Novoletna okrasitev doma in v svetu
Napisal Mojmir
Božično novoletna okrasitev naj bi bila kot darilni papir, ognjemet kot velika in pompozna pentlja na darilu, ki ga posamezen kraj podari domačinom in turistom. V zadnjih letih kraji tekmujejo med seboj, kateri bo najlepše okrašen in v katerem se bo svetilo največ lučk. Še več, mesta prepuščajo okraševanje znanim umetnikom. Motivi s katerimi okrašujejo ulice so potegnjeni iz zgodovine in tradicije posameznega kraja.
Največja novoletna jelka na svetu
Z njo se ponašajo prebivalci italijanskega mesta Gubbio. Na 650m visokem hribu, ki se dviguje nad mestom, postavijo ogromno novoletno jelko, ki jo povezuje 8,5 km dolg električni kabel. Vsako leto lučke na jelki prižge pomembna osebnost. Leta 2011 je to storil celo sam papež, leto zatem predsednik države.
Največja novoletna jelka na svetu, Giubbio Italija.
Mesta in kraji, ki si ne morejo privoščiti največje novoletne jelke, poskušajo pritegniti pozornost medijev in turistov s čarobnostjo lučk in zgodb, ki jih le-te pripovedujejo.
Kdo ima najboljšo zgodbo za novoletno okrasitev?
Ljubljano je z lučkami okrasil slikar in kipar Zmago Modic, okrasitev je poimenoval »Spoštovanje življenja«. Nad glavami obiskovalcev, se je vrtelo vesolje in začenjalo se je novo življenje (spermiji in jajčeca). Mestna turistična organizacija je vložila veliko truda v promocijo »lučk«.
Za podoben korak so se odločili tudi v Škofji Loki. Za božično novoletno okrasitev, ki so jo poimenovali »Sončno kolo«, je avtorica Barbara Nardoni povedala sledeče: »‘’Novo leto predstavlja čas obračuna s preteklostjo in pogled naprej. Zasnova letošnje novoletne osvetlitve temelji prav na tem izhodišču, na nadgradnji starega in zgodovinskega v novo.
Novoletno okrasitev razumeva kot voščilo prebivalcem in obiskovalcem mesta. Voščila so izpisana v pisavi, ki sva jo izpeljali iz začetkov Škofje Loke, iz darilne listine Freisinškim škofom leta 973 in na nek način simbolizira bogastvo in intelektualno moč srednjeveškega mesta. Izbrana so iz koledniških pesmi in nadomeščajo nekdaj tradicionalne obhode po hišah. Prav tako je stara karolinška diplomatska pisava izhodišče za simbol okrasitve. S krožnim nizanjem izstopajoče črke S sva oblikovali simbol, ki predstavlja kolo in sonce hkrati.
Tako imenovano sončno kolo je tudi časovno kolo, ki presega preteklost in sega v prihodnost s svežo energijo, močjo, jasnostjo in zavedanjem. Sončno kolo je nedvoumno voščilo napredka. Simbol posebej oblikovan za naše mesto je obenem tudi simbol ponovnega rojstva sonca in svetlobe, kar sovpada s praznovanjem prehoda leta tako v krščanski kot v staroverski tradiciji, pa tudi v drugih kulturah…«. Fantastična zgodba, ki bo z leti pridobila na prepoznavnosti.
Katero zgodbo pripoveduje Piran?
Piran, radi ga opišemo kot sredozemski biser, ponuja nešteto zgodb, ki bi jih lahko osvetlili in poudarili z lučkami božično novoletne okrasitve. Samo na Tartinijevem trgu, se sramežljivo za zaveso skriva ljubezenska zgodba o beneškem trgovcu in piranski lepotici. Nad trgom bdi sveti Jurij, ki je v zgodovini celo dvakrat nagovoril Pirančane. Da Tartinija in hudiča, ki ga je tlačil v sanjah, sploh ne omenjam.
Mestni »okraševalec« se je tudi tokrat zelo potrudil. Nad trg je obesil glasbeni inštrument, ki naj bi bil violina. A prav lahko bi to bila kitara Jimmya Hendrixa ali čelo dvojca Two cellos ali celo kontrabas na čigar glasbo pleše medved.
Okrasitev Tartinijevega trga v Piranu.
Piran ponuja nešteto zgodb! Katero bomo izbrali in jo »razsvetlili« s čarobnostjo novoletnih lučk?
