V Piranu je več kot 1000 nezaposlenih in še več jih bo!
Napisal Mojmir
Če želimo ohraniti obstoječe stanje v našem turizmu, ne smemo ničesar spremeniti. Ljudi bo hranil Rdeči križ, banke pa bodo veselo sesale obresti od kreditov iz hotelov, kjer tisti, ki imajo še službo, delajo za minimalca.
Odgovorni “vedo”, da tak sistem ni najboljši, a kaj, ko nimajo ne volje ne želje po spremembah. Pač, hodijo v službo. A pozor, volitve se bližajo … in spet bomo poslušali obljube.
Piranska občina večinoma živi od turizma
Po tej logiki bi moral biti turizem “izdelan” v nulo. A kaj, ko se zalomi že pri kanti za smeti (en teden že gledam iste smeti, kako se valjajo na Fonja placu). No, pa pustimo sedaj smeti. Že nekaj let opozarjam, da s turistično politiko v naši občini nekaj ne štima. Ni vizije, ne ve se, kdo jo vodi, ne ve se, česa si želimo, nihče ni odgovoren (koliko in kaj dobimo za potrošen denar) in vse je podrejeno nepredvidljivosti neba. Če je slabo vreme, je pač manj gostov. Že pred leti je viden predstavnik iz turističnih vrst rekel (in ostal živ): “Karkoli narediš, je razlika (predvidevam, da v nočitvah ali v številu obiskovalcev) le v plus oziroma minus 10 odstotkih.” In zaradi take logike životarimo!
Naj kot medklic samo omenim, da je bilo v vseh krajih, ki sem jih obiskal, veliko rož, skulptur iz rastlin in vode v obliki fontan, vodometov in drugačnih curkov. V Portorožu je edini vodomet, ki ga premoremo, v vrhuncu sezone že en mesec zagrajen in suh. Še prej pa je nekdo, zelo inteligentno, nanj zalepil grdi tabli z opozorilom, da voda ni pitna. O kakšnih posebnih “cvetnih skulpturah” pa itak ne smemo niti razmišljati. Po mojem skromnem mnenju je tako le zaradi popolne nerazgledanosti in nezainteresiranosti tistih, ki odločajo. Namreč, če se je našlo 200.000 evrov za nepotrebno krožišče, se z lahkoto najde tudi 20.000 evrov za vodomet sredi velikega cvetnega napisa Portorož. Vsak hotel ima prijeten in urejen vhod. Vhod v Portorož pa je grdo, zanemarjeno in podrto krožišče na Valeti. Ga ni opravičila za tako stanje, res ga ni!
Nekaterim ni jasno, ampak res nekaterim ni jasno, da se turisti fotografirajo pred zanimivostmi in te fotke pošiljajo prijateljem in jih lepijo na socialna omrežja … Ljudje, to je gratis reklama! Komu ni jasno, da v celem Portorožu nimamo niti ene znamenitosti, pred katero bi se bilo vredno fotografirati?
Žal je za nekatere največji uspeh v življenju služba za nedoločen čas v občinski firmi. Kaj res med vsemi, ki so prišli na položaje preko zvez, ne premoremo nobenega kreativca?
Kaj pa če je vse res?
Napisal Mojmir
http://mojmirkovac.si/?p=881 Portorož,ujetnik ostarelih playboycev
http://mojmirkovac.si/?p=886 Občinski marketingar
http://mojmirkovac.si/?p=893 Gremo v Portl na kofi!
http://mojmirkovac.si/?p=984 Sklad za male prireditve
http://mojmirkovac.si/?p=993 Ali je v Portorožu kaj posebnega?
http://mojmirkovac.si/?p=999 Teh7 predlogov za dramatično povečanje kvalitete življenja!
http://mojmirkovac.si/?p=1009 Portorož mon amur!
http://mojmirkovac.si/?p=1016V 7potezah postani dober organizator prireditev
http://mojmirkovac.si/?p=1023 Ne moreš verjet! Za se zjokat…
http://mojmirkovac.si/?p=1203 Tartini je slovenskega porekla!
http://mojmirkovac.si/?p=1222 Solinarski prazik brez soli
http://mojmirkovac.si/?p=1228 Kdaj bo Piran turistično mesto?
http://mojmirkovac.si/?p=1264 Portoroški turizem je pred bankrotom
http://mojmirkovac.si/?p=1270 Portoroški turizem brez dodane vrednosti
http://mojmirkovac.si/?p=1294 S Portoroškimi nočmi sta portoroški turizem in gostinstvo dosegla poden
http://mojmirkovac.si/?p=1304 Kdo greši, tisti, ki krade ali tisti, ki opozarja na krajo?
http://mojmirkovac.si/?p=1318 No pa da vidimo, če je res, da se brez vez nikamor ne pride?
http://mojmirkovac.si/?p=1329 Naslednji film Jamsa Bonda bodo snemali v Portorožu!
http://mojmirkovac.si/?p=1338 Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal ali Istra moja, žalost moja…
http://mojmirkovac.si/?p=1351 Povzetek nesmislov, arogance, brezbrižnosti in le prisotnosti v službi
http://mojmirkovac.si/?p=1366 Najdaljša rolada, največji koktelj in druge svetovne atrakcije
http://mojmirkovac.si/?p=1370 Ali nas je sram lastne zgodovine?
http://mojmirkovac.si/?p=1383 Pravljica o dveh krajih in o kipu.
http://mojmirkovac.si/?p=1389 Kaj imata skupnega fižolovka, velikan in Portorož?
http://mojmirkovac.si/?p=1393 Sprehod po zanemarjenih parkih Portoroža
http://mojmirkovac.si/?p=1396 Kako to, da v piranski občini ni dobrih prireditev?
http://mojmirkovac.si/?p=1399 Država nam bo pobrala tudi gate.
Država nam bo pobrala tudi gate
Napisal Mojmir
Ljudje smo taki, da se učimo na napakah in ne na dobrih praksah. Torej se ni treba ozirati okoli nas, kaj drugi počnejo dobro, poglejmo vase in ugotovimo, kaj mi delamo slabo ali narobe in začnimo to popravljati. Ampak pozor! Ekonomski strokovnjak pravi, da ne pozna nobenega uspešnega svetovnega podjetja, ki je napredovalo počasi. Vsa so v nekem trenutku odskočila in premagala konkurenco. Zato predlaga: “Premikajte se hitro in delajte eksplozivne inovacije!”
Malo statistike
Pravijo, da je Piran najbolj turistično razvita občina oz. da se v naši občini ustvari največ nočitev v Sloveniji. Poglejmo nekaj podatkov, ki jih je zapisal statistični urad RS za leto 2012. Skupno je bilo v Sloveniji 9.511.000 nočitev od tega skoraj 1.372.806 (1.069.045 v hotelih) v piranski občini.
Največ nočitev vseh turistov je bilo v letu 2012 zabeleženih v zdraviliških občinah, na drugem mestu po številu nočitev so bile gorske občine, na tretjem mestu pa obmorske občine. Tu je bilo zabeleženih za tri odstotke manj nočitev vseh turistov kot v letu 2011.
Največ turističnih nočitev je bilo v občini Piran, sledile so občine Ljubljana, Brežice, Bled, Moravske Toplice, Kranjska Gora, Koper, Bohinj in Podčetrtek.
Mogoče pa ni vse zlato, kar se sveti!
Ker se hvalimo, da smo najboljši, poglejmo, kako veliki so naši antagonisti.
Moravske Toplice: 6500 prebivalcev, Kranjska Gora 5500, Zreče 6500, Podčetrtek 3500, Bled 8100, Bohinj 5300, Brežice 25.000 … Piranska občina pa ima 14.685 turističnih postelj (SURS 2013). Imamo skoraj dvakrat več postelj kot občine, s katerimi se primerjamo.
Nočem izpasti nesramen, ampak s tako konkurenco sploh ni težko biti najboljši! Kako so lahko gorske občine pred nami, ko imamo tako visoko razvit turizem? Mogoče pa si mi samo domišljamo, da smo kaj posebnega. Ustvarimo le manj kot 15 odstotkov vseh nočitev v državi.
