Piranska občina je najbrž svetovni rekorder po čudežih na kvadratni kilometer. Sv. Jurij je rešil Pirančane pred strašno nevihto in v Strunjanu se je prikazala Marija. Pravijo, da naj bi v Mesečevem zalivu (Nambole) iz morja prihajale morske deklice, da naj bi mesto zrastlo na soli in da je starka prelisičila samega Attilo ali celo Napoleona.

Kdo turistom pripoveduje te in druge zgodbe? Kdo pripoveduje zgodbe o obzidju, o Forma vivi, o nastanku imena Portorose? Kdo je zadolžen za ustvarjanje novih zgodb? Nihče!

Turizem kot osnovna, če ne že edina, »resna« gospodarska panoga v občini, je prepuščen samemu sebi. Najbolj turistična občina v Sloveniji, tako se Občinarji radi pohvalijo, nima ne urada in ne človeka, ki bi skrbel za turizem. To je tako, kot če nogometno moštvo ne bi imelo žoge.

Prelaganje krivde z Občine na hotelirje in obratno, je pripeljalo do tega, da število nočitev v piranski občini vztrajno pada. Medtem ko je v svetu turizem zrasel za več kot 20%,  v Ljubljani za 31% in v Rovinju za 19%,  je v istem obdobju v Piranu PADEL za -2%.

Bodimo pozitivni in ne iščimo krivcev za tako klavrno podobo piranskega turizma. A bodimo vsaj malo konstruktivni in poskušajmo poiskati vzrok za tako katastrofalne rezultate. Ena izmed rešitev bi lahko bila ustanovitev »Oddelka za prireditve in doživetja«. Prireditve so dejavnik, ki lahko zelo vpliva na število obiskov, nočitev in promocijo kraja. Doživetja pa so tista, ki se turistom vtisnejo v spomin in jih s seboj odnesejo domov.

Napočil je čas, ko bo potrebno zavihati rokave in pričeti reševati piranski turizem. Brez izgovorov mora pri tem reševanju imeti glavno vlogo Občina. Občinarji morajo ozavestiti, da so oni tisti, ki so odgovorni in da so oni tisti, ki morajo skrbeti za turizem. Zavedati se morajo, da turizem ni le pobiranje turistične takse in da so hotelirji, gostinci, trgovci, taksisti, smetarji…le »serviserji« turističnih uslug.