Portorož, ti zanemarjena ofucana dama noči…
Na ulici Portoroža, so se najbrž že peto ali šesto leto zapored bohotile iste novoletne lučke, ki vsaj meni ne pripovedujejo prav nobene zgodbe. Portorož rešuje Palace hotel, ki s svojo imponentnostjo skrije tudi temo, praznino in žalost, ki se nahajajo na osrednjem portoroškem trgu, ki mu domačini enostavno rečemo Ploščad.
Verjamem, da prihaja čas, ko bosta tudi Piran in Portorož, pripovedovala svoje zgodbe z lučkami novoletne okrasitve.
Sramežljiv poskus nečesa drugačnega
Med prednovoletnim spustom lampijonov v Portorožu smo udeležencem spusta pripravili presenečenje. Z novoletnimi jelkami smo poskušali okrasiti portoroški zaliv. Akcija ni popolnoma uspela, saj sta v zadnjem trenutku odpovedali dve barki. A v zalivček na portoroško plažo je kljub vsemu čolnič pripeljal jelke okrašene z lučkami. Sramežljiv začetek, ki ima velik potencial. Z novoletnimi jelkami okrašenega zaliva nima še nihče.
Leta 2011 smo prvi slavnostno prižgali lučke v Portorožu. Leta 2016 smo prvi okrasili portoroški zaliv.
Z malo dobre volje, bi lahko imeli jelko od Šentjan do Lucana ali morsko verzijo od marine do Pirana. Jelko bi lahko s helikopterjem povlekli iz morja ali z droni pripeljali od križa v Strunjanu.
Novoletna okrasitev Portoroškega zaliva 2016
Vsi skupaj potrebujemo le malo več fantazije in navdiha, da spišemo najlepšo, v lučke okrašeno, zgodbo našega kraja.
Malo za hec… Božiček je prižgal novoletno luč v Portorožu.
…in princeska je vzletela proti sončnemu zahodu!
Napisal Mojmir
Uuuuuuuuuuuuauuuuuuuu, koliko prahu je dvignil članek o Spustu princeske! Nekoliko izkrivljene»Občinske resnice« so sprožile val telefonskih klicev in pouličnih razlag. Ljudje so me spraševali, zakaj in kako se je to zgodilo.
Na kratko sem jim povedal, da je v osnovi to enak primer kot pri Pomorskem krstu, ki sem ga opisal v eni od prejšnjih kolumn. A je le še malo bolj reprezentativen.
Enostavno, bi to prigodo lahko razložil tako; Oseba ki preko razpisa deli denar, med drugim organizira tudi konkurenčno prireditev (na istem kraju in ob istem času). Zato ukaže spremembo datuma izvedbe »Princeske« in piscu te kolumne zagotovi, da bo društvo za »Princesko« na razpisu dobilo 5.000€. Kar se ni zgodilo.
Leta 2013 je župan iz svojega sklada »enodnevni Princeski« namenil 3100€. Po velikem medijskem uspehu in napolnjenem trgu razpisna komisija (kljub drugačnim obljubam), »tridnevni Princeski« nameni 3000€.
To se je zgodilo kljub temu, da je »Princeska« ustvarila preko 150 medijskih objav in je leto pred tem do zadnjega kotička napolnila Tartinijev trg. Kaj takega ni uspelo niti slavnim Mambo Kingsom na Silvestrovo!
Bralec naj sam presodi v kakšni meri je Občina prepoznala Princesko kot dober projekt.
Pustimo Princesko in pomislimo, zakaj se take stvari dogajajo v Piranu.
Kdo je na piranski občini odgovoren za prireditve? Kdo naredi scenarij posamezne prireditve? Kdo je tisti, ki odloči katera prireditev je v občinskem interesu in na podlagi česa? Kdo je tisti, ki je sestavil nabor prireditev, ki najbolj poudarjajo specifičnost piranske občine? Kdo je tisti, ki skozi prireditve raziskuje in ohranja kulturno dediščino?
Verjemite mi, takega človeka na občini Piran ni! Še več, tam o teh stvareh tudi nihče ne razmišlja.