Zakaj sem sploh šel v to raziskavo? Da se prepričam, da je tisto, kar že nekaj let govorim, resnica. Občina je prepustila turistično politiko hotelirjem in sedaj imamo to, kar imamo. Zato v občini nimamo nobene zgodbe o nobenem predmetu, o nobeni stvari, o nobenem človeku. No ja, največja zgodba je to, da ima hotel s petimi zvezdicami wc s tekočo vodo. Vse te wellnesse in ostalo navlako imajo danes že vsi, tudi vsak malo boljši družinski hotel. Imamo pa v občini več kot 1000 nezaposlenih.
Ukradena ideja!
In ker je Občina prepustila turizem hotelirjem, del turizma, ki ni hotel, propada. Ustanovili so TZP, ki ni ne tič ne miš. Promovira občino, a ker v občini ni nič drugega kot hoteli, promovira hotele. In potem pridemo do nerodnih situacij, ko na istem sejmu sodelujejo hoteli Bernardin, LifeClass in TZP. Tako ali tako mi tu sedaj lahko čisto vsak oporeka, kako je pomembno to in ono. Meni kot človeku, ki nima pojma, je to metanje denarja stran. Ker je kriza, kajne?
Ker se v naši občini ureja turizem na tak način, smo pozabili, da obstajajo tudi drugi turisti, ne le tisti, ki pridejo po najnižji možni ceni v hotel. Pozabili smo sestaviti zgodbe, ki bi pripovedovale o naših posebnostih in v občino vabile tudi drugačne turiste. Pozabili smo, da Piran propada, ker ni dovolj velikega obiska oziroma ker turisti, ki pridejo v mesto, malo trošijo.
Recimo: pred Piranom imamo rampo, avtobus s turisti se zapelje noter, spusti turiste, ki bolj ali manj zdivjajo skozi Piran in gredo svojo pot naprej. Kaj imamo mi od takih turistov? Predlog, ki ga povzemam po Benetkah: avtobus pri vstopu v mesto plača ekološko takso. Če je v kraju eno uro, plača 300 evrov, če je dve uri, 200 evrov, če pa je 3 ali več ur, plača le 100 evrov. Kaj smo pridobili? Nekaj malega se zasluži od ekološke takse in ko bodo turisti več časa v mestu, bodo tudi več zapravili. Ne pozabimo, da je v naši občini več kot 1000 nezaposlenih!
Premikajte se hitro in delajte eksplozivne inovacije!
Občinski marketingaši!
Ker smo pozabili na turizem, imamo tudi na občini Urad za gospodarstvo in turizem, ki v opisu svojih nalog turizma sploh ne omenja. No ja, pobirajo turistično takso.
Predlog: obvezno bi bilo treba ustanoviti Urad za turizem, ki bi moral razmišljati le o tem, kako prodajati občino. Dvigniti turistično takso na 2 evra (taksa 1,01 evra + 0,99 evra posebnega davka) in ta denar v celoti porabiti za promocijo občine in organizacijo prireditev. Znotraj tega Urada za turizem bi morala delovati tudi skupina za organizacijo prireditev. Ljudi je na občini dovolj, samo prerazporediti jih je treba. S tako reorganizacijo bi najverjetneje TZP odpadel, ker ga občina ne bi več potrebovala in ga tudi hotelirji sami ne bi več financirali. TZP-jevci bi se preselili na občino. Znanja in izkušenj imajo dovolj. Seveda je najpomembnejše to, da se jim naredita načrt dela in protokol odgovornosti.
Treba je narediti spisek atrakcij, krajem, stvarem in dogodkom je treba sestaviti zgodbe in le-tem izdelati primerne prireditve. Skupaj s hotelirji je treba izdelati koledar prireditev za eno leto vnaprej, da bodo lahko hotelirji svoje sobe prodajali vezano na te dogodke. Vsi se strinjamo, da je treba nekatere velike dogodke umestiti v čas, ko imajo hotelirji težave napolniti svoje sobe.
Postati moramo posebni, edinstveni in drugačni! Ko se bodo k nam začeli vračati enodnevni gosti in gosti s posebnimi željami, se bodo napolnile tudi ulice, vasi in restavracije. Mislim, da je logično in razumljivo, da gre promocija podeželja z roko v roki s promocijo “mestnega turizma”.
Forma viva, Fiesa, portoroška vrtnica in parki, zaledje, piransko obzidje in še kaj so popolnoma medijsko zanemarjeni. Promocija teh “biserov” je v domeni Občine in ne hotelov. Ne pozabimo, da je v naši občini več kot 1000 nezaposlenih.
Premikajte se hitro in delajte eksplozivne inovacije!
Dajmo društvom več veljave
Če pa se ne gre v strukturno reorganizacijo Urada in TZP-ja, je treba dati večji pomen društvom. Zakaj dokazano uspešna društva v občini ne dobijo enakih možnosti kot “občinski zavodi”? Zakaj se za društva organizira razpis, na katerem je razpisan nižji znesek, kot ga porabijo občinski zavodi za eno samo prireditev?
Zakaj je Avditorij boljši kot na primer Anbot (primer le zato, ker se obe imeni začneta s črko A)? Društvo se mora za neko prireditev prijaviti na razpis, prireditev izvesti, podati finančno in “opisno” poročilo. Na podlagi teh poročil in nekega klipinga o prireditvi, se poda neka ocena in na njeni podlagi se naslednje leto ovrednoti prireditev s podeljenimi sredstvi iz novega razpisa. Seveda je višina sredstev, ki jih Občina na tak način da društvu, le majhen delež v proračunu določene prireditve. O tem, da je tega denarja vsako leto manj, niti ne bom govoril.
Javnim zavodom pa se brez vsakega kriterija dodeli 100-odstotni znesek za izvedbo neke prireditve, tudi če je bila ta leto pred tem “slabo” organizirana.
Če se gremo tako, dajte ves denar za prireditve na kup, razpišite pogoje, da lahko vsak kandidira in to je to! Mogoče pa bo lahko kdaj Avditorij volontiral na prireditvi, ki jo bo organiziral Anbot. Ker obratno se že dogaja.
Premikajte se hitro in delajte eksplozivne inovacije!
Kriza je priložnost za napredek
Ko je kriza, je manj denarja v obtoku. Zato ga je treba vlagati tja, od koder se bo hitro vrnil in po možnosti oplemenitil.
Prireditve in promocija sta dve taki stvari, kjer se denar lahko hitro obrne. Torej ravno sedaj je pravi čas, ko je treba izvajati močno promocijo za občino in organizirati prireditve. Seveda se ne moremo držati starega marketinškega reka, da je polovico denarja za promocijo, vrženega stran, žal pa ne vemo, katera polovica je to. Danes lahko zelo precizno “streljamo” po ciljni publiki in zadetke tudi izmerimo. Prireditve pa je treba organizirati tako, da pokrijejo vsaj same sebe, če že ne pridelajo dobička. Ker imam tudi sam težavo z organizacijo dobičkonosnih prireditev, bom milosten. Treba je organizirati vsaj nekaj takih prireditev, ki prinašajo dobiček. To pa so masovke, veliko ljudi na kupu, ki trošijo denar in prijateljem govorijo o tem, kje so bili. Tako kot se trenutno organizirajo prireditve na občinski ravni, pa niso ne promocijsko in ne dobičkonosno naravnane. Žal je tako!
Če se radi z drugimi primerjamo po številu nočitev, pa se dajmo primerjati tudi po kvaliteti in uspešnosti prireditev. Športniki poznamo model šampiona. Šampion ima določene parametre na vsakem področju. Če želiš postati tudi sam šampion, se moraš tem parametrom čim bolj približati oziroma jih prehiteti. Ne le en parameter, ampak seštevek parametrov naredi šampiona.
Premikajte se hitro in delajte eksplozivne inovacije!
Kako to, da v piranski občini ni dobrih prireditev?
Napisal Mojmir
Ali ste opazili, da so portoroške ulice in trgi prazni? Ali ste opazili, da so čisto vse prireditve, tudi koncerti v Avditoriju, slabo obiskani? Ste se mogoče vprašali, zakaj ni ljudi?
Že kar nekaj let Portorož in Piran umirata. Koper nas je že prehitel in Izola nas že dohaja. Žalostno je, da odgovorni tega še niso zaznali, če pa so, je še bolj žalostno, da kljub temu nič ne ukrenejo. Občutek imam, da se obnašajo kot na Titaniku. Ladja se potaplja, orkester pa še kar igra.
