Strašna dijaška fešta v Portorožu
Napisal Mojmir
Domačini se zgražajo, gostinci pišejo peticije, mediji in konkurenca se naslajajo.
Glas ulice pravi, naj bi Odločevalci sprejeli isto odločitev kot pred 25 leti. Takrat so ukinili Portoroško noč, danes naj bi ukinili dijaško prireditev. In to naj ne bi bilo vse.
Naj spomnimo. Znana uristična agencija, ki skrbi za dobro voljo dijakov in študentov, vsako leto pripelje več sto dijakov v Portorož. Na plaži jim organizira celodnevni žur. Dijaki si dobro voljo napihujejo z alkoholom. Sonce in vročina pa prispevata še dodaten adrenalin.
Če so naši podatki pravilni, ima dogodek uradni začetek in uradni zaključek. Dijake z avtobusi v Portorož pripeljejo in odpeljejo. Ves nered, ki se je v Portorožu dogajal, se je zgodil po uradnem zaključku dogodka.
Spontano se pojavi vprašanje, kdo naj bi skrbel za dogajanje po prireditvi?
Seveda je najlažja stvar na svetu, prireditev ukiniti in prepovedati vse nadaljnje. Tako bodo imeli Odločevalci manj dela in manj »problemov«. A pomislimo, če bi vsi tako razmišljali, se ne bi dogajalo nič. Na primer koncerta Rolling Stonesov, kjer se zbere 100.000 in več poslušalcev, ne bi nihče organiziral. A vrnimo se v našo majhnost. Na Štajerskem že veliko let ne bi več organizirali gasilskih veselic. Kajti ponarodeli »auf biks – čreva na plot«, žene strah v kosti.
Zato predlagam Odločevalcem, naj raje, kot da dogodke ukinjajo, poskrbijo, da bodo le ti pravilno organizirani. Večje število varnostnikov, več kontejnerjev za smeti, kemičnih wc-jev, kontrola vnosa alkohola in še kakšna malenkost, bi drastično zmanjšala nepredvidljive situacije. In še to – organizator mora poskrbeti za varnost do šeste ure zjutraj.
Pomislite ali logika ukinjanja zdrži. Če bi raketa z ognjemeta padla na čoln, ali bi ukinili še edini dogodek, ki se poleti zgodi v Portorožu?
Ali bi nas moralo skrbeti, zakaj ti podatki nikogar ne skrbijo?
Napisal Mojmir
Kako je možno, da je kljub rekordnim obiskom končni rezultat negativen?
Po vsakih praznikih in po zaključku poletne turistične sezone nam servirajo rekordne podatke o zasedenosti hotelov. Čarovniki statistike nas prepričujejo, kako je vse v najlepšem redu. Potem pa šele 27. maja pride zaključna bilanca, ki nam pokaže, da je turizem v piranski občini že tretje leto zapored v minusu.
Glede na statistiko je s turizmom v piranski občini nekaj narobe. V svetovnem merilu turizem narašča za 4-5% na leto. V zadnjih, kriznih letih, je zrastel za več kot 20%. Turizem narašča in se lepo razvija tudi v okoliških turističnih krajih. Prednjači Ljubljana, ki je s svojim prirastkom 7,71% na nočitve iz leta 2013, v letu 2014 prvič prekoračila 1.000.000 nočitev. Milijon nočitev so Ljubljančani ustvarili kljub temu, da imajo 5000 postelj (14.289 : 9.597) manj kot piranska občina.
Kdo je odgovoren za turizem v piranski občini?
Napisal Mojmir
Piranska občina je najbrž svetovni rekorder po čudežih na kvadratni kilometer. Sv. Jurij je rešil Pirančane pred strašno nevihto in v Strunjanu se je prikazala Marija. Pravijo, da naj bi v Mesečevem zalivu (Nambole) iz morja prihajale morske deklice, da naj bi mesto zrastlo na soli in da je starka prelisičila samega Attilo ali celo Napoleona.
Kdo turistom pripoveduje te in druge zgodbe? Kdo pripoveduje zgodbe o obzidju, o Forma vivi, o nastanku imena Portorose? Kdo je zadolžen za ustvarjanje novih zgodb? Nihče!
Turizem kot osnovna, če ne že edina, »resna« gospodarska panoga v občini, je prepuščen samemu sebi. Najbolj turistična občina v Sloveniji, tako se Občinarji radi pohvalijo, nima ne urada in ne človeka, ki bi skrbel za turizem. To je tako, kot če nogometno moštvo ne bi imelo žoge.
Zakaj sam ne bi odpovedal Portoroške noči?
