Pravijo, da ima strah velike oči, da je okrogel in znotraj prazen.

Prestavi se v to situacijo:

Noč, velika stara hiša, ležiš v postelji in ne moreš spati. V stari hiši je vse polno šumov. Predvsem pa je polna zgodb o ljudeh, ki so v njej živeli in umrli. V glavi imaš tudi slike raznih filmskih grozljivk. Vzdušje je zastrašujoče. Dihaš globoko, skrivaš se pod odejo, srce ti nabija… Kako se počutiš? Na preži si za vsak drugačen šum. Kaj pa tvoje oči, so odprte ali zaprte? Najverjetneje so zaprte, ker te je strah tistega, kar bi se lahko prikazalo.

Zdaj  pa pomisli kako ponoči hodiš po prazni ulici ali še huje, kako greš skozi gozd. V gozdu je vse polno živalskih glasov, šumov drevja, svetloba se lomi skozi krošnje in ustvarja strašljive sence. Mravljinci se ti sprehajajo po hrbtu, dlake so najžene… In ti? Hodiš vedno hitreje in ne upaš si ozreti nazaj, ker te je strah videti »stvar«, ki te zasleduje.

Pravijo, da noj glavo zarije v pesek ko ga je strah. Ali je podoben tebi ko v temni sobi mežiš v postelji? Druge živali se odzivajo drugače. Predvsem  spuščajo grozeče glasove s katerimi te opozarjajo, da so nevarne in da se odmakni.

Kako se obranimo strahu? Poskusimo združiti zgodbi.

Hodiš po gozdni poti, ob tebi veselo skakljata tvoja otročička. V gozdu slišiš lomastenje in brundanje. Oziraš se a nič ne vidiš. Kar srd te spreletava in dlake se ti ježijo od zvoka, ki ga slišiš. Strašen občutek. Otrokoma rečeš naj hodita hitreje in ravno po poti. Ti se obračaš in opazuješ okolico. Usta imaš vedno bolj suha, srce ti bolj in bolj nabija, v vratu ga čutiš kako ti razbija, dihaš vedno hitreje in v galavi se ti vrtijo najbolj strašni filmi.

In naenkrat zagledaš tisto kar se je napovedovalo. Iz gozda za tabo, proti tebi teče medved. Ogromna kosmata, smrdeča mrcina, z velekimi zobmi in ušpičenimi kremplji. Otrokoma ukažeš, da naj tečeta, pes je itak že zbežal in tudi ti se spraviš v dir. A veš, da mrcina teče hitreje kot vi. Otroka preganjaš, ju brcaš a se popolnoma zavedaš kaj se bo zgodilo. Še malo in končali boste v krempljih smrduha. Ob tej misli se naježiš, vse kocine ti pogledajo v zrak, po telesu te spreletavajo mravljinci.

V tistem trenutku pade odločitev. Otrokoma naročiš naj poskušata ujeti psa in naj tečeta do doma brez, da bi se ozirala.

Takrat se se ustaviš, se obrneš, pogledaš v 300 kilskega medveda, ki galopira proti tebi, zavzameš Brus Li pozo, nagrbančiš čelo, izbuliš oči, narediš divji obraz in se na ves glas zadereš. Iz sebe spustiš najbolj divji krik, ki ga je ta medved kdaj slišal. Ob takem kriku medved začne premišljevati in tudi njemu začne piskat alarm, ki mu govori, da mogoče pa to kosilo ne bo najslajše.

Še enkrat se zadereš, nagrbančiš obraz, napneš vse mišice, vse kocine ti od vzburjenja stojijo pokonci, pokažeš zobe, stisneš pesti in iz tebe prihaja divji glas divjaka, ki ga ne poznaš.

To je odrešujoči krik. V tem trenutku spoznaš, da te ni več strah in da te nihče ne bo mrcvaril brez »boja«!

V  najtežjih trenutkih zakriči tako močno, da se ustrašiš lastnega krika. Ko se tega zaveš, da grozeče kričiš, ko se slišiš, ugotoviš, da živiš, da obstajaš, da odločaš, se začutiš, se zaveš da si tukaj, da lahko in da moraš reagitati.

Takrat ti zraste moč in hrabrost in samopodoba! In postaneš drugi, močnejši ti.

Podoživljaj zgodbico o medvedu. Še bolje bo, če si izmisliš lastne zgodbice, ki te bodo pripravile do tega , da se bo tvoje telo naježilo in vzburilo. Zgodbice, ki te bodo pripravile na boj, te bodo dvigovale  in z njimi ti bo rastlo samozaupanje in pozitivna samopodobo.

Zato ne kriči na svoje najbližje ampak deri se na svoje strahove, ker jih boš le tako odgnal-a!