Tokrat bom poskušal analizirati žalost “Občinskih” prireditev v občini Piran. Na tem področju vlada resnična žalost. V občini je veliko različnih prireditev in veliko je različnih organizatorjev. Sam se bom omejil le na kopico “Občinskih” (ki jih organizirajo občinske službe). Posvetil se bom temu, kako so te prireditve zastavljene, kdo in kako jih organizira, koliko je obiskovalcev in podobno. Seveda me bo najbolj zanimal izplen oz. rezultat teh prireditev.
Kot po prejšnji kolumni, Sprehod po zanemarjenih parkih Portoroža, bodo tisti, ki so najbolj odgovorni za situacijo, kregali pisca in “vrtnarje”. Ampak saj ni pomembno, kolumna se bo brala sedem dni in prah se bo polegel. Namen te kolumne je opozoriti na stvari, ki se lahko delajo veliko bolje. Saj poznate tisto, nikoli ni tako dobro, da ne bi bilo lahko še boljše.
Pa poglejmo, ali sploh vemo, kaj je dobra prireditev? Ali sploh vemo, kaj vse je potrebno za dobro prireditev? Kdo je sploh tisti, ki bi moral organizirati dobre prireditve?
1. Kriteriji uspešne prireditve
Ker želim biti objektiven, bom najprej postavil kriterije, po katerih bom ocenjeval uspešnost posamezne prireditve. Odločil sem se za štiri osnovne kriterije.
Neka prireditev je dobra, ko pritegne 10.000 obiskovalcev, druga pa, ko privabi 100 obiskovalcev. Torej je eden izmed kriterijev lahko število obiskovalcev. Drugi bi lahko bil “kvaliteta” oz. prepoznavnost nastopajočih. Tretji kriterij bi lahko bil, koliko je prireditev prispevala k promociji kraja. Četrti kriterij bi lahko bilo razmerje vložek/učinek.
To je neko univerzalno merilo, ki nam pove, ali je boljši Solinarski praznik v Piranu ali Barcolana v Trstu.
Verjamem, da bo sedaj večina vpletenih rekla, da se v naši občini načrtno ne organizira masovnih prireditev. Ali res? Zakaj pa se potem dvakrat na leto izvede ognjemet? Vedno, ko slišim ta stavek o masovnih prireditvah, se vprašam, česa torej ne razumejo v Benetkah, ko organizirajo velike prireditve, ki se jih udeležuje tudi do 100.000 ljudi, kljub temu, da je v Benetkah dnevno toliko turistov, da hodijo en čez drugega.
2. Cilji – kdo jih postavlja oz. ali si jih organizatorji sploh postavijo?
Pri organizaciji prireditve nam je veliko laže, če vemo, kaj želimo s prireditvijo doseči oz. katere cilje zasledujemo. Če je prireditev koncert v cerkvi, bi lahko bil cilj obisk kvalitetnih glasbenikov, ki 100 obiskovalcev napolnijo z emocijami. Če so to Portoroške noči, pa nam je najverjetneje cilj kraj napolniti z dodatnimi obiskovalci (ne s tistimi, ki so že v kraju), ki bodo točno tisti dan v kraju potrošili veliko denarja. No ja, sam mislim, da bi to moral biti cilj Portoroških noči, a glede na zmedo, ki se dogaja okoli njih, menim, da o ciljih nihče ne razmišlja.
Obvezen cilj vsake prireditve je tudi PROMOCIJA kraja!
Torej: če vemo, kaj želimo s prireditvijo doseči (cilji), cilju primerno sestavimo program in izvedemo promocijo. Enostavno kajne?
3. Organizatorji
Poznate rek, da veliko kuharjev pokvari mineštro? Poznate! V velikih in resnih turističnih krajih je navadno en organizator, ki bdi nad za kraj najpomembnejšimi dogodki. Kako pa je v piranski občini?
Omejil se bom le na “Občinske” prireditve, ki se organizirajo z našim, davkoplačevalskim denarjem. Torej: imamo par komemoracij in nekaj dogodkov, ki se MORAJO organizirati le zato, da se v koledarju odkljukajo in da se lahko v poročilo kaj napiše. Te prireditve so: Solinarski praznik, Bledež in olje, Festival vrtnic, Česen in vino, Portoroške noči, občinski praznik, novoletni ognjemet …
V naši občini je organizatorjev več. Prvi je Avditorij, potem je tu TZP, močno vlogo ima Urad za družbene dejavnosti in gospod, ki je na Občini zaposlen kot vodja projektov. Ne vem, mogoče je še kdo kje. Zmeda je popolna. Da je problem v naši občini pereč, je razvidno iz tega, da se že veliko let pogovarjamo o tem, kdo naj bi sestavil koledar prireditev. Letos je to storil Urad za družbene dejavnosti. Sprašujem se, kaj ima Urad s prireditvami, še manj pa mi je jasno, zakaj naj bi oni sestavili koledar.
Seveda se tu zgodba ne konča. Prireditve se delajo tudi po okusih vplivnih posameznikov. Komanda pade, potrebno je izvesti prireditev. Kakšna pa bo, tako ali tako nikogar ne zanima. Ker nihče ni odgovoren, a ker tudi ni nikogar, komur bi lahko ta nekdo, ki ni odgovoren, odgovarjal.
4. Veliki stroški za majhen učinek
Če uspešnost prireditve sodimo po udeležbi, izvajalcih, vložku/učinku in promociji kraja, potem “Občinske” prireditve še zdaleč ne sodijo med uspešne! Vsem je enotno, da so pozno in slabo promovirane, da je na njih malo obiskovalcev, da nastopajoči niso vrhunski izvajalci.
Po tej logiki je najuspešnejša Občinska prireditev novoletni ognjemet, ki se ga udeleži kar nekaj tisoč obiskovalcev in stane malo. A žal si ga večina ogleda iz avtomobila, saj nima kje parkirati in tudi v kraju se, ne pred in ne po ognjemetu, ne dogaja čisto nič, kjer bi lahko obiskovalci porabili kakšen evro.
Z eno besedo bi lahko rekli, da predstavljajo te prireditve velik strošek za majhen učinek. In ne mi sedaj govorit, da je letošnji Solinarski praznik, ki je bil po mojem mnenju boljši kot lanski, stal samo npr. 20.000 evrov*, ker to ni res! Stal je veliko več. Zakaj? K vsem materialnim stroškom, plačilom izvajalcem in podobnemu je potrebno prišteti še PLAČE organizatorjev. Na to se kar pozablja! Če neko prireditev organizira npr. Avditorij, zanjo dela 20 ljudi, ki so na plači. V društvih to delajo prostovoljci gratis!
*Po “evalvaciji” vem, da je Solinarski praznik stal več kot 20.000€ in da na njem ni bilo 1000 obiskovalcev.
In zdaj fiktiven izračun stroškov na posameznega obiskovalca. Če je praznik stal 20.000 evrov in se ga je udeležilo 1000 obiskovalcev, je vsak obiskovalec stal organizatorja 20 evrov. Rekli boste, da to ni veliko in seveda ni, če bi vsak od teh 1000 obiskovalcev v kraju pustil vsaj 21 evrov. Račun pa je porazen takrat, ko je obiskovalcev veliko, veliko manj kot 1000. Recimo takrat, ko je nastopajočih več kot obiskovalcev. Recimo, ko jih je 8 na otvoritvi vaškega praznika.
Naj razložim. Hotel, ki od gosta za letovanje dobi 500 evrov, si lahko privošči 20 evrov vložka, da ga privabi v hotel. Ne vem pa, če si lahko Občina dovoli porabiti 20 evrov na obiskovalca za promocijo svojega kraja za ljudi, ki so nekako že povezani s krajem, so v tem kraju bolj ali manj stalni gosti in na prireditvah ne trošijo denarja.
Prebrisani organizatorji k obisku prireditve prištejejo tudi “naključne” turiste, ki bi na ta dan tako ali tako prišli v kraj. Po tej logiki grem jaz lahko pet na koncert Stonesov in se hvalim, da sem imel 100.000 poslušalcev.
Skratka: v naši občini se občinski organizatorji držijo pravila “kaj me briga, kako bomo porabili javni denar”. Ne samo, da ni pomembno, kako ga bodo porabili, niti ni pomembno, kaj bodo dobili zanj. Živ dokaz tega so otvoritve dogodkov v petek dopoldan, vedno ista ponudba, slaba promocija in še vse ostalo, o čemer bom pisal kasneje.
