Pred tem jih ni zaustavila niti kulturna dediščina, ne pomanjkanje denarja ne zakon. Tej isti igralci so v preteklosti že popravili Tartinijev trg in kdo ve kaj še.

In kaj je zdaj s tem mandračem? Naredili so ga po svoje, noter so dali nove kamne in železobeton. Ok, za ta denar smo dobili nov mandrač. Kar je, je, nihče ga ne bo rušil in nihče ga ne bo popravljal. Lahko pa zahtevate, da na koncu pomola naredijo en velik krof ali pa podvodno cerkev, da se bo pisalo o Piranu in njegovih zanimivostih.

Prepričan sem, da če bi bilo karkoli speljano narobe, bi koga vsaj odmaknili, če ne že zaprli. Ker pa so vsi igralci na svojih mestih, to pomeni, da je vse ok, kajne?

Naslednjič, ko se ta ekipa zidarjev odloči, da bo kaj popravljala, jim kar nakažite denar in jih prosite, da naj ne tikajo ničesar. Tako bo manj problemov!

Zunanji fitnes pod Sečo

Napisal Mojmir

Sponzorji zunanjega fitnesa pod Sečo

 

Darinka Radoja , Irena Argentin Novak, Marko Kristofič, Matjaž Ukmar, Palma Smrekar, Tanja Bole, Anton Vehar , Erna Pudgar, Olga Strus, Andreja Jurca, Martin Kotar, Zora Mužinič, Sandi Čemažar , Magda Osenar, PRIT d.o.o., Brina Beškovnik, Klavdija Černivec, Božo Rajčič, Liljana Veznaver, Dijana Galjaševič, Rossana Sfiligoj Polh, Mitja Surina, Ferdinanda Kosi, Bojan Mikolj, Biserka Cizar, Alenka Likar, Simon Ganza, Magda Kranjc, Cirilj Andoljšek, Olga Tul, Denis Loboda, Matejka Starešinič, Fiorenzo Lupieri, Boris Butinar, Mojca Doljšak, Tone Pleša,  Ervin Skomina, Peter Mušič, Andreja Mežnar, Jakob Islamovič, Jadran Furlanič, Ana Mlakar, Petra Žagar, Breda Mihelič, Lili Vičič, Gregor Križman, Slavko Ivančič, Boris Kopilovič, Sandra Klančnik, Mirjam Košir, Miki Boroja, Gašpar Gašpar Mišič, Srečko Vernot, Mojca Pečnik Dessardo, Andraž Sabadin, Ester Kos in še veliko drugih, kot prostovoljni prispevek na prireditvah.

skupni znesek zbranega denarja do 2.1.2012 = 1.270€

samovžig novoletnih lučk v Portorožu

Napisal Mojmir

za zdaj si oglejte video, očitek glavnim še pride 😉

 

otvoritev zunanjega fitnesa…

Napisal Mojmir

zbrali smo se na Fonja placu v centru Portoroža in “otvorili” prvi trenažer, ki smo ga kupili z zbranimi prispevki občanov in prijateljev. botri so bili Mojca, Gašpar in Matjaž, pa še vsaj 50 navdušenih navijačev…

vse se vidi na videu

novoletna jelka

Napisal Mojmir

Letos sam ne bom naredil novoletne jelke. Kaj pa ti, si jo naredil-a? Pofotkaj jo in pošlji mi fotko na naslov najboljsi@gmail.com . Naredil bom kratek izbor najlepšega drevesca. Nagrade ni!

 

 

 

 

 

 

simbolična fotka