v Dobro jutro na RTV SLO 1
Napisal Mojmir
Skupaj bomo zmagali!
Napisal Mojmir
Šele, ko se posamezniki združijo in povežejo v skupnost, pričnejo ustvarjati neprekosljive rezultate, ki pomembno vplivajo na življenja vseh v skupnosti.
Vsi vemo, da v našem kraju deluje veliko uspešnih in pozitivnih posameznikov. Vse te ljudi poznamo saj nas s svojim delom opozarjajo nase in na svoje aktivnosti. Ti ljudje delujejo v različnih društvih, nekateri so dobri podjetniki, nekateri pa so aktivni, ker jim je enostavno všeč pomagati drugim.
Težave pa nastopijo, ker ima vsak posameznik lastne interese. Vsako društvo, cehovsko združenje ali pa kar krajani imajo različne probleme in različne interese. Največkrat se ti interesi med različnimi skupinami križajo. Naj navedem en enostaven primer: krajane moti preglasna glasba iz lokalov, gostinci pa pravijo, da jim prav ta glasba pomeni zaslužek in plače za njihove zaposlene. Še bolj pridejo do izraza ti problemi pri društvih, kjer se društva med seboj »prerekajo« za drobtinice iz občinske blagajne. In kakšna je rešitev?
Sam vidim enostavno rešitev. Nikoli ne bomo izumili univerzalne rešitve, ki bo zadovoljila vse. Potrebno je le dogovoriti nekaj skupnih točk, ki so pomembne vsem, najprej znotraj društev, znotraj cehovskih organizaciji in med krajani samimi. Šele takrat se bodo lahko predstavniki posamezne skupine usedli za skupno mizo in dokončno dogovorili »skupne interese in prioritete« oz. rdečo nit sobivanja.
Naj ponovim, šele, ko se posamezniki združijo v skupnost pričnejo ustvarjati vrhunske rezultate ali si le olajšajo življenje! Potrebno se je le dogovoriti, kaj je dobro za vse!
Občina Piran je ustanovila Komisijo za razvoj nevladnih organizacij (društev). Zdaj je na društvih, da združijo lastne interese v 5 točk, ki jih bodo »zahtevali« od Občine. Lastniki lokalov v Portorožu so ustanovili svoje društvo »Sončna riviera«. Preko njega se bodo lahko lažje pogajali. Krajani imamo veliko oporo v Krajevni skupnosti. Sedaj je prišel čas, da ubesedimo svoje želje in zahteve!
V sodelovanju in v prilagajanju lastnih interesov v skupnosti vodi pot navzgor.
Naj izkoristim priložnost in vas povabim, 5.12.2013 bomo ob dnevu prostovoljstva zasadili 5 fig v mediteranskem vrtu medgeneracijskega sodelovanja, ki bo ob Zunanjem fitnesu pod Sečo. Študenti, učenci in gostinci bodo v decembru spekli najdaljši jabolčni štrudelj v Portorožu. Potrebujemo veliko rok za lupljenje jabolk. Želite sodelovati? Pridite, veseli bomo vaše pomoči. Pokliči te me na 041 72 42 62
kaj je zmaga?
Napisal Mojmir
Kriza je priložnost!
Napisal Mojmir
»V situaciji močne krize, ki med drugim zmanjšuje kupno moč ljudi, vidimo v turizmu velik potencial in vlečnega konja tudi za druga področja. Kljub temu, da je situacija v turizmu dobra, vidimo še veliko rezerv, ki bi jih lahko izkoristili. Velik poudarek je potrebno dati na net, tako glede promocije, kot prodaje naših produktov. Saj 85% evropskih turistov uporablja internet in druga socialna omrežja kot pomoč pri načrtovanju svojih počitnic. Naši primarni cilji so, da zadovoljimo turiste, turistične operaterje, da tako generiramo rezervacije, obiske našega kraja in prenočitve. Da zavzamemo net in socialna omrežja ter tako postanemo še bolj kompetitivni.« … pravijo v Trstu.
Več si lahko prebereš na spodnji povezavi.
http://www.girofvg.com/43185/valorizzazione-turistica-di-trieste-presentato-il-progetto.html
Perfektna zgodba brez konca ali pa ga kljub vsemu ima?
Napisal Mojmir
Neverjetno je ampak resnično se je zgodilo in ima vse sestavine zgodbe, ki lahko postane svetovni HIT!
Preden vam povem zgodbo naj na hitro obnovimo sestavine dobre zgodbe: junak se odpravi na pot izzivov. Nanj delujejo negativne in pozitivne sile, ki ga krepijo in izstrelijo kot zmagovalca. Na kratko, zgodba je sestavljena iz: poti, izziva, boja in zmage.