5. Zakaj se organizirajo prireditve v piranski občini?
V krajih, kjer gospodar ve, kaj si želi, se prireditve organizirajo zato, da se naenkrat pripelje veliko ljudi v kraj. Razlogi so: promocija kraja, da se naenkrat obrne veliko denarja in da se animira goste, ki so že v kraju.
V piranski občini pa se prireditve organizirajo predvsem zato, da se jih odkljuka na koledarju in da se napiše v letno poročilo, da so bile izvedene. Žalostno, ampak to je res glavni motiv. Čisto vse prireditve v kraju (Solinarski praznik, Bledež, Vrtnice, Česen, Portoroške noči, občinski praznik, novoletni ognjemet …) so zelo slabo dodelane, brez ciljev, brez koncepta, brez energije, brez želje, da bi se naredilo nekaj ekstra, poleg tega pa imajo nizek proračun. Pregovorno je že dejstvo, da so pozno in zelo slabo promovirane!
To, da ni denarja in da je kriza, sta seveda le priročna izgovora za slabo delo. Denarja je veliko! Samo od turistične takse se na letni ravni v občinsko blagajno nateče skoraj 1.500.000 evrov! Z dobro dodelanimi prireditvami, ki imajo koncept in atrakcije, bi se dalo tudi kaj zaslužiti ali pa vsaj povrniti stroške organizacije, predvsem pa v kraj pripeljati veliko obiskovalcev!
Če ni nobena prireditev posebna, če se na nobeni prireditvi ne zgodi nič posebnega in so na vseh isti stojničarji, postane stvar malo dolgočasna.
6. Velika podobnost med prireditvami
Sploh se ne spomnim več, kako so izgledale prireditve, preden so se na njih pojavile stojnice z vinom in oljem. Ali so sploh obstajale? Zadnjih par let so na vsaki prireditvi stojnice in na vseh prireditvah so isti stojničarji. Da ne bo kdo sedaj tega razumel, da je treba zamenjati stojničarje. Sploh ne! Ampak, če je na vsaki občinski in še na vseh ostalih prireditvah ista ponudba, je to dejstvo dokaj žalostno.
Če ne prebereš plakata, ki vabi na prireditev (ki ga, mimogrede, postavijo par dni pred prireditvijo in še to le na plakatnih mestih v občini), sploh ne veš, na kateri prireditvi si.
7. Zakaj v piranski občini ne bo nikoli prireditve, kot je Barcolana?
Take prireditve v naši občini ne bo iz več razlogov. Prvi je ta, da žal ni nobene vizije, ne med občinarji ne med turističnimi delavci, pa tudi ne želje, da bi organizirali kaj večjega. Drugič, ker se ti isti izgovarjajo, da ni denarja. Ker bi se ti isti med seboj požrli, kdo je za kaj odgovoren in kdo bo kaj naredil. Ker na žalost nimamo sposobnih organizatorjev za tako velike prireditve. Ker bi se birokratom zrolalo, ko bi morali urejati papirje, zapirati ceste … Res je tudi, da ne občinarji ne turistični delavci nimajo časa, da bi si izmislili kaj pametnega. Kaj šele, da bi dobili idejo in iz zgodovine potegnili nek praznik ter iz njega naredili mega dogodek. Edina tradicija, ki jo imamo, so čevapi na gasilski veselici. Samo pomislite, kaj vse delajo v Benetkah, Sieni, Ferrari … In najpomembnejše: taka velika prireditev se ne more organizirati v 14 dnevih, kolikor je povprečni čas organizacije posamezne prireditve v naši občini.
Barcolana je bila navadna jadralska regata, s katero so pričeli postavljati svetovne rekorde v množičnosti. Dogodek sedaj traja cel teden, ogleda si ga 500.000 ljudi, imajo neposreden prenos po TV … Zato, dragi moji, so potrebna jajca in komanda!
8. Namesto zaključka
Že večkrat so me opozorili, da sam sebi pljuvam v skledo in da se vse stvari lahko povedo tudi drugače. Seveda, lahko si tiho, lahko si politično korekten, lahko si sluzavec in lahko obrekuješ za šankom. Če bi kdo od vodilnih bral moje kolumne, bi že zdavnaj organiziral sestanek in kaj ukrenil. Ali naredil rošado ali pa Mojmirju povedal, naj ne govori neumnosti. Tako pa vsi čakamo, da se poleže prah, ki ga kolumna dvigne in “gremo dalje za iste pare”.
In kaj zdaj? Do podobnih ugotovitev, kot sem jih zapisal jaz, so prišli tudi študenti Turistice in njihov profesor. Torej, kakšen bo naslednji korak?
Žal moram ponoviti že znano ugotovitev: za tako žalost so krive prav vse dosedanje občinske uprave. Žalostno je, da nihče tega ne vidi in ne poskuša stvari spremeniti na bolje. Že z majhnimi popravki bi lahko naredili velike stvari. Dobre prakse je v bližini veliko.
A kaj, ko je laže graditi golf igrišče …
Sprehod po zanemarjenih parkih Portoroža
Napisal Mojmir
Ime proizvoda, naslov besedila, slogan in privlačna zgodba so stebri dobrega marketinga. Podjetja so pripravljena plačati ogromne denarje za potencialne zmagovalne besede!
Zgodba o najpomembnejšemu imenu.
Nekoč je v prekomorski deželi živel kralj, ki je imel tri hčere. Vse so bile krasotice, zato snubcev ni manjkalo. Najstarejšo in najmlajšo je kralj za dobro doto oddal. Srednja hčerka pa je ostala doma. Bila je najlepša in najpametnejša med sestrami, a je bila, žal, slepa. Princi iz sosednjih dežel niso bili nič kaj navdušeni nad slepo ženo. Kljub kraljevemu velikemu trudu in bogati doti, princeske nihče ni želel za ženo. Kralj je obupoval. Oglasil se je sivolasi modrec z dolgo rumeno brado in kralju svetoval, naj pripravi javni razpis in snubcem ponudi, da sami povedo, kaj si želijo za doto. Kljub velikemu pompu in glasnim govoricam se je na razpis prijavil le ubogi kmetič. Ves preplašen je stopil pred kralja in s tresočim glasom povedal svojo željo. Kralj se je strinjal. Kmetiču in hčeri je dal čoln. Naslednji dan so z najmogočnejšo bojno ladjo v kraljestvu čoln odvlekli na sredo zaliva. Z ladje je kraljica v morje vrgla vrtnico in odisejada se je pričela. Dogovor med kraljem in kmetičem je bil, da obalo na kateri vrtnica pristane, kralj podari hčerki kot doto za nov začetek.
Čoln je za vrtnico plul sedem dolgih dni in devet noči. Osmi dan je zaplula v zaliv in pristala na peščeni obali. Kmetič je od navdušenja skočil na kopno, pokleknil, poljubil zemljo in rekel, naj se ta kraj upanja in novega začetka imenuje Port of roses (bil je namreč iz angleško govorečega področja). Kmetič in kraljična sta imela veliko otrok. Vsi so bili lepi, pametni in pridni, a žal so bili po mami, slepi. In še danes rod kmetiča in princeske iz daljne prekomorske dežele uspeva v kraju, ki nosi ime Portorož.
Ime kraja, v katerem živimo je zmagovalna kombinacija. Lepo gre v uho in v vseh jezikih sveta pomeni isto. Rože so lepe, dišeče in simbolizirajo ljubezen, mir, svobodo in ptičke in čebelice. In pristanišče rož oz. vrtnic je lahko nekaj najlepšega.
V Mozirskem gaju se hvalijo, da imajo 1.000.000 tulipanov, v Volčjem potoku so poleg tulipanov postavili še nizozemsko vas. Parki in vrtovi pokajo po šivih od različnih barv cvetja, vonjav in obiskovalcev. Ob tej informaciji človek pomisli: “Kaj vse se šele dogaja v Portorožu, v pristanišču vrtnic?” Fantazija mi že deluje − pomoli in barke, polni cvetja, vrtovi in parki v najrazličnejših barvnih odtenkih, ljudje, ki sedijo na travi v senci mogočnih dreves. V “gazebotih” sredi parka igra romantična glasba, ptički žvrgolijo in skozi kraj se razlega veselo vreščanje otrok, ki se podijo za vevericami. Vodometi in kipi poudarjajo okus domačinov in s svojo mogočnostjo in lepoto vabijo turiste.