Sodobni trend v turizmu je, da vsaka vas obiskovalce seznani s svojimi posebnostmi, s svojimi običaji, miti, kulinariko…s svojimi edinstvenostmi. Kaj počnemo v Piranu? Organiziramo mediteranski etno festival, na Solinarskem prazniku igra ljubljanski žur bend in podobno. S takim delovanjem zamudimo izjemno priložnost, da domačine poučimo o zgodovini naših krajev. Po drugi strani pa gostom ne pokažemo, zakaj in po čem smo mi drugačni in boljši.
Piranski McDonald’s
Piran je kraj brez identitete in brez duše, najbrž so jo v pedesetih letih prejšnjega stoletja »esuli« odnesli s seboj. Sedaj imamo dve možnosti. Lahko se obrnemo proti Balkanu ali proti svetu in postanemo neprepoznavni oz. eni izmed. Druga možnost pa je, da se obrnemo v zgodovino tega kraja in tam poskušamo izbrskati stvari, ki nas bodo povezale in nas predstavile svetu, kot nekaj edinstvenega.
Če se Zavod za kulturno dediščino bori zato, da vsak kamen ostane prav tak in na svojem mestu, bi bilo prav, da se nekdo potrudi ter pove zgodbe o teh kamnih. Še bolj kot kamni, so pomembne zgodbe o ljudeh, ki so živeli in delali tukaj.
Ko bodo domačini bolje spoznali zgodovino kraja v katerem živijo, bodo bolj spoštovali kamne in zgodbe, ki sestavljajo dušo kraja.
Občina se mačehovsko obnaša do 70 letne tradicije »Pomorskega krsta« in s tem zavrača zgodovinsko povezanost Pirančanov in pomorstva. Pomorski krst odpravi z drobižem. Na drugi strani pa bogato nagradi Ljubljančane, ki prepevajo na Solinarskem prazniku, na katerem je več kranjskih klobas kot soli.
In to se dogaja zato, ker Občina ne premore Oddelka za prireditve in doživetja. Prireditve, ki so pomemben del promocije kraja in turizma, so prepuščene trenutnemu navdihu dežurnega Občinskega uradnika in prodajnim sposobnostim organizatorja posamezne prireditve.
Dokler si bodo na Občini zatiskali oči in se sprenevedali, da je drugje še slabše, resnično ne moremo pričakovati sprememb na bolje. Šele ko bo župan prevzel krmilo v svoje roke in bo z enim stavkom dal nalogo: »v 14 dnevih mi naredite Oddelek za prireditve in doživetja«, se bodo stvari začele premikati. A kaj, ko smo že v maju, in je najbrž tudi leto gospodovo 2016 izgubljeno.
Uradna otvoritev poletne turistične sezone
Na tistem famoznem sestanku pri županu oktobra 2013, sem predlagal, da bi bilo koristno, če bi »organizirali« Uradno otvoritev poletne turistične sezone.
Na oder se postavi velik zvon, župan udari po njem in odpre poletno turistično sezono. Prične se žurka. To bi bila še ena priložnost več, da se z dobro promocijo napolni Portorož in dobro zasluži.
Decembra 2011 smo skupaj z božičkom »Otvorili novoletno okrasitev Portoroža«, čez par let je to naredila tudi formalna oblast. Ali bo v tem primeru enako?
Kako lahko Sv. Jurij pomaga piranskemu županu?
Napisal Mojmir
Legenda pravi, in stari ljudje ji pritrjujejo, da je v noči z 20. na 21. julij leta 1343 Piranu grozila strašna nevihta. Nebo je izgledalo kot na sodni dan! Pirančani so se v strahu pred strašno točo, orkanskim vetrom in poplavami poskrili. Še prej so pred nevihto pospravili ves pridelek. A k sreči do nevihte ni prišlo. Mestu je v bran stopil sam Sv. Jurij in mesto rešil pred strašno nevihto. V zahvalo so mu na hribčku nad mestom postavili mogočno cerkev z zvonikom. Zvonik je kopija beneškega, a kljub temu starejša od njega.
Sv. Jurij je v Piranu pomemben akter. Je zaščitnik mesta in njegov god simbolizira dan, ko so se solinarji odpravili na delo v soline. In ker naj bi Piran zrastel na soli, je ta svetnik za mesto še toliko bolj pomemben.
Piranski župan je oslepel!