Naj vam sedaj povem resnično zgodbo iz Solzne doline…
Nekoč je za devetimi gorami in osmimi dolinami tam ob morju bil kraj v katerem so se ljudje gledali po strani. V kraju so živeli »stari modreci«, ki so skrbeli zato, da so stvari ostajale »po starem«…da so se ljudje gledali po strani.
A nekega dne, ko stari modreci niso bili pazljivi je v kraj prišel deček s čudežno lučko. Lučka je imela posebno moč. Vsak, ki je pogledal vanjo, je brez razmišljanja razumel, da v slogi je moč in da bo sam boljši le, če bo sodeloval in pomagal sosedu. Ljudje so se začeli zbirati okoli dečka s čudežno lučko. Pričeli so sestavljati načrte za svetlečo prihodnost in vrnil se jim je nasmeh na usta.
Starim modrecem tak scenarij ni bil všeč. Stisnili so svoje modre glave in skovali načrt kako bodo dogajanje spet prevzeli v svoje roke.
In nekega dne, ko je deček s čudežno svetilko ljudem kazal svetlo prihodnost so prišli trije modreci preoblečeni v ovčke odločeni, da bodo oni tisti, ki bodo svetili tudi v prihodnosti. Maske so hitro padle. Dečku so povedali, da on ni njihov, da on ne pozna njihovega načina življenja, da on ne ve, kaj vse so oni do sedaj že naredili za Solzno dolino in nasploh v svojem dolgem življenju. Dečka so prepričali, da so oni tisti ta pravi in da oni znajo in imajo sposobnosti, da prižgejo luč upanja na koncu tunela.
Deček s čudežno lučko je razumel sporočilo, odmaknil se je starim modrecem in je odšel iz kraja. Stari modreci so takoj pričeli z delom. Najprej so strokovno ugotovili, da je sistem zanič in da se nič ne da narediti. Takoj zatem so ugasnili luč upanja in se poslužili starih dobrih receptov, ki so se v zgodovini že večkrat pokazali za neuspešne. Kot modro so sprejeli odločitev, da se bodo povezali še z drugimi starimi modreci, ki že veliko let v kraj poskušajo prinesti luč upanja.
Deček je odšel iz kraja, usedel se je na deveti hrib, gledal v kraj in razmišljal. Prva misel, ki mu je šinila je bila, zakaj se stari modreci že prej niso potrudili in poskušali združevati ljudi? Druga misel pa je bila, kako to, da starim modrecem do sedaj še ni uspelo prižgati luči upanja, ko pa so modri in izkušeni? Deček s čudežno svetilko se je med razmišljanjem nasmejal. Saj je spoznal, da starim modrecem ni problem tema v kateri živijo ampak to, da nekdo drugi prinese svetlobo v kraj.
Deček je vstal, pobral svojo čudežno svetilko in se odpravil do obcestnega kažipota, na katerem je pisalo: levo Solzna dolina, desno Pot v svet. Pred kažipotom se je ustavil in pomislil v katero smer naj se odpravi. Tako je razmišljal: »Nobene dobre zgodbe ni brez boja, nobene dobre zgodbe ni brez zmage in nobena zmaga ni sladka, saj stari modreci že kujejo nove zarote. Je pa tudi res, da je Pot v svet tlakovana s tisočerimi Solznimi dolinami!« deček s čudežno svetilko se je odločil. Obrnil se je, napravil je prvi korak in se podal novim zmagam naproti…
Ali bomo kdaj izvedeli v katero smer se je obrnil deček s čudežno svetilko?
Napisal Mojmir
Moč sodelovanja = uspešen in prijeten Portorož
Napisal Mojmir
V slogi je moč. Ena roka obrača,100 jih obrne. Skupaj smo močnejši. Sloga jači, nesloga tlači. V teh pregovorih je zbrana ljudska modrost, ki poveličuje sodelovanje. V ameriških knjigah piše, da se je potrebno mrežiti oz. vzpostavljati lastno socialno mrežo, kar nam bo v veliko pomoč pri poslu.
Ni pa samo ljudska modrost tista, ki nas opozarja, da je sodelovanje koristno za vse. Npr. zelo star izrek je »Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal«. Prav tak, a moderniziran, pravi: »Ne partija, ne država ti ne moreta dati sreče«. Ta, pomagaj si sam, namiguje na to, da mora biti posameznik sam AKTIVEN in, da mora k aktivnostim povabiti tudi druge ljudi.