In kako je zares v Portorožu, pristanišču vrtnic?
Nič, v Portorožu se ne dogaja nič! Kako je možno, da se v kraju s tako cvetočim in marketinško dodelanim imenom ne dogaja nič? Kako je mogoče, da parki niso polni cvetja? Zakaj cvetje ni tržna niša? Zakaj ljudje ne posedajo v travi?
Ne smem biti krivičen. Kraj ima veliko zelenih površin, veliko parkov in tudi sredina štiripasovnice je lepo urejena. Za vse to zelenje skrbi ekipa marljivih vrtnarjev. A žal so parki zanemarjeni! Skoznje sem se sprehodil na praznični prvi maj. Vidi se, da nekdo skrbi zanje, a vidi se tudi, da žal za to nima veliko časa. Vsi so bili strojno pokošeni. Kljub temu pa trava in plevel silita v gredice s cvetjem; palme in druga drevesa nimajo urejenih krošenj, v grmičevju je veliko smeti… Park Rastelli pa je prava sramota. Park, v katerem se nahaja najdebelejši vednozeleni hrast v Sloveniji, je POPOLNOMA zanemarjen. Trava prerašča vse s peskom utrjene potke, smeti in suhih vej je na pretek, vhod v park je neugleden − kar po shojeni potki ali preko razbitih stopnic. V parku je tudi star bazen/ribnik, katerega stene so prekrite z grafiti in njegova notranjost je polna smeti. Mogoče to ni samo grdo videti, mogoče je tudi nevarno. A dokler nihče ne toži občine … Ne vem, čigav je park, je pa jasno, da je »naš« in je pokazatelj stanja Portoroža – zanemarjenega kraja.
Zakaj v Portorožu ni 1.000.000 vrtnic?
Kraj, ki nosi tako pomenljivo ime, bi moral imeti presežke cvetja! V resnici pa je zanemarjen in brez idej. Sam menim, da je milijon tulipanov oz. vrtnic veliko bolj poceni in privlačnejših kot prenovljen mandrač in lahko v kraj pripelje veliko več turistov. Je pa tudi res, da se da z betonom zaslužiti veliko več kot s sadikami vrtnic. Vendar pa rože na fotografijah in razglednicah izgledajo veliko lepše kot beton. Z rožami se lahko tudi marsikaj počne, na primer: lahko se jo podari prav vsaki turistki, ko pride v Portorož oz. ko gre iz Portoroža. Dekleta obožujejo cvetje in se rade bahajo s tem, da so dobile rožico v dar.
Predlog za akcijo
Sam dnevno srečujem ekipo vrtnarjev. Predvidevam, da jih je premalo in da razpolagajo s premalo sredstvi. Zato predlagam, da Portorožani “zasedemo” vsaj en park in ga “oblikujemo” po lastnih željah. Najprej ga očistimo smeti, populimo plevel iz gredic, porežemo suhe veje s palm in drugih dreves ter zasadimo veliko rož. Mogoče bi lahko vsaka ulica prispevala za eno gredico rož ali pa le idejo za kakšen napis iz rož ali pa zakaj ne, za vodomet. Tako bo “naš park” prijeten kraj za druženje, za krajevne veselice in druge družabne dogodke, kot so obletnice, rojstni dnevi ali pa le za dopoldansko kramljanje upokojencev v senci dreves ob dišečem grmu cvetic. A ne bi bilo lepo nedeljskega dopoldneva preživeti v parku s prijatelji? V parku, v katerem bo prijetno domačinom, bo najverjetneje prijetno tudi turistom. Portorož si moramo spet prisvojiti! Saj se v bistvu med seboj slabo poznamo in bolj ali manj v njem le spimo. Kraj ustvarjajo ljudje, domačini, ne pa hoteli s turisti.
Zaključek
Žal že kar nekaj let ugotavljam, da je Portorož zanemarjen oz. dotrajan in da ga vodijo ljudje brez idej in brez volje in želje, da bi kaj spremenili na bolje. Zakaj pa bi sploh kaj spreminjali, saj je bil Portorož za praznike poln, z ali brez urejenih parkov.
Medvedi se spomladi zbudijo iz zimskega spanja, kdaj se bodo zbudili gospodarji Portoroža?
Kaj imajo skupnega fižolovka, velikan in Portorož?
Napisal Mojmir
Vsi pravijo, da letos ne bo suše! Je pa res, da nekateri navijajo za ledeno dobo, drugi pa pridigajo o globalnem segrevanju. Podobna, diametralno nasprotna “poročila” prihajajo iz turistične statistike. Hoteli so 102-odstotno polni, a ulice so prazne. Vsi so zadovoljni, nihče ne zasluži dobro. Na zadnji lestvici najbolj zaželenih turističnih krajev nas ni, smo pa omenjeni v revijah, kjer sami plačamo članek. Nismo v Hollywoodu, smo pa 30 sekund v Bollywoodu.
Pravljica o magičnih fižolčkih
Poznate pravljico o fižolčku, iz katerega je zrasla ogromna rastlina, po kateri si lahko plezal v oblake? Sam sem jo že večkrat prebral ali gledal v različnih oblikah. Nazadnje v kinu v filmu “Jack, morilec velikanov”. 114 minut sem bil prilepljen na stol, no ja, razen ko sem srfal zaradi dramatičnosti dogodkov.
Zgodba? Odlična! Vse že velikokrat videno. Polna stereotipov. Princesa, ki se zaljubi v kmetiča, dober kralj, zloben prestolonaslednik, zvesti bodigard, grdi in nagravžni velikani, ki pa niso ravno zlobni. Obema (princesi in kmetiču) je umrla mama, dobro zmaga nad slabim in živela sta dolgo z veliko otroki … Pač tako, kot mora biti!
Kaj mi je dalo misliti?
Ta ogromna fižolovka je s seboj v zrak odnesla med drugim tudi princeso. Ob vznožju fižolovke sta stala kralj in njegov zvesti svetovalec (ki ga kasneje poje eden od velikanov) in modrovala, da po fižolovki lahko plezaš gor, lahko pa tudi marsikaj pripleza dol. In v tistem trenutku z zgornjega sveta trešči na zemljo simpatičen, a nesrečni velikan s človeškimi problemi in afro frizuro. Kralj v tistem sprejeme strašno in odgovorno odločitev; kljub temu, da je tam gor nekje bila princesa, njegova hči, in njegovi najboljši stražarji, zaradi varnosti kraljestva ukaže posekati fižolovko.
Med filmom sem si zabičal, da si moram zapomniti ta stavek, vsaj upam, da je bil ta, ker si drugih prav zares nisem. Po fižolovki lahko plezaš gor, ne veš pa, kaj bo po njej priplezalo dol. Ali ni naše življenje polno takih fižolovk, ki rastejo v vse smeri in zanje nikoli ne vemo, kaj bo priplezalo dol?
Fižolovka in turizem
Podobna je tudi situacija v piransko/portoroškem turizmu. Vsi skupaj sadimo fižolovke, ki rastejo v vse smeri. Že tu je prvi problem − v filmu je obstajala le ena, velika in mogočna. Veliko majhnih fižolovk, ki rastejo vsaka na svojem vrtu, ne dajo istega rezultata kot ena mogočna. Recimo, da je to prvi nauk. Drugi bi lahko bil, da po majhni fižolovki velikan ne more plezati. Tretji pa, da po fižolovki greš lahko tako gor kot tudi dol. Koliko ljudi/turistov, ki nas obišče, se ne vrne več? Koliko jih dobro govori o našem kraju? Koliko jih govori, da se v Portorožu ne dogaja nič?
Mogoče pa je najpomembnejši nauk filma, zaradi katerega se je splačalo kupiti karto, ta, da je dobra zgodba polna stereotipov, ki jih že vsi poznamo, so nam domači in se zato lahko v njih vživimo. Seveda je sporočilo filma, ne odkrivaj tople vode! Le med okusi čaja izberi v tistem trenutku sebi primernega.
