11. september je nevsakdanji datum, je dan, ko se je tudi meni odprlo življenje, je dan, ko sem premočen razmišljal o prioritetah življenja in je dan, ko sem se odločil, da grem naprej.

Delati primerjave med stvarmi in okusi je zelo neprijetna zadeva a je včasih potrebna. Potrebno je vedeti, kaj počne konkurenca in  potrebno je poznati vse parametre šampionov.

 

Prvi del:

Popoln naliv. Nekdo tam zgoraj se igra z nami in na nas zliva cele sode vode. Kaplje kot curek izpod tuša, po cesti  se vali hudournik in jaz premočen sedim v avtu, v katerega sem ravnokar pritekel. Dobro, da imam vedno v avtu kakšno rezervno majico. Obrnem ključ pod volanom, da bi vžgal avto. Spredaj, pod pokrovom motorja, se nekaj dogaja, a tistega znanega ropota motorja ni. Avto ne vžge. Kljub njegovi 310.000 kilometrski zvestobi mu namenim nekaj sočnih. V vsem tem veselju ugotovim, da imam noge v luži vode in da mi po senčniku curlja voda.

Lepo! 11. september se spreminja v popoln dan. V takih trenutkih si človek naredi samo analizo. Slogan »Lačen si ful drugačen« bi lahko spremenili tudi v »Luža v avtu, ki sredi naliva ne vžge, ti da misliti!« Kaj vse sem si povedal in do kakšnih zaključkov sem prišel, ni za javnost. Priznam, v glavi so mi odzvanjale izjave nekaterih komentatorjev pod mojimi kolumnami, ki me enačijo z ljudmi, ki se vozijo v dobrih avtih, ki so oblečeni v drage »službene obleke« in se ne premaknejo, če za to ne dobijo dnevnice in potnih stroškov (že dolgo mi je povsem jasno, da mi lahko take komentarje spušča samo nekdo, ki je v istem položaju, kot omenjeni gospodje in se zaradi svojih frustracij znaša nad piscem, ne pa nad resničnostjo besedila). Iz te tragikomične situacije me je zbudilo zvonjenje telefona. Na zaslonu se je izpisalo ime novinarja. V tistem trenutku sem spoznal neumnost življenja. Nimam za burek, avto ne vžge in pušča, kličejo me novinarji, zato ker pišem in delam stvari, ki so naše skupno dobro in ker opozarjam na stvari, ki jih zgoraj omenjeni gospodje ne popravijo. Takrat sem si obljubil, da je treba stvari spremeniti!

 

 

 

 

 

Drugo poglavje:

Od izjave: »Prireditve v Kopru so kmečke«, ki jo je podal pomemben mož portoroškega turizma, še ni preteklo veliko vode. Se pa lahko »kmečka« Sladka Istra 2013 pohvali s 140 stojničarji, 40.000 obiskovalci, skoraj 80.000 prodanimi kuponi in, po moji oceni, z vsaj 400.000€ (skoraj pol milijona) prometa. Zaradi takih vizionarjev v našem turizmu centralna plaža v Portorožu sameva. Na njej ni ne domačinov, ne enodnevnih gostov.

Zaradi takega vizionarstva sem si sam strgal japonko na ploščadi v Portorožu. V nedeljo, 1.9.2013 ob 10.uri sem bil oblečen v božička in stopil na neko lepljivo zmes piva, vina in masti, ki je tam ostala od kdo ve kdaj in jo ni nihče počistil. V nedeljo, v centru najbolj turističnega, mondenega Portoroža, je bila centralna ploščad kot tla najbolj zakotne beznice! In spet bom kriv jaz, ker sem to povedal. Dekleta s stojnic so same z vodo in metlami čistile pred svojim pragom. Kdaj bodo odgovorni očistili pred svojim?

Resnično se ne moremo primerjati s »kmečkim« Koprom, ker je Koper že daleč pred nami! Že stari Rimljani so rekli »De gustibus non est disputandum«! Res pa je, da moramo imeti nek orientir v življenju. Po nekom se moramo zgledovati, z nekom moramo tekmovati. Kljub vsemu je življenje le ena tekma, tekma kdo bo boljši. Če je to tekmovanje zdravo, napredujemo vsi, ko pa postane tekma umazana…poglejte okoli sebe.

Če želite napredovati, morate obvezno vedeti kaj počne vaša konkurenca, vedeti morate, kdo je najboljši v vaši panogi in kakšni so njegovi »parametri«. To se imenuje model šampiona. Seveda vam vse to nič ne pomaga, če ne poznate lastnih prednosti, edinstvenosti in svoje lastne zgodbe. In prepričan sem, da jih ni veliko med nami, ki bi v treh stavkih znali povedati v čem smo boljši od Grada, Umaga, Kopra… to bi namreč lahko bila naša konkurenca. Vsi tisti, ki govorijo o Portorožu kot o butičnem turističnem kraju in ga primerjajo s St. Moritzom in Monte Carlom, nas zavajajo in lažejo.