Napisal Mojmir
S prijatelji smo se hecali, da je v naši občini možno čisto vse, lahko bi prestavili tudi novo leto. Seveda je beseda tekla o premestitvi Portoroške noči. In na vprašanje, če bi sam premaknil to prireditev, sem odgovoril z odločnim NE! In razlog je enostavno banalen, prireditev, kjer se ne prodajajo čevapi, se ne prestavlja.
Že tako v Portorožu praznujemo »Feragosto« z zamikom. Sam sicer ne poznam razloga. Predvidevam pa, da je to bila nekoč, v bolj rdečih časih, salomonska rešitev med biznisom in politiko. A pustimo zdaj to.
Da se bo letošnja Portoroška noč prenesla, sem sam izvedel že v petek navsezgodaj. To pomeni, da je bila odločitev sprejeta že vsaj 3 dni pred prireditvijo. Odpoved naj bi se zgodila zaradi slabega vremena.
Želite uspeti? Spremeniti moramo vsakdanje (rutino) v posebno doživetje
Napisal Mojmir
11. september je nevsakdanji datum, je dan, ko se je tudi meni odprlo življenje, je dan, ko sem premočen razmišljal o prioritetah življenja in je dan, ko sem se odločil, da grem naprej.
Delati primerjave med stvarmi in okusi je zelo neprijetna zadeva a je včasih potrebna. Potrebno je vedeti, kaj počne konkurenca in potrebno je poznati vse parametre šampionov.
Prvi del:
Popoln naliv. Nekdo tam zgoraj se igra z nami in na nas zliva cele sode vode. Kaplje kot curek izpod tuša, po cesti se vali hudournik in jaz premočen sedim v avtu, v katerega sem ravnokar pritekel. Dobro, da imam vedno v avtu kakšno rezervno majico. Obrnem ključ pod volanom, da bi vžgal avto. Spredaj, pod pokrovom motorja, se nekaj dogaja, a tistega znanega ropota motorja ni. Avto ne vžge. Kljub njegovi 310.000 kilometrski zvestobi mu namenim nekaj sočnih. V vsem tem veselju ugotovim, da imam noge v luži vode in da mi po senčniku curlja voda.
Lepo! 11. september se spreminja v popoln dan. V takih trenutkih si človek naredi samo analizo. Slogan »Lačen si ful drugačen« bi lahko spremenili tudi v »Luža v avtu, ki sredi naliva ne vžge, ti da misliti!« Kaj vse sem si povedal in do kakšnih zaključkov sem prišel, ni za javnost. Priznam, v glavi so mi odzvanjale izjave nekaterih komentatorjev pod mojimi kolumnami, ki me enačijo z ljudmi, ki se vozijo v dobrih avtih, ki so oblečeni v drage »službene obleke« in se ne premaknejo, če za to ne dobijo dnevnice in potnih stroškov (že dolgo mi je povsem jasno, da mi lahko take komentarje spušča samo nekdo, ki je v istem položaju, kot omenjeni gospodje in se zaradi svojih frustracij znaša nad piscem, ne pa nad resničnostjo besedila). Iz te tragikomične situacije me je zbudilo zvonjenje telefona. Na zaslonu se je izpisalo ime novinarja. V tistem trenutku sem spoznal neumnost življenja. Nimam za burek, avto ne vžge in pušča, kličejo me novinarji, zato ker pišem in delam stvari, ki so naše skupno dobro in ker opozarjam na stvari, ki jih zgoraj omenjeni gospodje ne popravijo. Takrat sem si obljubil, da je treba stvari spremeniti!
Drugo poglavje:
Od izjave: »Prireditve v Kopru so kmečke«, ki jo je podal pomemben mož portoroškega turizma, še ni preteklo veliko vode. Se pa lahko »kmečka« Sladka Istra 2013 pohvali s 140 stojničarji, 40.000 obiskovalci, skoraj 80.000 prodanimi kuponi in, po moji oceni, z vsaj 400.000€ (skoraj pol milijona) prometa. Zaradi takih vizionarjev v našem turizmu centralna plaža v Portorožu sameva. Na njej ni ne domačinov, ne enodnevnih gostov.
Prosim, pospremite me na moji zadnji poti
Napisal Mojmir
Star samurajski pregovor pravi, »tudi najdaljša pot se prične s prvim korakom«. Žalostna resnica, o kateri najraje ne govorimo, je ta, da se vse konča z zadnjo potjo. Za nekatere je ta pot svečana, s krsto na kanonu, kateri je mimogrede poslal veliko ljudi na zadnjo pot. Za nekatere je ta pot kratka, ker jih samo zagrebejo v prvo luknjo. Danes vsi moderni filozofi uspeha pridigajo o tem, da sta uspeh in sreča v poti in ne v cilju.