O temu, da je kralj sprejel odločitev, ki je bila dobra za kraljestvo in strašna zanj, pa sploh ne bom izgubljal besed!
Kakšno zgodbo pripovedujeta Portorož in Piran?
Bom raje zastavil to vprašanje drugače. Ali imata sploh zgodbo, ki bi jo lahko pripovedovala? Ali imamo zgodbo, ki bi pritegnila poslušalca do take mere, da bi si želel postati del nje? Ali imamo vsaj zgodbo s srečnim koncem?
Žal imam občutek, da imamo ploden vrt, a nimamo pravega vrtnarja. Kajti te naše majhne in kilave fižolovke nam lahko včasih tudi škodujejo. Po njih k nam velikani ne morejo, lahko pa gredo od nas zlobni jeziki. Danes pa že vsi vemo, da se vse pravljice ne končajo s srečnim koncem. Bojim se, da bo kljub vsemu k nam prišel velikan, a žal najbrž tisti, ki nas bo pojedel.
Pravljica o dveh krajih in o kipu
Napisal Mojmir
Nekoč sta bila dva čisto enaka kraja. No ja, nista bila čisto enaka. Prvi kraj je imel en sam kip, drugi kraj pa je imel tako dosti kipov, da je bil cel hrib premajhen zanje. Imeli so jih toliko, da so razmišljali, da bi jih postavili celo v morje.
V kraj z veliko kipi je prihajala velika množica turistov. Vsi so se čudili, kako veliko kipov je na tem hribu. Turisti so se ob kipih fotografirali in nato kmalo odšli.
V kraju z enim kipom je župan sklical svoje ljudi. Dal jim je nalogo, da tudi njihov kraj napolnijo s turisti. A uradniki so se pritoževali: “Mi imamo samo en kip, že tako imamo dosti dela, veliko turistov bo prineslo kup nevšečnosti, nimamo denarja za promocijo …“. Razočaranje župana se je še povečalo. V njihovem kraju je bilo veliko ljudi nezaposlenih in turizem bi lahko bil njihov kruh.
Nekega dne pa na županova vrata potrka neznanec, odpre vrata, vstopi in nagovori župana: “Župan ali veste, da je vaš kip čisto poseben kip, sestavljen je iz posebnega kamna, ki oddaja pozitivno energijo in vsak, ki se ga dotakne, postane srečnejši.” Župan ga je le pisano pogledal in ga vprašal, kakšne neumnosti govori.
Neznanec pa je vztrajal: “Turistov ne zanima veliko število kipov, zanima jih prav ta kip. Ta kip je poseben in edinstven. Ta kip je lahko svetovna atrakcija, vendar je treba njegovo zgodbo sporočiti v svet! Zgodba mora pri ljudeh vzbuditi čustva. Zato je potrebno ob kipu organizirati še različna doživetja, kip povezati s športom, kulturo, kulinariko in tradicijo kraja.”
Župan je z zanimanjem poslušal tujca. Takoj zatem je sklical tiskovno konferenco ter v svet poslal novico o čudežnem kipu. Svoje uradnike je navdušil za novost, a kljub vsemu je v ekipo uvrstil tudi nove moči, ki so goreli za projekt.
Ljudje potrebujemo srečo in v zelo kratkem času so se v njihov kraj pričele zgrinjati množice turistov. S turisti je pritekal svež kapital in nova delovna mesta. Župan je denar od turizma pametno vračal nazaj v turizem. Z denarjem so organizirali različne prireditve in promovirali kraj. Organizirali so nove, drugačne in inovativne dogodke in prireditve.
Še dolgo bi lahko lepo živeli, če jih ne bi prizadela zgodba sosednjega kraja z veliko kipi. Tam je bilo turistov iz dneva v dan manj. V tem kraju so župan, uradniki in turistični veljaki, še vedno iskali izgovore, zakaj je manj turistov in krivdo metali drug na drugega. Niso mogli razumeti, da se turisti kljub temu, da imajo veliko kipov, dobre hotele in veliko znanja, raje odločajo za kraj z enim kipom.
Župan iz kraja z enim kipom je sosedom poslal delegacijo strokovnjakov, da jim bo razložila, kaj in kako so oni naredili, da so pritegnili turiste. A kaj, ko so v kraju z veliko kipi vse predloge zavrnili, češ, saj mi vse vemo. Vztrajali so s ponudbo veliko brezosebnih kipov.
In kako je danes? V kraju z enim kipom so na točno določeni mesti postavili še dva kipa. O vsakem so sestavili še neverjetno zgodbo. Turistov je iz leta v leto več. Turistični delavci točno vedo, kdaj in kakšno prireditev morajo narediti, da napolnijo hotele.
V kraju z veliko kipi pa se ljudje radi spominjajo časov, ko so bile ulice polne turistov. Njihovi turistični delavci vedo, da je žal sedaj njihov turistični obisk in zaslužek odvisen le od števila sončnih dni v letu.
Če bi bilo število turistov odvisno od števila kipov, bi bil Portorož svetovni prvak v obisku turistov. A žal ni tako! Morska deklica iz Kopenhagna ali deček, ki lula v Bruslju, pripeljeta v kraj OGROMNO večje število turistov, kot vsi “piranski kipi” skupaj.
To pomeni, da je treba spremeniti strategijo iz predstavljanja mase (veliko kipov) v predstavljanje posameznika (en kip), ki ima identiteto, edinstvenost in je predvsem medijsko dovolj atraktiven. To so zelo enostavne stvari. V nogometnih ekipah, ki igrajo počasi, vedno dodajo hitre posameznike, da zbudijo zaspano moštvo!
Najdaljša rolada, največji koktejl in druge svetovne atrakcije
Napisal Mojmir
Hej, a ni to fantastično?! Moji prijatelji in znanci se spomnijo rolade, ki so jo jedli pred 30 leti in koktejla, ki so ga pili takrat. Je pa morala biti dobra ta rolada, jaz se ne spomnim niti, kaj sem jedel včeraj!
Ma Mojmir, ni bila tako dobra, ampak zeeeelo dooolga! Na, zdaj sem pa res bil presenečen! Vas mogoče zanima, o čem govorim? Vam bom povedal.
Med prijatelji in znanci sem naredil mini anketo. To anketo sem opravil potem, ko mi je v roke prišel zbornik “Avditorijevih 25 let”. Vprašal sem jih, katerih prireditev oz. česa se najbolj spominjajo iz zgodovine Portoroža. In odgovori, ki sem jih dobil, so me presenetili. Večina jih je bila podobnih. Kaštel, rolada, koktejl, masa ljudi na ulici (to so mi povedali tudi tisti, ki takrat, ko se je to dogajalo, še niso bili rojeni). Kakšne barve je bil koktejl in kje so rezali rolado, se ljudje niso več spominjali, vedeli so le, da se je to dogajalo in da je bilo strašno zabavno in fajn.
Zadeva: Povzetek nesmislov, arogance, brezbrižnosti in le prisotnosti v službi
Napisal Mojmir
Spodaj bom na kratko povzel, tokrat z bolj sočnimi besedami, kar sem do sedaj napisal, predvsem pa kar si mislim in nisem še napisal. Seveda bo govor izključno o temu, kako sam vidim turizem v piranski občini.
Pomembno: Portorož si ne izbira svojih gostov ampak gosti izbirajo Portorož! Zato pa imamo kar imamo. V Sant Moritz in Cortino d’Ampezzo ne more vsak, kajne? Ta dva kraja si sama izbirata goste.
Preden začnemo naj še enkrat ponovim. Sam nimam pojma ne o turizmu, ne o ekonomiji, ne o gostinstvu, ne o gospodarstvu in ne o organizaciji dela v uradih. Sem le opazovalec! Problemi pa morajo biti resnično veliki, če jih opazi en tako nekompetenten človek, kot sem sam in če se jih ne zavedajo ljudje, ki so plačani za to, da jih rešujejo.