Tretje dejanje:

Ta kolumna v resnici malo zamuja. Zamuja pa zato, ker sem čakal pomembne podatke. Čakal sem podatke o nočitvah, ki jih izdaja Statistični urad Slovenije. In kaj pravijo podatki o nočitvah za julij in avgust 2013?

Podatki pravijo, da:

–         je bilo v juliju število prenočitev v obalnih hotelih za 3% manjše kot v juliju leta 2012.

–         je bilo v avgustu število nočitev v obalnih hotelih za 1% manjše kot v avgustu leta 2012.

–          so obalni hotelirji tretji v državi po številu prenočitev.

–          je bilo avgusta v gorskih občinah za 5% več turistov kot avgusta 2012.

–          so še vedno najštevilčnejši prenočevalci Italijani (19%) in da so Rusi prišli le do 4%.

Če preberemo statistiko s »kmečko logiko« nam ta pove, da nas gorske občine šibajo tudi poleti in da njim promet celo raste (+5%) medtem, ko nam pada (-1%). Statistika pa tudi pove, da kljub temu, da naši turistični delavci jočejo, da ni Italijanov, je teh še vedno največ in da tudi, če se zelo hvalijo z Rusi, opravijo le- ti le 4% nočitev. In kaj nam statistika pove z eno besedo? Pove nam, da je v našem Portoroško /Piranskem turizmu nekaj hudo narobe! Pove nam, da je nekdo zelo slabo sejal (zgrešil je seme in polje) ter še slabše žel.

Priznam, sam nimam pojma o turizmu, nimam pojma kako se lahko prodaja hotel in nimam pojma komu, kje in kako bi lahko prodajal hotelske usluge. Sem pa prepričan, da bi me ti podatki (lanski niso nič boljši) dobro pretresli, začel bi močno razmišljati kako naprej ter kam in v kaj dajem denar za promocijo.

Dokler bo novica sezone, da se je TZP pojavilo na šagri v avstrijski vasi in da je piranski TIC v enem dnevu obiskalo (samo) 1000 ljudi, nas bo Bled šibal poleti in pozimi.

Če se dobro spomnim je bila nekoč podana izjava, da je portoroški turizem itak odvisen od vremena. Če je dolgo sončno je sezona dobra oz. karkoli narediš bo rezultat +-10%. In -1% je dober rezultat, kajne?

*Predvidevam, da bomo poslušali samohvale o uspešnem septembru. A ne pozabite, tudi za te rezultate bo delno imel zasluge »kmečki Koper« oz. Eurobasket.

 

Zaključek

Ampak pustimo se presenetiti, kriza v Evropi pojenja, v letu 2014 bo že milijarda in sto milijonov turistov in najverjetneje bo zdrava kmečka pamet pljusknila tudi na obalo solinarskega Pirana.

Čeprav verjamem, da so hotelirji na zelo visokem kvalitetnem nivoju, da zelo dobro poznajo svoj posel, da imajo izdelan »model šampiona« in da tam delajo vrhunsko usposobljeni kadri, hotelirji ne bodo in ne morejo biti nikoli glavni in edini faktor/subjekt/vlečni konj/generator portoroškega turizma. Oni so le servis! Sam se pohvalim, da živim v Portorožu in ne, da živim v hotelu tem in tem. Resnično me zanima koliko turistov, ki nas obiščejo ali pa vi, ko greste na dopust se pohvalite s stavkom: » Dopust sem preživel v hotelu Exscelisor«? Vsak najprej pove v kateri državi je bil, v katerem kraju in se šele potem začne hvaliti in si dvigovati status z uglednostjo hotela, kajne?

Problem portoroškega turizma je na ulici in ne v hotelih! Zato moramo ta problem rešiti mi, pa čeprav bomo zaradi tega »zrušili tudi mit  kakšnega hotela«.

»Gre le za majhne korake v pravo smer. Ni nič velikega, vendar: če nas dovolj naredi teh nekaj majhnih korakov, pomeni to velik napredek!« (pravi Janez Potočnik) Gremo, pljunimo v roke in začnimo delat!

In čisto zares zaključek

Veliko ljudi me sprašuje, zakaj pišem kolumne, zakaj opozarjam na, po mojem mišljenju, pomanjkljivosti. Sprašujejo me kaj želim doseči, v kateri stranki sem, kdo stoji za mano in podobno. Ali mora res nekdo biti v stranki in imeti nek skrivnostni načrt, da nekaj napiše? Zakaj se »odgovorni« takoj počutijo ogrožene, ko komentiraš njihovo delo? Vsi vemo, da so od zunaj vse stvari lažje in da se vse vidi drugače. Sem pa vesel, ko ti isti ljudje uporabijo kakšno mojo idejo, popravijo kakšno napako, na katero sem opozoril in, če nič drugega, imajo nabor drugačnih idej o katerih lahko razmišljajo. Zato, da je letošnja nagrada za odličnost v turizmu šla kamor je šla, si prištevam del zaslug tudi sam. Na probleme vrtnarije sem opozoril v kolumni Sprehod po zanemarjenih parkih Portoroža. In zame je največje veselje, ko vidim, da je moja beseda padla na plodna tla.