kdo je zakon
Napisal Mojmir
klikni sem gor http://www.tisizakon.com/
ti imaš svoje pozitivno oz. motivacijsko geslo? mi ga zaupaš?
Stand By Me okoli sveta
Napisal Mojmir
Boris Popovič in Slavko Ivančič
Napisal Mojmir
Kontroverzni koprski župan nas je obiskal in nam podaril nekaj svojih modrosti. Zabaven in prijeten večer je moderiral po novem glava klape Solinar, zimzeleni Slavko Ivančič.
Včasih sem rekel, ni težko biti župan, če je to lahko Popo. Danes pa pravim težko je biti tako dober župan kot je Popo. Priznam od vedno mi je bil všeč.
Ni nek govorec, ki bi znal obračat besede, da bi povedano zvenelo lepo. Tip vse pove na prvo žogo. V osmih letih županovanja ga niso naučili uporabljati več kot tri uglajene fraze. Ampak govori direkt. Kar pove je sočno, zanimivo in povedano tako, da poslušalca pritegne.
Človek ob njem ne more ostati brezbrižen. Sam pa se najbrž tudi ne trudi, da bi ugajal vsem.
Koprski vulkan
Ko je stekla beseda o tem kaj se je v Kopru zgodilo od kar je on župan. So besede kar »tekle« iz njega. Izbruhnile oz. privrele pa so, ko je bilo govora o načrtih.
Verjamem, da se vsi ne strinjajo z njim. Nihče mu pa ne more očitati, pomanjaknje fantazije, iznajdljivosti in želje po dokazovanju. Vse to pa Kopru zagotavlja razvoj.
Prepričan sem, da sam premore veliko več vizionarstva, kot vsi dosedanji koprski župani skupaj. Ob njem imaš stalno občutek, da ve kam hoče in predvsem, da ve kako bo do tja prišel.
Napake popestrijo večer
svetovno prvenstvo v briškoli
Napisal Mojmir
v Piranu pod Tartinijevo hišo se je zgodilo svetovno prvenstvo v briškoli. 28 parov se je pomerilo za laskav naslov svetovnega prvaka.
Klikni na www.skid.si in si oglej fotke ali pa klikni sem https://picasaweb.google.com/nasalchy/SvetovnoPrvenstvoVBriskoli#
Tukaj so fotke od prijatelja Vojka Rotarja, klikni na http://www.facebook.com/media/set/fbx/?set=a.2027905343704.2125600.1426173601
nekdo krade
Napisal Mojmir
V nedeljo, 27.3.2011 sem že zgodaj vstal. Na uri je bilo šele 3.20 pa me je že vrglo po konci. Iz postelje sem odpeketal na računalnik. Napisal sem še zadnje papirje za pohod. Se oblekel in nekaj čez četrto odrinil s polnim kangujem. Vanj sem nametal mize, table, železne palce in macolo. Odpravil sem se označit progo po kateri bo čez par ur hodila 1000 glava množica pohodnikov.
Tudi »gasilske mize« sem postavil na progo. Eno izmed njih sem postavil pred tunel na portoroški strani. Pod njo pa sem dal vrečko za smeti polno kozarčkov in drugih vrečk. Ta miza je bila namenjena vinarju.
Ob 9.30 me pokliče človek, ki mu je bila namenjena miza pred tunelom in pravi: »Ej Mojmir, kam si dal mizo zame?« tam pred tunelom sem mu odgovoril. In on je rekel, da je tam ni. Pa sem mu počasi povedal, da pred tunelom na portoroški strani. Tam je miza in pod njo je vrečka s kozarčki. On mi pa pravi, da kozarčke vidi, mize pa ni več!!!???
Halo, nekdo mi je ukradel mizo!!! Ne moreš verjeti! Nek sosed je zjutraj najverjetneje peljal kuža lulat, videl mizo in jo odnesel domov. SVAŠTA!!!
OK, mize ni več, ostale pa so mi klopi. Kaj narediti? Vrgel sem ju v avto in ju odpeljal pred tunel na portoroško stran in ju položil tja, kjer je bila miza. Nanju sem zalepil papir, na katerega sem napisal…poglej si fotko.
mora cantada
Napisal Mojmir
Zadnje čase se veliko govori o kulturni dediščini, pa o kulturnem turizmu in nasploh o tem kako bi zaledje približali mestom oz. kako bi v zaledje pripeljali turizem.
Pred dnevi sem si ogledal zanimivo prireditev v Pregari. Ta prireditev ima vse »predispozicije«, da bi postala prav ta vez med kulturno dediščino, kulturnim turizmom in med mestom in zaledjem.
Pregara, srečna vas domača, kjer je kar nekaj lepo obnovljenih istrskih hiš in kjer te na bližino hrvaške meje opozarja signal hrvaškega operaterja na telefonu http://www.najdi.si/search_maps.jsp?q=pregara&o=0
V velikem nedokončanem hram kulture, včasih se je takim stavbam reklo zadružni dom, ki so ga vaščani najverjetneje zgradili sami. Se je prvi večer zgodil turnir v briškuli. 18 parov bolj ali manj z vsemi žaubami namazanimi igralci je minil v prijetnem vzdušju. Pravi pekel pa se je dogajal čez par dni.