Hoteli
Kljub temu, da se imajo vodilni hotelirji za zelo pomembne in premetene gospode, jim skupaj s svojimi ekipami in lastniki ni uspelo narediti ničesar pametnega. Največ kar jim je uspelo so »popravljeni wcji« in copypaste ponudba (še danes mi v ušesih odzvanjajo besede »jaz sem prvi pripeljal welness v Portorož«, ki so bile izrečene s strani »pomembnega« direktorja pred mnogimi leti v Tartinijevem gledališču). Držijo se načela: vsi enaki, vsi enakopravni. Če bi sam imel toliko hotelov, kot recimo Lifeclass ali Bernardin, bi bil vsak drugačen. Npr. en bi bil luksuzen za oba vip gosta, drugi bi bil v solinarskem stilu, tretji v venecijanskem stilu, spet drugi v morskem stilu in tako naprej. V teh stilih bi opremil hotel, oblekel personal in tako naravnal ponudbo, animacijo, promocijo… tako bi vsak hotel postal edinstven, razpoznaven in bi lahko držal ceno na nivoju.
Tako pa se morajo razprodajati na velikem svetovnem trgu »McDonald’s množičnega turizma«, ki ponuja morje in sonce! Ker če prav berem statistike, naši hoteli živijo od poletja in ne od zimskega welnessa.
Poleg vseh napak, ki so jih hotelirji (hotelirji = 3 ali 4 najvišji direktorji) naredili zaradi svoje arogance, menim, da so si z ustanovitvijo TZP zabili nož v hrbet. Ker ne poznam resničnega poteka dogodkov si ustanovitev TZPja predstavljam tako.
Hotelirji morajo občini dati 1€ turistične takse. Torej po njihovi logiki na letni osnovi »zgubijo« 1.500.000€. Zato so ustanovili bypass podjetje, ki naj bi skrbelo za njihovo promocijo. Tako so nekaj denarja od taks kanalizirali nazaj za svoje potrebe. In kaj se je zgodilo? Nič! Naredili so podjetje, ki ni ne tič ne miš. Zato je zmanjkalo denarja za promocijo občine in organizacijo prireditev. Občina ni zaposlovala »pravega« kadra. Počasi je Portorož z okolico postal zanemarjen in zaspan kraj. To pa se posledično občuti tudi v hotelih, ne samo na prazni ulici.
Vmes so hoteli finančno propadli, prodali so svoje lokale in tako postali še bolj brezbrižni do dogajanja zunaj svojih sob.
Moj predlog: turistična taksa se dvigne na 2€ in se te 3.000.000 vloži v organizacijo prireditev in v promocijo OBČINE. V treh letih smo glavni! Seveda če se bo zaposlovalo ljudi po njihovih sposobnostih, ne pa po priimkih in strankarskih pripadnostih. Te 2€ ne plača hotel, ampak gost, če pa se hoteli bojijo, da bodo zaradi 6€ (povprečno 3 nočitve na gosta) propadli, naj se zamislijo nad svojo ponudbo!
Občina
Ker nikoli ni bilo treba kaj veliko narediti, da bi turisti prišli v kraj in ker so za to skrbeli »vizionarski« turistični delavci, ki so bili tudi ljubitelji svojega domačega kraja, je vse teklo, kot podmazano. Potem pa so se pričele nesreče. Odcepitev od Juge, ustanovitev TZPja in turistična nerazgledanost Občinarjev… Na občini (že veliko let) vlada popolna tema glede tega, kaj si želimo od turizma. Ni vizije, ni znanja, ni idej in predvsem NI želje, da bi karkoli spremenili. Najverjetneje je logika ta: Avditorij organizira prireditve in TZP jih promovira. Kar seveda ne drži vode. Ker če bi bilo tako, ne bi bil na Občini človek za prireditve in ne bi bila tam sredstva za neke dogodke. Temu se po domače reče nimam pojma, kaj bi sam s seboj! Je pa to dokaz, da je vsaj eden na Občini prebral statut TZPja, kar za strategijo turizma ne morem trditi. Še posebej zato, ker se povsod dela projektno. Naj karikiram, nekdo pride in ti dobro »naloži« in greš v njegov projekt. Tak način dela je mogoč le v organizacijah, ki nimajo pojma kam želijo, še manj pa, kako tja priti!
V občini ni enega dogodka, ki bi zares v kraj pripeljal množico turistov. Naj mi Strunjančani oprostijo, ampak če je Praznik kakijev največja prireditev v najbolj turistični občini v Sloveniji se je res treba RESNO zamislit. A kot smo že velikokrat ugotovili, se na piranski občini nima kdo nad tem zamisliti. Res ne razumem, kako vam ne potegne. S prireditvami za 2.000€ in s plakati po občini RES ne moreš privabiti množice turistov v kraj. Saj poznate tisto »pochi soldi, poca musica!« Za prazen Portorož (Piran in zaledje) je po mojem mnenju največji krivec Občina! Občina ni stavba, ampak so ljudje, ki delajo v njej. HALO!!! O čem razmišljate? Koga čakate?
Moj predlog: naredi se ekipa za dogodke in prireditve, sestavi se seznam prireditev po pomembnosti, naredi se seznam krajev primernih za prireditve, dodeli se sredstva za izvedbo in se prične z delom. Seveda so zame prireditve tisti dogodki, ki v kraj pripeljejo goste in lahko same sebe finančno pokrijejo. Zame prireditev ni nekaj, kar mastno plačaš in kjer so edini gledalci nastopajoči…
Gostinci
Žal so tudi gostinci na razvojni stopnji hotelirjev. Brez idej in kot taki nezanimivi in podobni hipermarketu. Vsi s katerimi sem se pogovarjal se strinjajo, da v VEČINI imajo vse restavracije enako ponudbo in da so si tudi po izgledu podobne. Vse ponujajo tartufe, ribe, čevape, pizze in take in drugačne natakarje. Če bi sam imel več restavracij, bi vsaka bila na svojo temo. Npr. ena bi ponujala kalamare na starorimski način, druga bi ponujala kalamare na istrski način, spet tretja bi ponujala kalamare na vesoljski način. Se razume, da vedno prodajaš iste japonske kalamare v različnih embalažah, je pa učinek neprimerno drugačen!
Oprema lokala, obleka personala in dogodki znotraj lokali bi pričarali edinstvenost in vsak lokal bi si lahko naredil svoj profil gosta. V tak lokal bi hodili ljudje zaradi doživetja in ne zaradi kalamarov.
Mogoče le še to, zakaj sam vidim prazne restavracije. To da ni dnevnih gostov, je en razlog. Drugi pa je ta, da… naj povem s primerom. V najbolj odročni Istrski vasici je gostilna, ki čez vikende poka po šivih. Zakaj?
Ni vse le v izgledu lokala, veliko je v ponudbi, postrežbi… nimam pojma še v čemu, saj nisem gostinec. A če bi imel lokal, bi močno razmišljal in delal spremembe. Predvsem pa bi veliko potoval in si ogledoval uspešne restavracije. Seveda le v primeru, da bi tudi sam rad bil uspešen.
Moj predlog: ustanovi se združenje gostincev in trgovcev, s pomočjo katerega se bodo močneje slišale zahteve in prošnje tistih, ki so najbolj na udaru te turistične nepolitike in ker je v slogi moč. Upam, da boste kmalu razumeli, da je boljše, če je v kraju 5 dobrih restavracij in 30 odličnih trgovin kot pa le ena. Ali ste se kdaj vprašali zakaj uspevajo trgovski centri? Zato ker so na kupu lepe in dobre trgovine, gostilne in drugi lokali. Večja in boljša kot je ponudba, več je ljudi.
Naj vam ne bo kriza izgovor za neaktivnost in samopomilovanje. Naj nam bo kriza vsem nam skupaj izziv za nov boljši začetek. Tisti, ki sedaj ne bo nič ukrenil, bo za vedno živel v krizi.
Velikokrat se nam je že zgodilo, da smo bili le statisti v tem turističnem filmu. To ni slabo, dokler zvezde igrajo. Hudo postane, ko zvezde in ekipa odidejo, statist pa ne zna odigrati igre, ki bi mu rešila življenje. In tu smo sedaj. Ni turistov, ni denarja, ni znanja in ni želje.
Predlagam, da vsi skupaj pišemo božičku. Sam ga bom prosil za sedemko na lotu.
Saj poznate tisti vic. Ištrijan je ujel zlato ribico, ki mu obljubi, da mu izpolni željo, če jo izpusti. Ištrijan pomisli in pravi naj združi Evropo in Ameriko, ker on ne zna plavat, a si tako želi iti v Ameriko. Ribica mu pove, da to ni tako enostavno… in naj poskusi z eno drugo željo. Hm, pravi Ištrijan ok, naj bo. Pomisli in pove novo željo. Naj piranski župan združi vse hotelirje in turistične delavce in druge ter naj se dogovorijo o skupnih ciljih.