Tri leta kolumn
V zadnjih treh letih sem prehodil fantastično pot, pot turizma v piranski občini. Brez kakršnega koli znanja o turizmu, ekonomiji, organizacijah ali o urbanizmu, sem v preko tridesetih kolumnah opisal veliko zgodb, ki sem jih s svojimi naivnimi očmi videl na tej poti. Predstavil sem kar nekaj resnic, ki so vmes že ponarodele. Pogovarjal sem se z akterji, ki so mi razložili, da vse te resnice poznajo, da te resnice odžirajo naš vsakdanji kruha, a da je pač tako in da se ne da nič narediti. Za skoraj vsako naslednjo kolumno sem prebral novo knjigo, spoznal novega strokovnjaka in z vsako naslednjo kolumno sem bolj spoznal človeško norost, ki jo bom poimenoval “cona udobja”. Da ne bo pomote, cona udobja je tudi meni že dolgo znana gospa. A na tej poti se mi je pokazala v vsem svojem sijaju. Na tej poti sem tudi spoznal, zakaj propadajo kraljestva, zakaj so izumrle civilizacije in zakaj kljub vsemu svojemu prepričanju o tem, kako smo pametni in kako obvladamo življenje, živimo razočarani sami nad seboj. Ker nekdo, ki pozna resnico in nič ne naredi, da bi prišel do nje, že ne more živeti srečno in ustvarjalno življenje.
V teh treh letih “turističnih kolumn” sem spoznal, da so tudi uradniki samo ljudje. Da so tudi najpomembnejši ljudje, samo ljudje, ki so polni svojih frustracij in strahov. Strahov pred tem, kaj bodo povedali, kako bodo povedali, kaj bodo naredili, kako bodo naredili … Strahov pred tem, kako bodo razumljeni, in strahov pred tem, kako jih bo razumel “gospodar”, ki se mu še sanja ne o stvareh, o katerih oni že dolgo vedo, da so zgrešene in obsojene na propad.
Okostnjaki iz omare
V šoli so me poskušali naučiti, da je vsak izgovor dober. Ampak sam vem, da je izgovor dober le takrat, ko ti drugi verjamejo! In še ta je dober le za druge, ker sam globoko v sebi veš, da lažeš. In prav to se nam dogaja, vsi le iščemo izgovore. Vsi iščemo opravičila in vsa opravičila so resnična. A kaj, ko samo opravičilo še ne reši problema. Problem ostane in v najbolj neprimernem trenutku izplava na površje kot okostnjak iz omare.
V zadnjih treh letih sem spoznal strah ljudi pred avtoriteto, ljudi, ki so pomembnejši člen od človeka, ki pooseblja avtoriteto. Ne zdi se mi pošteno, da bi govoril o nemoči, brezbrižnosti ali celo lenobi. Vsi ti ljudje so sposobni, pridni in imajo veliko znanja. Ni mi pa jasno, česa se bojijo. Nihče, ampak res nihče jih ne more vreči iz službe, še manj si jih nekdo želi vreči na cesto. Ali jih je nemara strahu pred porazom, da jih bo nekdo nahrulil, da jim bo kdo rekel, da govorijo neumnosti? Česa je lahko strah ljudi, ki so zaščiteni kot kočevski medvedi?
Še zadnjič bom povedal na glas
Piranska občina nujno potrebuje Urad za turizem! Potrebuje ekipo ljudi, ki bo promovirala občino, ki bo organizirala prireditve in ki bo koordinirala dogajanje v celi občini.
Piran kot maxi market
Napisal Mojmir
Ali ste razmišljali kdaj, koliko trikov uporabljajo trgovci, da vas privabijo in prepričajo, da nekaj kupite? Ne? Čas bi bil, da že odprete oči! V kolumni bomo pogledali, kaj bi bilo, če bi kdo od turističnih delavcev kdaj razmišljal o prodaji Pirana in ne samo, katerega v mesecu bo plača.
Uvod:
Naj takoj na začetku povem, da nimam nobene formalne izobrazbe, da bi lahko take stvari počel. Imam pa kar nekaj izkušenj iz prodaje. Nekaj let sem bil najboljši prodajalec piščančjih čevapov po trgovinah. Vse skupaj sem sestavil le iz gole zabave in iz dolgčasa. To informacijo podajam za vse moje kritike v komentarjih, ki jih zanima moja izobrazba. Ampak pomislite, do kakšnih strašnih zaključkov in fascinantnih idej bi šele prišel kateri od naših vrlih turističnih delavcev s strokovno izobrazbo. Seveda, samo če bi imel čas, da bi se posvetil prodaji Pirana.