Nekaj stoletij kasneje, se je na obali ob morju igral piranski deček. Med igro je zaslišal glas, ki mu je nekaj zašepetal. Okamenel je, ko se je zavedel, da mu govori sam božji glas. Glas vsemogočnega mu je ukazal, naj sporoči podestu (županu), da je piranska cerkev Sv. Jurija potrebna popravila. Če župan ne bo takoj stopil v akcijo, bo oslepel in Piranu se bo zgodila strašna nesreča! Deček je prestrašen takoj stekel v občinsko palačo. Županu je predal obvestilo in ga posvaril o strašni kazni, ki bo doletela njega in Piran. Župan se je dečku le nasmejal, ga odslovil in v trenutku oslepel.
Pomorski krst, žalostni odsev piranske turistične realnosti!
Napisal Mojmir
Kaj imajo skupnega »Pomorski krst«, turizem, neobstoječa občinska turistična strategija in Oddelek za prireditve in doživetja?
Naj bi manjkale table…
Če pregovor »Vse poti vodijo v Rim« drži, boste iz Pirana prej prišli v Rim, kot na Forma vivo! Podjetje Valicon iz Ljubljane, je anketiralo turiste v Piranu in Portorožu. Z raziskavo so dokazali, da so turistične atrakcije v piranski občini neprepoznavne. Še več, poti do njih niso označene! Z enostavnimi besedami bi to lahko povedali tako – turisti, ki se sprehajajo med Piranom in Portorožem so že slišali za soline, a ne vedo kje so. Za Fieso, Forma vivo ali strunjanski križ, večina ni nikoli slišala. TOP informacija pa je, da veliko tistih, ki so se sprehajali po Portorožu niso vedeli kje je Piran!!!
Ljubljančani pravijo, da bi morali občinarji postaviti vsaj usmerjevalne table, ker bi tako mogoče avan – turisti sami odkrivali naše znamenitosti.
Po eni strani je logično, da ni tabel. Če ne veš, katere so tvoje atrakcije, zelo težko do njih označiš pot.
Občinska garnitura pravi, da problem pozna in da se ga zaveda, ampak… saj so plačali raziskavo, samo tabel še niso postavili.
Že stari avtohtoni pregovor pravi (res je, tukaj so včasih živeli Italijani), Tra il dire e il fare, c’è di mezzo il mare.*
Kaj se mi je zgodilo na sprehodu do Pirana in nazaj?
Glavni piranski mit je, da je Piran zrastel na soli in da so bili Pirančani solinarji. Med sprehodom sem se vprašal, zakaj je »Pomorska šola« v Piranu in zakaj je Splošna plovba bila ustanovljena v Piranu? Zakaj recimo »Plovba« ni bila ustanovljena v Kopru, kot ekonomskem središču Istre? Zakaj ne v Izoli med ribiči? Odgovor je na dlani! Zato, ker je bil Piran najbolj pomorsko razvito mesto na tem koncu in zato, ker so Pirančani sloveli kot odlični mornarji.
Pozoren bralec se bo najverjetneje vprašal od kod (skozi zgodovino) bogatim Pirančanom denar. Ali od soli ali od trgovine (pomorstva) ali česa drugega? Mogoče se bo kdo poigral s piransko ekonomijo skozi čas.
Kakšna je povezava med pomorci in turizmom?
A vrnimo se k naši temi. Najstarejša prireditev v piranski občini je »Pomorski krst«. Letos bo izveden že sedemdesetič (70.).
Kaj naredijo nepozorni in neodgovorni starši za svoje otroke? Dajo jim nekaj drobiža in se s tem operejo krivde, ker ne skrbijo za njihovo vzgojo. Ne morem se znebiti občutka, da podobno počne Občina s »Pomorskim krstom«. Da jim nekaj denarja in si opere roke.
Naj bo »Pomorski krst« le kot primer zakaj potrebujemo Oddelek za prireditve in doživetja.
Krst organizirajo učitelji in dijaki. Resnično jim gre vsa pohvala in spoštovanje za 70 letni trud. Ampak učitelji niso profi organizatorji, niso turistični delavci, marketingarji, promotroji, logisti in kdo bi vedel kateri profil ljudi še potrebujemo, da organiziramo konkretno (zakaj ne) tridnevno prireditev, ki bi v kraj pripeljala na tisoče ljudi. Oni to (podobno kot društva) počnejo v svojem prostem času. Delajo z veliko ljubeznijo a z omejenim časom, sredstvi, znanjem in z drugačnimi (poudarek na drugačnimi!) cilji.