Dajmo za primer vzeti italijanska mesta ali pa raje avstrijske vasice, ki se nahajajo v skritih dolinicah med visokimi gorami. Sprašujem se, kako je tem ljudem tam sploh uspelo preživeti. Tega, da imajo tam močnejši turizem, kot je v Portorožu, pa sploh ne morem razumeti. Najverjetneje so se nekega dne prebivalci teh vasi sestali in zedinili, da ne želijo le preživeti, ampak da želijo DOBRO živeti. Zato so se odločili, da bodo najprej naredili svoj kraj prijazen in lep zase in ga bodo v drugem koraku ponudili tujcem.
Res je, Portorož in Piran nimata veliko staroselcev. Velika večina nas je priseljencev in prav zaradi tega najverjetneje na sosede gledamo kot na tujce. A koliko let mora preteči, koliko generacij se mora zamenjati, da bomo ugotovili, da moramo s sosedom sodelovati tudi v poslu in ne samo v izmenjavi soli in moke.
Veliko ljudi se dnevno huduje, da Občina ni naredila tega ali onega. Kaj pa mi sami? Ali smo mi kaj naredili za občino? Ali smo sploh kaj naredili (razen sami zase), da bomo v kraju vsi mi bolje živeli? Strinjam se, da so po raznih službah in uradih plačani ljudje, ki bi morali stvari početi. A vedno ne gre, občina je velika in dela je veliko. Zato se moramo krajani združiti in sami »popraviti« malenkosti in to samo zato, da bomo mi sami bolje živeli.
V Portorožu so 4 stebri: hotelirji, gostinci/trgovci, društva in domačini. Če bi se vsaj vsak v svojem »cehu« povezal in se poskušal vsaj za praznike sodelovali z drugimi, bi bilo že veliko. Tako pa na žalost vsak vleče na svojo stran in se čudi, da stvari ne gredo naprej.
Kriza je dobra, ker prisili ljudi, da začnejo razmišljati in SODELOVATI! V zadnjem letu smo že poskušali in tudi tudi uspeli združiti društva (imeli smo 3 skupne sestanke in izvolili predstavnike društev v občinsko komisijo), z domačini (čistili smo park Rastelli in začeli pogovore o ekipi “Portorožani za Portorož” in o “Društvu ljubiteljev vrtnice Portorož”), z gostinci in trgovci bomo organizirali »Veseli december«. Seveda so tu tudi drugi povezovalci, ki delajo dobro. A pomembno je to, da se tudi povezovalci povežemo in naredimo nekaj velikega zase, za naše otroke in za naš kraj.
Zavedati se moramo, da naš kraj živi predvsem od delovnih mest v »turizmu«. Turisti pa radi zahajajo v lepe in prijetne kraje v katerih živijo srečni in veseli ljudje. Mi sami moramo poskrbeti, da bodo naši otroci imeli delo, mi pa pokojnine.
Ena kapljica ne obarva površine, veliko kapljic pa naredi mogočen slap!
Zato stopimo skupaj in naredimo naš kraj še bolj prijazen. Veliko je priložnosti, da dokažemo da zmoremo in prav kmalu nas čaka prvi izziv. Praznični december bo v Portorožu tudi praznik sodelovanja. Gostinci, trgovci in društva že sestavljamo dogajanje. Lahko se nam pridružite, veseli vas bomo!
Predavanje na Turistici
Napisal Mojmir
Zadnje dni oktobra sem imel veliko srečo. Na Turistici v Portorožu sem študentom, ki pri prof. Mihi Lesjak poslušajo predmet Managment prireditve, predaval o mojem pristopu k organizaciji prireditve. Študentom sem poskušal prenesti prakso in izkušnje, saj teorijo dobijo v šoli.
In kaj sem povedal študentom?
Povedal sem jim, da morajo biti vztrajni, samozavestni, da naj za nasvet vprašajo starejše organizatorje, da naj bo njihova prireditev atraktivna in edinstvena, da naj bo promocija virusna oz. viralna, da naj uporabljajo sestavine doživljajskega/izkustvenega turizma (sense, feel, thing, act in relate), da naj iz svoje prireditve naredijo zgodbo (vsebina, izziv in praznovanje) in predvsem sem jim povedal, da morajo vedeti zakaj nekaj organizirajo in temu primerno si morajo postaviti CILJE, ki jih želijo doseči s prireditvijo.
Najpomembnejše sporočilo pa je bilo da je dobro, dobro dovolj (good is good enough) in da naj nehajo razmišljati in naj pričnejo delovat!
Kaj pa se jim bo najbolj vtisnilo v spomin? Najbrž to, da so kričali jaz sem najboljši/jaz sem najboljša. Kajti le z zmagovalno mentaliteto lahko spreminjaš slike v svojega sveta!