Vsak še najbolj zanikrn market ima izdelano prodajno pot in neko logično zaporedje “nalog”, ki jih mora kupec opraviti, preden pride do blagajne. Prodajna pot subliminalno vodi kupca k opravljanju nalog in v bistvu manipulira z njim ter mu nastavlja produkte, ki naj bi jih kupil. Trgovina mora kupca prevzeti z barvami, vonji, okusi, z nasmejanimi in s prijaznimi trgovci, z možnostjo dotikanja in preizkušanja blaga. Postavitev v trgovini te mora pripraviti do tega, da se sprehodiš po celi trgovini. Izbrana glasba te mora sprostiti, navdušiti in pripraviti do tega, da kupiš več kot le tisto, kar ti piše na listku.
Prava trgovina je cela znanost in zato temu segmentu pravi trgovci posvečajo veliko časa, znanja in energije.
Pravila, ki veljajo za trgovino, bom poskušal navezati na mesto, ki je prava potencialna trgovina oziroma, kot mu pravijo naši vrli turistični strokovnjaki, … butik.
Obstajajo specializirane trgovine, trgovine z mešanim blagom in druge. Za začetek bi se morali odločiti, kakšna trgovina naj bo Piran.
bili smo na radiju
Napisal Mojmir
http://ava.rtvslo.si/#ava2.174234507;;
Kdo je brezveznik Steve Jobs ali mi?
Napisal Mojmir
Žalostna resnica portoroškega turizma
Napisal Mojmir
Besedilo berite počasi in ne vsega naenkrat. Spodnja resnica vam bo najprej vzela sapo, potem pa si boste priznali, da ste to vedeli že veliko časa. Vsi vemo, da ljudje tekmujemo med seboj v tem, kdo je pametnejši, kdo več zna in kdo ima večjo moč nad drugimi. Tako tekmovanje je praviloma škodljivo, saj ne vodi k napredku, ampak k metanju polen pod noge. In na bolj vplivnih mestih kot so taki ljudje, bolj so posledice pogubne za družbo in za ljudi, ki so odvisni od njih.
Sam se sprašujem, ali je Portorož vzrok ali posledica takega delovanja.
Ljudje, ki vodijo turizem, se najverjetneje ne zavedajo, da so od njih odvisna resnična človeška življenja in prihodnost naših otrok. Z vso svojo prevzetnostjo in “poljem popačene stvarnosti”* najverjetneje niso niti opazili, da se je Portorož v 20 letih postaral za 50 let in da njihovi uslužbenci delajo za mizerne plače.
Že takoj tukaj vas prosim, da to kolumno delite naprej. Pošljite jo prijateljem, naj tudi oni spoznajo resnico.
Dajmo začeti!
Ali ste kaj razmišljali o vprašanjih, ki sem vam jih postavil v zadnji kolumni? Vprašanji sta bili dve:
1. Ali bi hotel z imenom Palace enako uspešno posloval, če bi bil postavljen v Portorožu ali v Ankaranu?
2. Kdo vodi portoroški oziroma turizem v piranski občini? Ali je to Ljubo Bertok ali Jadran Furlanič ali Lada Tancer ali Marko Česnik ali župan g. Bossman ali kdo povsem tretji?
Na prvo vprašanje je odgovor enostaven. Enak hotel v Ankaranu ne bi posloval enako dobro kot posluje v Portorožu. To dejstvo nam pove, da ni pomemben hotel, ampak kraj, Portorož, ali, če želite, destinacija. Počasi pa ta destinacija postaja problem, ker slika Portoroža bledi. Portorož je vse bolj podoben zanemarjeni stari dami noči, ki potrebuje par močnih plastičnih operacij in veliko, veliko šminke.
Naj pomirim Ankarančane. Če bi si vodilni v hotelih izmenjali mesta, bi šli Portorožani v Ankaran in Ankarančani prišli v Portorož. Sam sem prepričanja, da bi se s to menjavo število nočitev v Portorožu dvignilo. Kajti v Ankaranu se morajo veliko bolj truditi, da privabijo goste saj destinacija zaenkrat ni tako atraktivna.
Serviserji turizma oziroma prodajalci uslug (v našem primeru so to hotelirji) so v Portorožu padli na izpitu iz vizionarstva. Želijo biti glavni igralci, a ne vidijo dlje od sobe s pogledom na morje. Želijo krojiti usodo kraja in ljudi, a ne vidijo dlje od ploščic v wc-ju hotelske sobe. Sprašujem vas, kaj ste v zadnjih 20 letih naredili za kraj? Ali ste vsaj poskušali birokrate na občini podučiti, da taka turistična politika vodi v pogubo? Najverjetneje niste, ker tudi sami ne vidite dlje od zidanja novih hotelov. Dokument “Strategija turizma v piranski občini” je polna vašega “vizionarstva”. Namesto, da bi dajala prednost vsebini ponudbe destinacije, daje prednost povečanju števila sob in prenočišč. Torej ne kvaliteti ampak kvantiteti. Dokler ne bo v destinaciji kvalitete, bodo vaši hoteli še vedno napol prazni. Zakaj bi torej gradili nove?