Če bi Občina imela Oddelek za prireditve in doživetja, bi lahko Oddelek poskrbel za dodano vrednost prireditve. Šola bi organizirala Krst, Oddelek pa prireditev. Z leti bi prireditev rastla in postajala vse bolj prepoznavna. Obiskovalo bi jo veliko ljudi, ki bi v Piranu in okolici pustili veliko, za obubožan občinski proračun, potrebnega denarja.
Takih prireditev, ki bi lahko z Oddelkom prosperirale, je še kar nekaj!
Kaj pravijo zagovorniki načina »delajmo po starem«?
Seveda bodo zagovorniki načina »delajmo po starem« takoj imeli veliko ugovorov. Kot na primer, Krst je od šole in naj ga šola organizira. Res je. Krst je od šole, dogajanje na ulici, posredno polnjenje hotelov, lokalov in promocija občine pa je Občinska zadeva, kajne? Če bi Krstu dodali še gusarski vikend, stojnice, ples, različne majhne dogodke še kaj – z eno besedo »čevape in pivo« – bi se v Piranu trlo ljudi!
Kdo največ izgubi, ker je Pomorski krst obrobna prireditev? OBČINA!!! Kdo bi moral to ugotoviti? Občinski uradniki zadolženi za »pobiranje denarja«!
Če poenostavim:
- Oddelek za prireditve in doživetja bi moral organizirati od 5 do 7 za občino pomembnih prireditev.
- Iz potencialnih prireditev društev bi moral ta isti oddelek ustvariti turistični produkt.
- Moral bi tudi sestaviti doživetja na turističnih atrakcijah ter turiste s smerokazi pripeljati do njih (do doživetij in atrakcij).
Vprašanje za milijon dolarjev
Resnična pot odkritij ni iskanje novih dežel, ampak videnje z novimi očmi!
Napisal Mojmir
Marcel Proust, lastnik zgornjega citata, je najverjetneje z drugimi besedami predstavil Einsteinov zakon relativnosti.
Izbirati moramo med našo preteklostjo in našo prihodnostjo. Izbirati moramo med gledanjem nazaj in gledanjem naprej. Ni nam treba graditi mostov v preteklost. Graditi moramo mostove v prihodnost.
V današnjem, visoko tehnološkem in tekmovalnem svetu ni prostora za izgovore! V današnjem hiper produkcijskem svetu ni prostora za opravičila!
V današnjem času, ko si v trenutku na drugem koncu sveta preko neta in v dvanajstih urah z letalom, ni prostora ne za opravičila in ne za izgovore!
Živimo v času, ko se lahko vsaka zakotna vas v trenutku postavi na trg in z retuširanimi fotografijami celemu svetu pokaže svoje lepote in prednosti. Živimo v času, ko se vsaka vas bori za svoj delež pod soncem. Živimo v času, ko ti nihče ničesar ne podari in se je potrebno za vsako malenkost hudičevo potrudit!
Opravičila in izgovori so orodja nekompetentnih, ki gradijo mostove proti nikamor in spomenike ničevosti.
Ko stopiš v ring, se boj prične. Ne nasprotnika, ne gledalcev in ne sodnikov ne zanima, da je bil tvoj trening okleščen zaradi poškodb, slabih pogojev ali drugih razlogov. Nasprotnik te brez milosti zmikasti in se veseli zmage. Ni opravičil, ni izgovorov, so le polomljena rebra izpadli zobje in podplutbe. Boj je brez milosti!
Bodimo pošteni do samih sebe. Tudi sami izbiramo tako. Za svoj težko prislužen denar, hočemo dobiti najboljše in čim več. Tudi sami izbiramo tako, kot izbirajo vsi ljudje po svetu – brez milosti
Živimo v svetu in času, ko nikogar ne zanimajo naše notranje zdrahe, naši problemi in/ali kdo je naš ali vaš. Živimo v času diskontov, ko je kraj na drugem koncu sveta oddaljen le nekaj ur.