Formula uspeha je enostavna: govori si, da si najboljši-a in prični z akcijo!
Želite uspeti? Spremeniti moramo vsakdanje (rutino) v posebno doživetje
Napisal Mojmir
11. september je nevsakdanji datum, je dan, ko se je tudi meni odprlo življenje, je dan, ko sem premočen razmišljal o prioritetah življenja in je dan, ko sem se odločil, da grem naprej.
Delati primerjave med stvarmi in okusi je zelo neprijetna zadeva a je včasih potrebna. Potrebno je vedeti, kaj počne konkurenca in potrebno je poznati vse parametre šampionov.
Prvi del:
Popoln naliv. Nekdo tam zgoraj se igra z nami in na nas zliva cele sode vode. Kaplje kot curek izpod tuša, po cesti se vali hudournik in jaz premočen sedim v avtu, v katerega sem ravnokar pritekel. Dobro, da imam vedno v avtu kakšno rezervno majico. Obrnem ključ pod volanom, da bi vžgal avto. Spredaj, pod pokrovom motorja, se nekaj dogaja, a tistega znanega ropota motorja ni. Avto ne vžge. Kljub njegovi 310.000 kilometrski zvestobi mu namenim nekaj sočnih. V vsem tem veselju ugotovim, da imam noge v luži vode in da mi po senčniku curlja voda.
Lepo! 11. september se spreminja v popoln dan. V takih trenutkih si človek naredi samo analizo. Slogan »Lačen si ful drugačen« bi lahko spremenili tudi v »Luža v avtu, ki sredi naliva ne vžge, ti da misliti!« Kaj vse sem si povedal in do kakšnih zaključkov sem prišel, ni za javnost. Priznam, v glavi so mi odzvanjale izjave nekaterih komentatorjev pod mojimi kolumnami, ki me enačijo z ljudmi, ki se vozijo v dobrih avtih, ki so oblečeni v drage »službene obleke« in se ne premaknejo, če za to ne dobijo dnevnice in potnih stroškov (že dolgo mi je povsem jasno, da mi lahko take komentarje spušča samo nekdo, ki je v istem položaju, kot omenjeni gospodje in se zaradi svojih frustracij znaša nad piscem, ne pa nad resničnostjo besedila). Iz te tragikomične situacije me je zbudilo zvonjenje telefona. Na zaslonu se je izpisalo ime novinarja. V tistem trenutku sem spoznal neumnost življenja. Nimam za burek, avto ne vžge in pušča, kličejo me novinarji, zato ker pišem in delam stvari, ki so naše skupno dobro in ker opozarjam na stvari, ki jih zgoraj omenjeni gospodje ne popravijo. Takrat sem si obljubil, da je treba stvari spremeniti!
Drugo poglavje:
Od izjave: »Prireditve v Kopru so kmečke«, ki jo je podal pomemben mož portoroškega turizma, še ni preteklo veliko vode. Se pa lahko »kmečka« Sladka Istra 2013 pohvali s 140 stojničarji, 40.000 obiskovalci, skoraj 80.000 prodanimi kuponi in, po moji oceni, z vsaj 400.000€ (skoraj pol milijona) prometa. Zaradi takih vizionarjev v našem turizmu centralna plaža v Portorožu sameva. Na njej ni ne domačinov, ne enodnevnih gostov.
Zunanji sovražnik je pred vrati!
Napisal Mojmir
Pred vrata naše majhne deželice se približuje strašen sovražnik. Medtem, ko sovrag, skupaj z domačimi izdajalci razmišlja o tem kako bo pojedel celo torto, naši obrambniki razmišljajo o tem koliko % te iste torte si bodo priborili (kako bodo kot vrabčki pokljuvali mrvice). Tuj kralj ni neki velik orator je pa Ronald Reagan Obalnega političnega govorništva. In kar ni zanemarljivo, ima mogočno vojsko.
Še 1x preberi naslov! Sedaj je idealen trenutek in izgovor, da se »obrambne« vojske kraljestva združijo v osvobodilno vojno in preženejo pretečo okupacijo.
Žal tudi zunanji sovražnik ve, da so obrambniki le neorganizirana krdela, brez pravih vodij, brez pravega znanja in brez prave vojske. Zato si nadeja lahke zmage in v naši deželici vzpostaviti suženjski sistem po logiki 70 in + %.
Modra misel za konec: tudi, če sovražnik blefira, bi se lahko obrambniki združili in naredili kaj koristnega za svoj narod!
Da se kdo ne bo ustrašil, to je zgodba iz centralne Amerike…