Ribica zardi in pravi: »Kje si rekel, da si želiš prestopit iz Evrope v Ameriko?«
Sedim na pomolu in gledam proti koncu sveta
Napisal Mojmir
Približuje se 21.12.2012, ki ga že vsi napovedujejo kot sodni dan. Zadnjič sem na FBju postavil vprašanje, kako se vrneš domov po koncu sveta, na katerega mi ni znal nihče odgovoriti. Če pa nam kljub vsemu nekako uspe preživeti ta famozni 21.12., bo par dni kasneje konec leta. Konec leta pa dober gospodar naredi inventuro, kajne?
Moram priznati, da mi je po glavi stalno rojil ta datum. Na kaj me že spominja 21.12.? razmišljal sem in razmišljal in eureka! Pih 21.12. je zimski solisticij in uradni začetek zime in letos bo točno ob 11:11, kakšna igra številk. 21.12.12 ob 11:11… Spet ne bo nič s koncem sveta!
Kakorkoli obrneš bo konec!
O pokojniku pa vse najlepše. Torej, bilo je dobro in plodno leto. Z ekipo smo organizirali vsaj 24 večjih in manjših prireditev, postavili in dogradili smo Zunanji fitnes pod Sečo, pričeli z aktivnostmi za Trim stezo Lucija, napisal sem 12 kolumn za Regionalobala.si (moram se pohvaliti: ena je bila celo najbolj bran prispevek), seveda sem sodeloval še na veliko drugih dogodkih kot statist in prostovoljec. Spet sem začel s treningi juda.
24 prireditev pomeni biti zaseden 24 vikendov v letu. Pomeni tudi veliko fizičnega dela, veliko, zares zelo veliko pisanja, ure in ure telefonskih pogovorov, na tisoče odgovorov po mejlih, veliko neprespanih noči… zato da ti na koncu nekdo reče, kako še nikoli ni videl slabše organizacije, ali da je 5€ startnine kraja, ali pa da te bo tožil, ker si mu poslal meil. Saj razumete, da je za prireditev, ki se dogaja med vikendom treba delati med tednom in včasih tudi veliko tednov pred prireditvijo. Tek Povežimo soline, ki se dogaja marca v sebi skriva 5-6 mesecev dela!
Prinašalci dežja…
Naj grem počasi po koledarju? Niti ni treba. Mogoče bo dovolj, če pogledamo vikende v letu, ko je deževalo. Vsakič ko je deževalo ali celo snežilo, smo imeli prireditev. Februarja smo tek Do konca in nazaj dvakrat premestili zaradi orkanske burje in sibirskega mraza, Tartinijev tek je potekal v popolnem nalivu, Tartinijev poljub je zdržal, a je bil Tartinijev trg v Piranu edini košček na katerem ŠE ni deževalo, Tek s prijateljem je bil moker tek, Božički v Portorožu pa so bili zasneženi in mokri. Prijatelji mi svetujejo, da bi morda morali kaj organizirati tudi julija in avgusta, ko je suša…
Ob naštevanju uspehov leta ne smem pozabiti na tekaške skupine, ki bolj ali manj uspešno živijo. Te so Lucija teče, Izola teče in Postojna teče. Tako skupno teče kar nekaj takih, ki niso nikoli niti pomislili na to, da bodo kdaj aktivni. S tekom in rekreacijo so povezane tudi petkove Iskrice na radiu Capris. Nikoli si nisem mislil, da za dvo minutni prispevek na radiu potrebuješ včasih tudi več ur pisnih priprav, da o vadbi branja niti ne govorim.
Širil se je virus!
Letos se je veliko govorilo o prireditvi Povežimo soline. Na njej se je zbralo preko 3000 udeležencev. Veliko pozornost je povzročila kolumna o portoroški noči, ki je bila celo najbolj bran prispevek vseh časov na Regionalobala.si. Naj ne bom skromen, tudi druge moje kolumne so bile med top 5 tedenske branosti, največkrat pa prav na vrhu.
Dogodek, ki pa je obnorel medijski prostor, je bil Tartinijev poljub. Neverjetno! Seth Godin bi rekel, da se je zgodil virus. In to že drugi to jesen. Prvi je bil kolumna o Portoroški noči. Tam so virus širili ljudje, pri Poljubu pa so virus širili mediji. Res neverjetno, sam sem imel preko 50 javljanj v najrazličnejše radije po Sloveniji, članki so bili v časopisih in na internetu. In kaj se je zgodilo? Dež po celi Sloveniji! Za umret od žalosti! Kljub vsemu so udeleženci poljuba in mediji prišli na svoje. Poročilo s Poljuba je bilo odmevno. 3 TV postaje, 17 časopisnih člankov, prispevkov na netu pa nismo šteli!
Podobno se je dogajalo tudi s Perje bo frlelo – boj s povštri, a kaj, ko so pričele pred tem frleti granitne kocke na slovenskih ulicah. V Portorožu pa je snežilo!
Nisem tak, da samo govorim!
Da nisem samo pisec kolumn in eden tistih, ki samo govorijo in nič ne naredijo, da tudi to mi je bilo večkrat očitano od »šank filozofov«, sem v Piran povabil Jamesa Bonda oz. Daniela Craiga, na odgovor še čakam. Jamesa Bonda sem tudi skoraj pripeljal v Portorož, a je bil pano prevelik za v kombi, tako da je ostal v Planetu Tuš v Kopru. V eni izmed kolumn sem se spraševal, če Portorož potrebuje civilno iniciativo, ker tako ne gre več naprej oz. gre že kar veliko časa nazaj. Pričeli smo se sestajati in skupina »Portorožani za Portorož« je začela z delovanjem. Tudi v zaledju poskušamo na noge postaviti podobno skupino, ki bo skrbela za »turizem v zaledju«, dogovarjamo se tudi o ustanovitvi Združenja portoroških gostincev in trgovcev.
Hit poletja in uspešnica pomladi 2013
In za konec inventure še poslastica. Skupaj s krajani Lucije in Portoroža in ostalimi prijatelji smo postavili Zunanji fitnes pod Sečo. Najverjetneje vsi ne vedo tega, a fitnes je bil pravi HIT POLETJA. Tam se je drenjalo ljudi. Stali so v vrsti, da so se lahko usedli na trenažer. Veliko jih je spremenilo svoje sprehajalne in tekaške poti, da so lahko telovadili pod Sečo. Ampak Lucija pozor! Po novem letu pričnemo z izgradnjo Trim steze Lucija, ki bo v gozdičku nad bencinsko črpalko. Otvoritev bo 6.4.2013
Skrivnost je v čustvih!
Kot vedno ob takih priložnostih sem izpostavil le velike dogodke, ki pa nikoli ne prislikajo vseh tistih radosti in izrazov sreče posameznikov, ki so bili udeleženci teh dogodkov. Vsi ti dogodki pa živijo prav zaradi teh drobnih emocij, ki jih pričarajo udeležencem. Kdo ve, koliko velikih oči občudovanja, nasmehov sreče, ponosnih vzklikov in zaljubljenih obljub, se je letos zgodilo na naših prireditvah. Sam sem jih videl veliko! Zato vem, da smo kljub vsem kritikam in sopihanju, na pravi poti. Kajti kričanje 500 otrok na trgu »jaz sem najboljši«, ali ta isti vzklik iz grla tekačice, ki je prvič pretekla 10 kilometrov, je NEPRECENLJIVO! In prav emocije so tiste, ki te vlečejo naprej, kljub vsem birokratskim vragolijam, finančnim minusom in kritikam »šank filozofov«.
Naj vam izdam, da je koledar prireditev za leto 2013 še bolj natrpan in še bolj zahteven. Ali si kdo želi sodelovati pri organizaciji? Tu sem 041 72 42 62 Mojmir
… in ker najbrž že spet ne bo konca sveta in ker nam ne Bog ne država že spet ne bosta pomagala, vam želim veliko hrabrosti, odločnosti in akcije v letu 2013, predvsem pa se zavedajte, da ste najboljši oz. najboljša in si ta stavek vsak dan ponavljajte.
Pa še srečno in zdravo 2013!