In ne, ni res, da živimo na napačnem mestu ali v napačnem času. Živimo le v kraju in času, v katerem ni prostora, da bi nas vodili neambiciozni kadri, ki svojo netekmovalnost opravičujejo z izgovori tipa: »saj je drugje še slabše« ali »njim je lahko, ker…« in se slepijo, da je »naš majhen hlevček« velika turistična atrakcija. Dokler bodo ti vodilni kadri iskali izgovore in opravičila, dokler ne bodo ti vodilni kadri sprejeli dejstva, da tam zunaj ni milosti ampak, »boj, kaj boj, mesarsko klanje« bomo mi kot Kraj, izgubljali točke. Te točke v turizmu pomenijo delovna mesta, sredstva za napredek, kruh za naše otroke in kvaliteta bivanja za domačine, ki so ujetniki turizma.
Vsak od nas, bi se moral vprašati, »kaj jaz lahko naredim, da bo boljše«? Ljudje smo ovce in nagonsko sledimo svojemu pastirju. Ampak v enem trenutku se moramo vprašat, ali je tisto kar vidim pred sabo, prepad?
Kaj menite, kdo je tisti, ki ima prav?
Napisal Mojmir
Že brancini v zalivu si pripovedujejo zgodbe o tem, da je s piranskim turizmom nekaj hudo narobe. Preko medijev smo že nekaj let neme priče medsebojnega obtoževanja Občine in drugih akterjev v turizmu. Prešlo jim je v navado, da valijo krivdo drug na drugega in da nihče ni pripravljen sprejeti svojega dela odgovornosti.
Kdo koga obtožuje?
Občina obtožuje hotelirje, da niso pripravljeni sodelovati. Hotelirji obtožujejo Občino, da jim meče polena pod noge. In tako dalje in tako naprej v nedogled, kot otroci v peskovniku… gospodje pa se ne zavedajo, da se igrajo z usodo kraja in resničnimi življenji občanov.
Medtem, ko se pomembneži obtožujejo, se kolone turistov valijo skozi naš kraj na Hrvaško.
Kdo je glavni in odgovoren za turizem v kraju?
Poskušajmo prijeti bika za roge. V občini Piran se letno naredi nekaj več kot 1.300.000 nočitev. Kdo se lahko pohvali s tem rezultatom? Najbrž hotelirji, ker Občina nima prodajne službe. Na Solinarskem prazniku je okrog 1000 obiskovalcev. S tem rezultatom se lahko pohvali Občina, ker hotelirji niso organizatorji. Verjamem, da odgovorni točno vedo, kdo ima kakšne naloge in kdo je za kaj odgovoren.
Ali če zadevo še enkrat obrnemo. Kaj se bo zgodilo, če vse hotele prodamo tujcem?
Koledar turističnih prireditev v piranski občini 2016
Napisal Mojmir
V roke sem dobil osnutek koledarja prireditev v občini Piran za leto 2016. Skoraj oslepel sem od bele praznine, ki se je pojavila tam, kjer naj bi bile zapisane prireditve v Portorožu. Nepojemljivo! Povprečen človek, kaj takega težko razume. Junija, julija in avgusta, ko je turistična sezona na vrhuncu, bo v Portorožu (brez Avditorija), le prireditev Portoroška noč in še ta je postavljena na 20. avgust, ko se v Izoli dogaja Ribiški praznik.
Naj spomnim, da…
1. je že v letu 2015 bila Portoroška noč na isti dan kot Ribiški praznik. V Izoli se je trlo ljudi, v Portorožu pa je vodni spektakel sameval.
2. je tradicija, da se Portoroške noči dogajajo na Marijino nebovzetje ali Ferragosto, kakor mu pravijo Italijani. Izgleda pa, da se piranski Občinarji zanašajo na goste, ki uporabljajo Julijanski koledar (»pravoslavni« koledar). Mi pa ni jasno, zakaj temu koledarju ne prilagodijo tudi novoletnega ognjemeta?
V Portorožu se nič ne dogaja!
Ker sedaj res že vsi galebi vreščijo, da se v Portorožu nič ne dogaja, ker so usta Občinarjev polna samohvale, kako se oni trudijo, me je ta bela praznina zelo presenetila.
Sladko proti slanemu
Napisal Mojmir
Zakaj pride do tako velikih razlik med dogodki, ki bi morali biti po učinku približno enaki?
Česa piranski občinski uradniki ne razumejo?
Končalo se je, tako pravijo, rekordno turistično poletje. V tem obdobju se je zvrstilo veliko število prireditev. Bogat je bil spored Avditorija in pestro je bilo dogajanje na Tartinijevem trgu v Piranu. Celo »na ulici« v Portorožu se je zgodilo par dogodkov.