Že kričanje iz daljave me je opozarjalo, da sem tokrat zamudil začetek. Glasnost kričanja se je stopnjevala, bliže kot sem prihajal hramu kulture. Ko sem vstopil sem obnemel od presenečenja! V prostoru se je trlo ljudi, predvsem moških, ki so igrali moro kantado. Enkraten občutek. Kaj takega lahko občutiš le ko neko stvra vidiš prvič.
Na široko sem se začel smejati. V prostoru je bilo vsaj 100 ljudi, ki so stali za mizami v lepo urejenih vrstah in kričali en na drugega. Ampak to je bilo kulturno kričanje. Ne boste verjeli za to igro obstajajo celo pravila in tekmovalni sistem. Čisto brez pomena je, če povem, da je le ta v Pregari računalniško podprt in rezultati so neprestano projecirani na velik zaslon. Kaj takega še v mondenem Portorožu nisem videl.
To je naša kulturna dediščina, ki bi jo morali ob vsaki priložnosti pokazati turistom. Naj tej tujci vidijo, da kljub temu, da kupujemo enake pralne praške in superge kot oni ter jemo iste škifece kot oni, se razlikujemo po igrah, po tradiciji, po načinu življenja… in prav te razlike nas delajo specialne in drugačne.
Hm, zdaj pa je še treba odkriti način kako z vsemi temi drugačnostmi turistom pobrati denar.
z Mojmirjem na kavi
Napisal Mojmir
znani ljudje oz VIPovci se radi slikajo z Mojmirjem. zaželel se me je tudi novi piranski župan, zvezda svetovnega formata g. Peter Bossman!
dobro je dobro dovolj
Napisal Mojmir
Ameri temu pravijo tako: »good is good enough« ni mi pa jasno zakaj tako čudno pišejo.
Kaj bi ta stavek pomenil?
Dobro je dobro dovolj? Saj če je nekaj dobro ni slabo in če ni slabo je dobro. Ocena dobro pomeni, da si naredil razred, da si uspešno zaključ šolo, projekt, akcijo… Dobro, pomeni, da je nekaj uspešno, da je zaključeno, da je narejeno, da deluje, da je DOBRO!
Kaj ima veze zdaj ta dobro?
Kar nekaj prijateljev sem slišal, kako so govorili še to moram dodati, še nekaj moram preučiti, še to moram dodati, še par informacij mora dobiti, še dva pokličem, se mora dobro vlešt (se vleže), počakam še malo denarja…
Nekateri imajo take odgovore (izgovore) celo življenje. Nikoli nimajo vseh stvari pripravljenih, da bi stopili v akcijo. Vedno jim še nekaj manjka, da bi se spustili v avanturo.
Ti se lažeš?
Napisal Mojmir
Velikokrat slišim, da nekdo drugega obtožuje, da mu laže. Drugi se ponavadi izgovarja, da nikoli ne laže. In sledi odgovor, evo zdaj lažeš. Ljudje smo pač taki, da lažemo. Včasih laž boli manj kot resnica. Največkrat lažemo zaradi udobja, ker je tako potem vse lažje.
Če nekako še najdem opravičilo zato, ker lažeš drugim, pa zelo težko najdem opravičilo, ker lažeš samemu sebi.
Ljudje imamo zelo močen samogovor. Večino dneva preživimo v pogovoru s samim seboj. S pogovorom s samim seboj rešujemo probleme, načrtujemo, urejamo odnose, se hrabrimo, se tolažimo in si lažemo.
Read the rest of this entry »
Vztrajnost je lepa čednost
Napisal Mojmir
Nekoč je na kitajske živel mladenič, ki se je imenoval Čak. Ker je bil 10 otrok v družini, so ga poslali v samostan za meniha. V samostanu je moral zgodaj vstajati, dosti delati, veliko meditirati in pozno hoditi spat. Vmes pa je moral še veliko moliti.
Učenci so imeli dolg spisek stvari, ki so se jih morali naučiti. Od najstarejšega učitelja so vsakodnevno dobivali različne naloge. Ene so bile težje, ene lažje a vse so bile poučne in učenci so hitro napredovali. Naš mladenič Čak je od mojstra dobil nalogo, da mora vsak dan tri ure z dlanjo tolči po vodi. Čak je bil človek akcije in se je lotil dela. Z dlanjo po vodi je tolkel prvi dan, pa drugi in tretji dan. Tolkel je en teden, pa en mesec. Po prvem letu tolčenja je učitelja vprašal koliko časa mora to še početi. Učitelj ga je pohvalil in mu rekel naj kar še tolče in da bo že sam ugotovil, kdaj bo dovolj. In Čak je tolkel in tolkel. Po treh letih se je ojunačil in odšel v sobo k učitelju, da ga vpraša koliko časa mora še tolči. Pride do učitelja in ga vpraša: »Pa dobro stari, koliko časa moram jaz še tolči to vodo?« Svoje vprašanje je podkrepil z udarcem dlani po mizi. Od udarca se je miza kar sesedla. Čak je ostal na sredi stavka z odprtimi usti. Učitelj ga je le pogledal in rekel: »Vidiš vztrajnost je pomembna z njo rušimo gore!«
Read the rest of this entry »