Tokrat ne bomo govorili o pregovorno slabi promociji in o slabem obisku »občinskih« prireditev v piranski občini. Poskušali bomo le narediti primerjavo med dvema prireditvama in poskušali razumeti, zakaj je ena nekaj svetlobnih let uspešnejša od druge.
Primerjali bomo 7. Sladko Istro in 13. Solinarski praznik. Sladka Istra je eden izmed množice dogodkov, ki jih organizirajo v Kopru. Solinarski praznik pa je osrednji oz. najpomembnejši praznik piranske občine. Pravijo, da je Piran zrastel na soli in da se tam vse vrti okoli soli.
Sladko proti slanemu
Leta 2009, ko je Solinarski praznik upihnil že 7. svečko, je Sladka Istra šele privekala na svet.
Naj takoj na začetku poudarimo, da so številke v primerjavi »okrogle«. Take so zaradi lažjega pregleda, enostavnejšega razumevanja in ker nimamo točnih podatkov. Prepričani pa smo, da so vse te številke v resnici višje.
Na Sladki Istri 2015 je bilo 130 razstavljalcev, obiskalo naj bi jo 50.000 ljudi. Ta podatek je pomemben, ker razstavljalci plačajo stojnice in obiskovalci kupujejo degustacijske kupone.
Recimo, da dvodnevni najem stojnice stane 100€ in da je bilo prodanih (samo) 50.000 degustacijskih kuponov. Najbrž si od prodanega kupona organizator vzame nek delež za režijske stroške (tisk, prodaja…).
Slabo izkoriščena turistična atrakcija v Piranu
Napisal Mojmir
Piransko obzidje naj bi dokončno obliko dobilo leta 1533. Obzidje se je širilo in večalo, skladno z rastjo mesta. Spreminjalo se je tudi zaradi novega načina bojevanja, saj se je v srednjem veku tudi v Piranu pojavil smodnik. Vpliv obzidja se čuti na obeh straneh zidu. V mesto preprečuje vstop sovražniku. Meščane omejuje v gibanju. Preprečuje jim prost izhod iz mesta. Ena izmed največjih kazni je bila ta, da so človeka izgnali iz mesta. A z leti se je odnos Pirančanov do obzidja spremenil. Spremenil se je tudi pomen obzidja. Iz objekta zastrahovanja, se je spremenil v eno izmed najbolj markantnih turističnih atrakcij.
Kako je z obzidjem danes?
24.9.1998 so na Simpoziju obzidnih mest v Piranu sprejeli »Piransko deklaracijo« o obzidnih mestih, kot edinstveni dediščini, ki jo moramo izročiti bodočnosti kot nenadomestljiv opomnik zgodovine. In tukaj se je zgodba nekako ustavila. Kasneje so pod obzidje »namontirali« vrtljiva vrata, ki nepoklicanim preprečujejo dostop na obzidje. Ob plačilu 1€ se lahko turisti sprehodijo po obzidju in naužijejo prečudovitih razgledov od Benetk vse do Triglava. Ob večerih je z obzidja mogoče opazovati prečudovite sončne zahode.
Vzorec je zaračunavanje parkirnine
Turistična atrakcija, ki je nihče ne pozna!
Napisal Mojmir
V času globalizacije je edina stvar, ki nas razlikuje od drugih avtentičnost prostora v katerem živimo! Zato se države trudijo zavarovati svojo kulturno dediščino in jo na sodoben način predstaviti in uporabiti tudi v turizmu. Naša kulturna dediščina (naša tradicija in zgradbe v prostoru) nas definira in naredi edinstvene. Drugačne od drugih. Obeleževanje tradicije je vez z našimi predniki in zaklad, ki ga položimo našim vnukom v zibelko, da bodo vedeli, od kod prihajajo.
Kraji v katerih živimo so imeli to nesrečo, da se je v nekem trenutku »tradicija« nasilno prekinila. Kljub temu je piranska občina bogata s »snovno kulturno dediščino«. Veliko je takih in drugačnih stavb, ki lahko nam in turistom veliko povedo.
Ali mogoče veste katera točka v piranski občini je najbolj gosto posejana z elementi kulturne dediščine oz. s turističnimi atrakcijami? Naj vam pomagam. To ni Piran, to ni Portorož, ta točka je v Sečovljah.
Štiri TOP atrakcije
